Jedro

V postopku se ni odločalo o tožničinem premoženju in zato ni zavezanka za vračilo zemljišč, in tudi ne stranska udeleženka, ker se v postopku ni posegalo v njene pravice in pravne koristi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je s sklepom, št. 321-196/94-77 (B1403) z dne 30. 10. 2009, zavrgel zahtevo tožnice za vročitev odločbe o denacionalizaciji, ki jo je izdal prvostopni organ, št. 321-196/94 (B142) z dne 6. 12. 2006, in ugotovil, da stroški postopka niso bili priglašeni. Drugostopni organ je z odločbo, št. 490-132/2009/8 z dne 26. 2. 2010, zavrnil pritožbo tožnice in ugotovil, da stroški pritožbenega postopka niso bili zaznamovani. Prvostopni organ je v obrazložitvi navedel, da je tožnica vložila zahtevo za vročitev odločbe o denacionalizaciji, št. 321-196/94 (B1402) z dne 6. 12. 2006, zaradi vložitve pravnih sredstev, ter za pojasnilo, zakaj ni bila pritegnjena v postopek kot zavezanka. S sklepom Okrajnega sodišča v Brežicah, opr. št. Dn. št. 1777/2007 z dne 17. 9. 2009, je bila seznanjena, da se je na delu njenega nepremičnega premoženja na parc. št. 571, 573/1, 573/2 in 558/3, k.o. ..., ter 1446/1, k.o. ..., v različnih deležih vpisalo lastništvo na A.A., podlaga pa naj bi bila navedena odločba. Po vpogledu v dokumentacijo je prvostopni organ ugotovil, da je bilo z odločbo z dne 6. 12. 2006 odločeno o vračilu premoženja v družbeni lastnini in dejansko uporabi B. (hmeljišče), ki je na podlagi določb 2. odstavka 74. člena v povezavi z določbo 1. odstavka 65. člena Zakona o zadrugah (v nadaljnjem besedilu ZZad) in določbe 1. odstavka 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (v nadaljnjem besedilu ZSKZ) postalo last Republike Slovenije, zavezanec za njihovo vračilo pa je glede na določbo 1. odstavka 27. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljnjem besedilu ZDen) Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Glede na določbe ZDen imetniki pravice uporabe zemljišč v družbeni lastnini niso stranke v postopkih denacionalizacije, kar potrjuje tudi doslej izoblikovana pravna praksa. V tem primeru gre za premoženje, ki je bilo 1945 odvzeto A.A. na podlagi enega izmed predpisov iz določbe 3. člena ZDen, nato preneseno v družbeno lastnino, pozneje pa brezplačno dodeljeno v uporabo C., ki pa je z reorganizacijo v B. (1. 7. 1967) izgubila pravno subjektiviteto. Vrnjenih zemljišč torej ni mogoče šteti za zadružno lastnino, zato tudi tožnica kot siceršnja pravna naslednica nima v zakonu utemeljenih upravičenj na tako (brezplačno) pridobljenih nepremičninah, ki jih v času odločanja v zadevi tudi ni imela v dejanski uporabi. Tožnica ni priglasila svoje udeležbe v denacionalizacijskem postopku, v katerem je bilo odločeno o denacionalizaciji spornih nepremičnin, temveč je svoja upravičenja iz naslova pravnega nasledstva po nekdanji C. uveljavljala v posebnem postopku, v katerem je bila zahteva pravnomočno zavrnjena z odločbo prvostopnega organa, št. 321-80/93-B1403 z dne 28. 7. 2006, med drugim tudi v delu, ki se nanaša na nepremičnine, vpisane v vl. št. 681, k.o. ..., in vl. št. 335, k.o. ... – kjer so bile vpisane tudi podržavljene nepremičnine, vrnjene pok. upravičenki A.A. Ker se z odločbo z dne 6. 12. 2006 ni odločalo o tožničinem premoženju, niti se ni posegalo v njene pravice in pravne koristi, je ni mogoče šteti niti kot zavezanko, niti kot stransko udeleženko, posledično pa tudi ni upravičena do vročitve odločbe, niti do vložitve pravnih sredstev zoper njo. Drugostopni organ je v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodal, da bi (pri)tožnica lahko bila zavezanka v postopku denacionalizacije, če bi postala lastnica nepremičnin po določbah ZZad, kar pa v postopku ni bilo dokazano, zaradi česar je drugostopni organ pozval (pri)tožnico k dostavi dokazil, ali je podržavljene nepremičnine pridobila odplačno, (pri)tožnica pa je poslala kopije odločb o arondaciji, ki pa se ne nanašajo na nekdanje parcele in zato z njimi (pri)tožnica ne more dokazovati, da je parcele pridobila odplačno. Priložila je tudi kazalna lista z dne 5. 6. 1963, iz katerih pa je razvidno le, da se določena odločba nahaja v zbirki listin pod določeno Dn. št. in torej iz njiju prav tako ne izhaja, da jih je pridobila odplačno. V spremni vlogi sicer navaja, da je bila osnova za prenos lastninske pravice sicer odločba o arondaciji, pri čemer pa naj bi šlo za navidezne odločbe o arondaciji in dejansko za prikrite kupoprodajne pogodbe, kar je pripravljena dokazovati s tožbami na ugotovitev ničnosti arondacijskih odločb. Organ je zaključil, da tudi če bi se predložene arondacijske odločbe nanašale na parcele, ki so predmet tega postopka, le-teh organ ne bi mogel šteti za prikrite kupoprodajne pogodbe, saj je sodna praksa že zavzela stališče, da so arondacijske odločbe, izdane na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, upravni akti in ne pravni posli, zaradi česar je tožničino pritožbo zavrnil. Tožnica je v tožbi navedla, da je nesporno, da je na nepremičninah, ki so bile predmet vračanja v odločbi z dne 6. 12. 2006, vpisana tožnica kot lastnica oziroma kot imetnica pravice uporabe. Imetništvo pravice uporabe se sprovede v lastniško pravico že na podlagi samega zakona, zato je povsem nesprejemljivo stališče, da ji ne daje nobenih upravičenj na premoženju. Sicer drži, da so bila določena kmetijska zemljišča prenešena na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, vendar pa je prvostopni organ spregledal, da je tožnica zadruga, ki na podlagi ZSKZ zemljišč ne vrača na Sklad. Določba 14. člena ZSKZ izvzema kmetijska zemljišča, ki se ne prenašajo na Sklad, ki so bila lastninsko preoblikovana po ZZad. Podjetja, ki se ne ukvarjajo s kmetijsko proizvodnjo, niso mogla v nobenem primeru zadržati v svoji lasti kmetijskih zemljišč, zadruge, ki se ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo, kot je to tožnica, pa so ta zemljišča lahko lastninila, kar pomeni, da se niso mogla prenesti na Sklad, zato tudi niso mogla postati last RS. Na takšnem stališču očitno stoji tudi sodišče, ko je tožnici v vednost kot lastniku poslala sklep o vpisu A.A. kot lastnice. Tožnica bi tako morala biti pritegnjena v postopek kot zavezanka in se pokaže, da je prvostopni sklep nezakonit. Predlagala je, da sodišče prvostopni sklep v zvezi z odločbo drugostopnega organa razveljavi oziroma odpravi ter naloži toženki povrnitev njenih stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči 16. dan po vročitvi sodbe sodišča prve stopnje toženki, do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala vse navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter predlagala, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o zavrženju zahteve tožnice za vročitev odločbe prvostopnega organa, št. 321-196/94 (B1402) z dne 6. 12. 2006, s katero so bila denacionalizacijski upravičenki A.A. vrnjena zemljišča s parc. št. 571, 573/1, 573/2, 558/3, k.o. ..., in parc. št. 1446/1, k.o. ..., iz razloga, ker se v postopku ni odločalo o tožničinem premoženju in zato ni zavezanka za vračilo zemljišč, in tudi ne stranska udeleženka, ker se v postopku ni posegalo v njene pravice in pravne koristi.

Tudi po presoji sodišča je bila odločitev prvostopnega organa, ki ji je pritrdil tudi drugostopni organ, pravilna. Iz podatkov spisa je namreč razvidno, da je prvostopni organ v postopku, ki se je končal z izdajo odločbe, št. 321-196/94 (B1402) z dne 6. 12. 2006 (katere vročitev zahteva tožnica), kot zavezanca za vračilo zgoraj navedenih zemljišč glede na določbo 51. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 – odl. US, 13/93 – odl. US, 31/93, 24/95 – odl. US, 20/97 – odl. US, 65/98, 76/98 – odl. US, 66/00, 66/00 – obv. razl., 11/01 – odl. US, 54-I/02 – odl. US in 18/05 – odl. US) določil Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Po določbi 1. odstavka 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljnjem besedilu ZSKZ, Uradni list RS, št. 10/93 s spremembami in dopolnitvami) kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij oziroma po Zakonu o zadrugah, ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona (tj. z dne 11. 3. 1993) last Republike Slovenije oziroma občin in se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenesejo na Sklad oziroma na občino. Po določbi 2. odstavka 74. člena ZZad (Uradni list RS, št. 13/92 s spremembami in dopolnitvami) pa ne glede na določbe prejšnjega odstavka postanejo kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih organizacije iz prejšnjega odstavka pridobile na neodplačen način, z dnem uveljavitve tega zakona (tj. z dne 28. 3. 1992) last Republike Slovenije in se prenesejo v Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Ker tožnica ni izkazala, da je obravnavana kmetijska zemljišča pridobila na odplačen način, to glede na citirano zakonsko ureditev pomeni, da so le-ta prešla v last Republike Slovenije oziroma na Sklad kot zavezanca za vrnitev, pri čemer ni pomembno, da je v zemljiški knjigi (ki je res sicer javna knjiga) na teh zemljiščih vpisana družbena lastnina in kot imetnica pravica uporabe tožnica, saj je lastninsko pravico Sklad pridobil na originaren način, torej neposredno na podlagi zakona. Sodišče se sicer strinja s tožnico, da se imetništvo pravice uporabe sprovede na podlagi samega zakona in sicer Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljnjem besedilu ZLNDL, Uradni list RS, št. 44/97 s spremembami in dopolnitvami), vendar pa sta bila prej citirana zakona (ZSKZ in ZZad) sprejeta pred njegovo uveljavitvijo in sta v razmerju do ZLNDL specialna predpisa in se nanj tožnica ne more z uspehom sklicevati. Glede na povedano pa tudi nadaljnji tožbeni ugovor, da gre v tožničinem primeru za premoženje, ki se ni preneslo na Sklad po določbi 14. člena ZSKZ, ker se tožnica ukvarja s kmetijsko dejavnostjo in je zemljišča lahko lastninila, ni utemeljen že iz razloga neizkazanosti te trditve, ob tem pa sodišče še pripominja, da pa četudi bi premoženje tožnice postalo zadružno premoženje po določbi 1. odstavka 74.člena ZZad (po kateri premoženje obstoječih zadrug in delovnih organizacij kooperantov, temeljnih organizacij v zadrugah, katerih sklep o izločitvi ni postal veljaven, sestavljenih zadrug in zadružnih zvez postane zadružno premoženje), prehod premoženja in družbene lastnine v last zadruge oziroma RS po prejšnjih odstavkih (tj. po določbi 1. in 2. odstavka 74. člena ZZad) ne posega v pravice prejšnjih lastnikov in njihovih pravnih naslednikov po predpisih o lastninskem preoblikovanju podjetij in o denacionalizaciji (določba 3. odstavka 74. člena ZZad). Tožničine trditve o lastništvu na obravnavanih zemljiščih pa tudi ne potrjuje vročitev sklepa Okrajnega sodišča v Brežicah, opr. št. Dn. št. 1777/2007 z dne 17. 9. 2009 (ki ji je ga sodišče vročilo kot (še) vpisani imetnici pravici uporabe), saj je sodišče s tem sklepom po uradni dolžnosti na podlagi pravnomočne odločbe o denacionalizaciji prvostopnega organa, št. 321-196/94 (B1402) z dne 6. 12. 2006, vpisalo lastninsko pravico na vrnjenih zemljiščih za denacionalizacijsko upravičenko, ker so bili za vpis po stanju zemljiške knjige glede na določbo 148. člena Zakona o zemljiški knjigi vsi pogoji izpolnjeni.

Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in zakonita, zaradi česar je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, 107/09 – odl. US in 62/10).

K 2. točki izreka: Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1.