Jedro

Iz fotokopije biltena tožene stranke, ki ga je v spis predložila tožeča stranka (A4) je razvidno, da tožena stranka oglašuje tečaj za maturantski ples pod naslovom „Plesni tečaj – priprava na maturantski ples“. V besedilu pod tem oglasom je v prvih treh točkah pojasnjeno, kaj plesni tečaj zajema, v naslednjih štirih točkah pa je pojasnjena cena 20-urnega plesnega tečaja. Za odločitev o pritožbi sta pomembni prvi dve točki pojasnil o ceni: v prvi je navedena cena plesnega tečaja, ki znaša 38,00 EUR na maturanta, v drugi pa cena plesnega tečaja vključno z „Maturantsko parado". Ta cena pa znaša 50,00 EUR na maturanta.

S čim konkretno, s katerimi konkretnimi ravnanji je tožena stranka kršila storitveno znamko „Maturantska parada“ tožeča stranka v trditveni podlagi ni pojasnila.

V navedbah tožeče stranke pritožbeno sodišče ni zaznalo očitka, da tožena stranka uporablja storitveno znamko „Maturantska parada“ v nasprotju z določilom c. točke prvega odstavka 48. člena ZIL-1. Pa tudi iz povzetih dokazov kaj takega ne izhaja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Uvodno pojasnilo

1. Tožeča stranka je navedla, da je imetnica storitvene znamke „Maturantska parada“, ki je pod številko 200271574 registrirana pri Uradu za intelektualno lastnino za varovanje storitev iz 41. razreda Nicejske klasifikacije, kamor med drugim spada tudi izobraževanje na področju plesa in glasbe, organiziranje plesov ter med drugim izvedba plesnih tekmovanj. Ukvarja se s trženjem svoje blagovne znamke, ta znamka pa varuje dogodek „Maturantska parada“, ki vsako leto poteka v več slovenskih in evropskih mestih. Tožena stranka pa se ukvarja s prirejanjem in organizacijo plesnih tečajev. Med drugim organizira tudi ulično četvorko, ki pa ni „Maturantska parada“. Do uporabe omenjene blagovne znamke nima nikakršnih pravic. Ne glede na to pa v svojem biltenu ponuja sodelovanje na „Maturantski paradi“. S tem neupravičeno uporablja registrirano znamko tožeče stranke za ponujanje lastnih storitev ter neupravičeno označuje lastne storitve z registrirano znamko tožeče stranke, s čemer koristi njeno dobro ime.

2. Tožena stranka zanika kršitev blagovne znamke tožeče stranke. Med drugim navaja, da omenjeno besedno zvezo „maturantska parada“ uporablja „zgolj kot obvestilo oziroma opozorilo dijakom, da lahko svojo udeležbo na paradi prijavijo sami ali preko Plesne šole. V svojem biltenu torej ne oglašuje svojih storitev pod blagovno znamko „Maturantska parada“, ampak le informira maturante, da se na parado lahko prijavijo preko tožene stranke.

Izpodbijani sklep

3. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Obširno se je opredelilo do številnih navedb obeh pravdnih strank. Na podlagi izvedenih dokazov pa je presodilo, da niti s stopnjo verjetnosti ni mogoče sklepati na kršitev znamke tožeče stranke1. Pritožba tožeče stranke in odgovor tožene

4. Proti temu sklepu se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Vztrajala je pri svojem stališču, da tožena stranka brez dovoljenja tožeče stranke v gospodarskem prometu uporablja registrirano blagovno znamko tožeče stranke, kar da izhaja iz njenega biltena. Navedla je, da toženi stranki soglasja za uporabo svoje znamke ni dala. Obširno je pojasnjevala svoje stališče, da takega soglasja ne morejo nadomestiti niti sklepi, ki so razvidni iz zapisnika MOL z dne 10. 10. 2016 in večplastno pojasnjevala, zakaj ne. Predlagala je spremembo izpodbijanega sklepa tako, da pritožbeno sodišče (samo) izda začasno odredbo, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navedla je, da zahteva povrnitev „pravdnih stroškov v zvezi s tem postopkom“.

5. V odgovoru na pritožbo pa je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

Pritožba ni utemeljena

6. Iz fotokopije biltena tožene stranke, ki ga je v spis predložila tožeča stranka (A4) je razvidno, da tožena stranka oglašuje tečaj za maturantski ples pod naslovom „Plesni tečaj – priprava na maturantski ples“. V besedilu pod tem oglasom je v prvih treh točkah pojasnjeno, kaj plesni tečaj zajema, v naslednjih štirih točkah pa je pojasnjena cena 20-urnega plesnega tečaja. Za odločitev o pritožbi sta pomembni prvi dve točki pojasnil o ceni: v prvi je navedena cena plesnega tečaja, ki znaša 38,00 EUR na maturanta, v drugi pa cena plesnega tečaja vključno z „Maturantsko parado“. Ta cena pa znaša 50,00 EUR na maturanta. V „Prijavnici za obiskovanje plesnih vaj za maturante“ (A7), ki je očitno sestavni del biltena sestavni, pa so razvidne 3 možnosti v zvezi s prijavo na Maturantsko parado in sicer: (1) preko tožene stranke, (2) samostojno in (3) brez udeležbe (na tej paradi). Smiselno isto kot iz biltena je razvidno tudi iz sicer slabo razločne fotografije table Gimnazije (A6), s to razliko, da se na tabli navedena cena nanaša na plesni tečaj le z vključeno udeležbo na "Maturantski paradi“.

7. S čim konkretno, s katerimi konkretnimi ravnanji je tožena stranka kršila storitveno znamko „Maturantska parada“, tožeča stranka v trditveni podlagi ni pojasnila. Iz zgoraj povzetih listin (do katerih se je sicer opredeljevalo tudi sodišče prve stopnje v 9. in 10. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa) pa izhaja, da tožena stranka ne uporablja registrirane blagovne znamko tožeče stranke „Maturantska parada“ za označevanje lastnih storitev. Uporablja jo le toliko, kolikor je potrebno, da informira uporabnike (maturante) za kolikšno ceno je v njen plesni tečaj vključena tudi udeležba na "Maturantski paradi“, oziroma za kolikšen znesek je cena nižja brez udeležbe na tej paradi. Tako informiranje pa ne predstavlja kršitve pravic iz blagovne znamke. Po določilu c. točke prvega odstavka 48. člena ZIL-1 namreč imetnik znamke ne more prepovedati tretjim v gospodarskem prometu, da v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporabljajo znamko, če je potrebno z njo označiti namen storitve. Taka je tudi enotna praksa Sodišča ES2, oprta na določilo c. točke prvega odstavka 6. člena Direktive Sveta 89/104 z dne 21. 12. 1988, ki je identično s citirano c. točko prvega odstavka 48. člena ZIL-1. 8. V navedbah tožeče stranke pritožbeno sodišče ni zaznalo očitka, da tožena stranka uporablja storitveno znamko „Maturantska parada“ v nasprotju z določilom c. točke prvega odstavka 48. člena ZIL-1. Pa tudi iz povzetih dokazov kaj takega ne izhaja. Zato pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da kršitve svoje znamke tožeča stranka ni verjetno izkazala.

9. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev (o neizkazanosti kršitve storitvene znamke) oprlo zlasti na dogovor med MOL s predstavniki plesnih šol v zvezi z izvajanjem „Maturantske parade“ v Ljubljani. Pritožba se nanaša predvsem na to presojo sodišča prve stopnje. Ker pa je tožena stranka, kot je pojasnjeno zgoraj, znamko uporabila skladno s c. točko prvega odstavka 48. člena ZIL-1 o omejitvah pravic iz znamke, ni kršila storitvene znamke tožeče stranke. Zato pritožnik z nobeno od pritožbenih navedb ne mora uspeti. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče s temi pritožbenimi navedbami tudi ni ukvarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O stroških postopka

10. Tožeča stranka je v pritožbi zahtevala povrnitev „pravdnih stroškov v zvezi s tem postopkom“. O stroških, ki so nastali v postopku odločanja o začasni odredbi pred sodiščem prve stopnje, v izpodbijanem sklepu ni odločeno. O tem, zakaj ne, izpodbijani sklep ne govori.

11. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je v sodni praksi kljub posameznim drugačnim stališčem3 obveljalo, da so stroški postopka izdaje začasne odredbe in odločanja o pravnih sredstvih del pravdnih stroškov (npr. sklepi VSL: II Cp 1129/2009 z dne 15. 5. 2009, I Cp 202/97 z dne 24. 3. 1998, I Cpg 1072/2010 z dne 29. 9. 2010, II Cp 1162/2013 z dne 19. 6. 20134). Tako se o njih odloči v sodbi ali sklepu, s katerim se pravni postopek konča. Zaradi odsotnosti drugih določb v ZIZ v postopku zavarovanja veljajo tudi veljajo tudi druge določbe ZPP o stroških, npr. o plačilu stroškov po umiku tožbe (158. člen ZPP).5

12. Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2 točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Sodišče prve stopnje se z obstojem predpostavke iz drugega odstavka 123. člena ZIL-1 (Ta člen nosi naslov: Začasne odredbe) ni ukvarjalo. Prvi in drugi odstavek tega člena pa se glasita: (1) Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarnih zahtevkov po tem zakonu, če predlagatelj izkaže za verjetno:a) da je imetnik pravice iz 18., 37., 47. ali 58. člena tega zakona inb) da je bila njegova pravica kršena, ali grozi dejanska nevarnost, da bo kršena. (2) Predlagatelj mora za verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: a) nevarnost, da bo uveljavitev zahtevkov onemogočena ali precej otežena;b) da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode alic) da domnevni kršilec z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale imetniku pravice. 2 Primerjaj npr. (1) Sodbo ES C 228/05 z dne 17. 3. 2005 (Gillette proti LA laboratories Ltd Oy, (2) C 500/14 z dne 6. 10. 2015 (Ford Motor Company proti Wheeltrims Slr (3), C 63/97 z dne 23. 2. 1999 (BMW proti g, Deenik) in druge 3 Npr. sklep VSC 604/2011 z dne 25. 8. 2011: „Stroškovni zahtevek ... se lahko obravnava le v tistem postopku, v katerem so stroški nastali. O stroških, nastalih v zvezi z izdajo začasne odredbe, zato ni moč odločati v posebni pravdi, in to niti v primeru, če je postopek zavarovanja uveden med pravdnim postopkom, saj gre za dva ločena postopka; Odločitev o stroških postopka tako ni preuranjena, saj se je z izpodbijanim sklepom pred prvostopnim sodiščem postopek zavarovanja končal.“ 4 „... se o stroških postopka, nastalih v zvezi z izdajo začasne odredbe, odloča z odločbo, s katero se pravdni postopek konča. Med pravdnim postopkom odloči sodišče s posebnim sklepom o stroških postopka le tedaj, kadar pravica do povračila stroškov ni odvisna od odločbe o glavni stvari ... Šele na podlagi končne odločbe je možno zaključiti, ali so bili stroški v zvezi z izdajo začasne odredbe potrebni ali ne.“ 5 Povzeto po Neža Pogorelčnik Vogrinc: Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih,GV2015, str. 239-240