Jedro

Tožnica je prejela dodatek k pokojnini, do katerega ni bila upravičena, zato ga je dolžna tožencu vrniti. Med pravdnima strankama je sporna višina preplačila. Dva dokumenta za isto obdobje navajata različna podatka glede preplačila. Ker na podlagi takšnih podatkov ni mogoče preveriti pravilnosti izračuna preplačila za vsak mesec posebej za vtoževano obdobje ter nato ugotoviti skupen znesek preplačila, ki mora ustrezati seštevku posameznih mesečnih zneskov preplačila, je odločba toženca v delu, ki se nanaša na višino preplačila, nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo dokončno odločbo toženca št. ... z dne 17. 1. 2011, prvostopno odločbo št. ... z dne 29. 10. 2010 pa odpravilo v delu, kjer je določena višina preplačila v znesku 11.851,29 EUR (I. točka izreka) in tožencu vrnilo zadevo v delu, ki se nanaša na višino preplačila v novo odločanje (II. točka izreka). Obenem je odločilo, da je toženec dolžan v roku 15 dni tožnici povrniti 236,82 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15-dnevnega roka do plačila, pod izvršbo.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče neutemeljeno odpravilo odločbo toženca in ji zadevo glede višine preplačila vrnilo v novo odločanje. Specifikacija, na podlagi katere je bila ugotovljena višina preplačila, je izdelana na podlagi podatkov, ki jih je posredoval hrvaški nosilec zavarovanja. Slednji je sporočil višino pokojnin, ki jih je tožnica prejela na letni ravni. Ti podatki pa so bili v specifikaciji tudi upoštevani. V dopisu z dne 17. 3. 2010 je prišlo do očitne pomote pri navajanju zneskov tuje pokojnine, saj na podlagi podatkov, s katerimi toženec razpolaga, ni mogoče zaključiti, da je pokojnina iz Republike Hrvaške v mesecu oktobru 2009 znašala 395,33 EUR. Predmetni dopis je bil zgolj informativne narave, zato tudi ni zavezujoč in ga ni mogoče upoštevati pri izračunu višine preplačila. Po prepričanju toženca ni smiselno, da bi se zadeva vrnila v novo odločanje, saj je toženec pri izračunu višine preplačila vezan na podatke, ki jih posreduje tuji nosilec zavarovanja, le-ti pa so bili že upoštevani pri predmetnem izračunu.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadalj. ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno odločilo ter zadevo v skladu s 1. alineo prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadalj. ZDSS-1) vrnilo tožencu v novo upravno odločanje.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skladu s 63. členom ZDSS-1 presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 17. 1. 2011 ter prvostopno odločbo št. ... z dne 29. 10. 2010, s katero je toženec odločil, da je dajatev dodatek k pokojnini iz tujine v obdobju od 10. 6. 2007 do 31. 12. 2009 preveč izplačana in da je nastalo preplačilo v znesku 11.851,29 EUR in da je neupravičeno izplačani znesek tožnica dolžna nakazati na transakcijski račun toženca v roku 24-ih mesecev od prejema te odločbe, po poteku tega roka se bodo zaračunavale zakonite zamudne obresti in izvedla prisilna izterjava na stroške dolžnika.

V 275. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) je določeno, da je oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, dolžna vrniti prejeti znesek v skladu z določbami obligacijskega zakonika.

V obravnavanem primeru je prav znesek denarne dajatve, konkretno dodatka k pokojnini, do katerega tožnica ni bila upravičena in ga je dolžna tožencu vrniti, sporen. Tožnica je ugovarjala višini zneska preplačila. Predvsem je opozarjala na razhajanje med dokumenti toženca glede zneskov preplačil in dvomila v pravilnost tako visokega zneska preplačila, še zlasti glede na pojasnilo z dne 17. 3. 2010 (priloga A5), ki ga je prejela od toženca in v katerem je navedeno, da oktobra 2009 še ni prišlo do preplačila. Drugačno stanje je navedeno v specifikaciji izplačil, priloženi obvestilu tožnici o preplačilu z dne 23. 7. 2010 (priloga B3). V slednji je navedeno, da je tožnica oktobra 2009 neupravičeno prejela celoten dodatek v višini osnove za odmero dodatka, ker do njega v tem mesecu sploh ni bila upravičena.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da dva dokumenta za isto obdobje navajata različna podatka glede preplačila. Obenem navaja tudi podatke tožničine pokojnine iz Republike Hrvaške, kot jih je tožencu poslal hrvaški nosilec zavarovanja in ki predstavlja celoten znesek pokojnine na Hrvaškem ter seštevek mesečnih osnov za odmero dodatka k pokojnini.

Glede na navedeno sodišče ni dvomilo, da je toženec upošteval podatke o tožničini pokojnini, ki jih je posredoval hrvaški nosilec zavarovanja, kot zmotno meni pritožba, pač pa je dvomilo v izračun preplačila na podlagi nepreglednih podatkov.

Na podlagi takšnih podatkov tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče preveriti pravilnosti izračuna preplačila za vsak mesec posebej za obdobje od 10. 6. 2007 do 31. 12. 2009 ter nato ugotoviti skupen znesek preplačila, ki mora ustrezati seštevku posameznih mesečnih zneskov preplačila. Edino na tak pregleden način bo tožnica (in vsak zavarovanec) lahko preverila pravilnost preplačila za sporno obdobje oziroma preveč izplačanega dodatka k pokojnini, ki naj bi za obdobje od 10. 6. 2007 do 31. 12. 2009 znašal 11.851,29 EUR. Pri izračunu preplačila dodatka k pokojnini je jasno, da je toženec vezan na podatke, ki mu jih posreduje hrvaški (tuji nosilec zavarovanja) in hkrati na lastne podatke o tem, v kakšni višini se je tožnici za posamezni mesec v obdobju od 10. 6. 2007 do 31. 12. 2009 izplačal dodatek k pokojnini in do kakšnega dodatka je bila v posameznem mesecu upravičena, oziroma do kakšnega preplačila je prišlo v posameznem mesecu v relevantnem obdobju ter v skupnem znesku.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.