Jedro

Če ima toženec ključe od vikenda na sporni nepremičnini, je vsekakor v položaju, ko neposredno posest lahko izvaja in ga je tako treba šteti za neposrednega posestnika.

Ker neposredna posest nepremičnine ne pomeni nujno tudi fizične oblasti, se lahko izročitev nepremičnine v neposredno posest izvede tudi na dolgo roko, npr. s predajo ključev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku tožeče stranke, da sta ji toženca dolžna vrniti v neposredno posest nepremičnino parc. št. 848/2, stanovanjska stavba v izmeri 72 m2 in dvorišče v izmeri 59 m2, ki je pripisana k vl. št. 198 k. o. X, ter opustiti vsa nadaljnja poseganja v to nepremičnino.

2. Proti sodbi se pritožuje tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov v smislu 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ne držijo ugotovitve sodišča, da je celotna nepremičnina parc. št. 848/2 v dejanski oblasti tožencev, torej ne le vikend, pač pa tudi zemljišče. Na naroku za glavno obravnavo dne 3. 2. 2012 v zadevi P 448/2008, v spis katere je sodišče v dokaznem postopku vpogledalo, je prvi toženec jasno povedal, da spornih zemljišča in hiše, ne uporablja že od začetka spora, kar dejansko pomeni že nekaj let. Ko je bilo jasno, da toženca s svojim zahtevkom, da bi postala formalna lastnika sporne nepremičnine, ne bosta uspela, sta posest na tej nepremičnini opustila, zato ni mogoče reči, da je navedeno dejstvo med strankama nesporno. Sodba pa je nepravilna tudi zaradi tega, ker nalaga tožencema, da vrneta nepremičnino v neposredno posest, saj tožnik te nepremičnine dejansko nikoli ni imel v neposredni posesti. Toženca mu tako neposredne posesti nikoli nista odvzela in mu je tudi ne moreta vrniti. To je nemogoče narediti, ker toženec že preko 60 let živi v Kanadi in je kljub temu, da ima lastninsko pravico na nepremičnini, neposredno posest na njej že zdavnaj opustil oziroma je nikoli ni imel. Izrek je neizvršljiv tudi zaradi tega, ker je tožnik star 88 let in zaradi svoje starosti ni sposoben priti v Slovenijo in nepremičnino prevzeti v neposredno posest. 3.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je pravilno in v celoti ugotovilo pravno pomembna dejstva ter pravilno uporabilo materialno pravo, kršitev določb postopka pa pri tem ni storilo.

6. Tožnik je s tožbo uveljavljal vrnitveni oziroma vindikacijski zahtevek po 92. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ), za utemeljenost katerega je treba dokazati, da je tožnik lastnik stvari in da imata toženca nad njo dejansko oblast (2. odst. 92. čl. SPZ). Oboje je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo. Pravilno je ocenilo navedbe toženca na glavni obravnavi dne 14. 2. 2012, da tožeči stranki ne želi prepustiti v posest sporne nepremičnine in da ključa ne da, dokler mu tožnik ne poplača vlaganj. Toženec je torej izrecno priznal dejstvo, da ima stvar v posesti, zaradi česar je sodišče pravilno ugotovilo, da to med strankama ni sporno. V pritožbi neutemeljeno navaja, da je prav nasprotno povedal na naroku za glavno obravnavo v nekem drugem postopku, v katerega spis je prvostopenjsko sodišče v dokaznem postopku vpogledalo. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno upoštevalo navedbe, ki jih je stranka dala v obravnavanem postopku. Poleg tega pa navedba toženca, da nepremičnine ne uporablja že nekaj let, ne pomeni, da je opustil neposredno posest. Še posebej pri nepremičninah namreč pojma neposredne posesti kot fizične oblasti nad stvarjo ne gre razumeti preveč dobesedno. Toženec ne zanika, da ima ključe od vikenda na sporni nepremičnini, zato je vsekakor v položaju, ko neposredno posest lahko izvaja in ga je tako treba šteti za neposrednega posestnika.

7. Zaradi enakih razlogov tudi ne drži pritožbeni očitek, da toženca tožniku ne moreta izročiti nepremičnine v neposredno posest, saj ta zaradi starosti ne more priti v Slovenijo in prevzeti nepremičnine.

V skladu z zgoraj pojasnjenim stališčem, da neposredna posest nepremičnine ne pomeni nujno tudi fizične oblasti, se lahko izročitev nepremičnine v neposredno posest izvede tudi na dolgo roko, npr. s predajo ključev (tudi komu, ki jih sprejme za tožnika, ali po pošti), zato nikakor ni nujno, da tožnik pride v Slovenijo oziroma kar na nepremičnino.

8. Pritožbeni očitki, da tožnik posesti nikoli ni imel in da je toženca tožniku tudi nikoli nista vzela, zaradi česar je tudi vrniti ne moreta, pa so v predmetni zadevi nerelevantni, saj je, kot je obrazloženo zgoraj, pravno relevantno le to, da je tožnik lastnik stvari, toženca pa jo imata v posesti brez pravnega temelja.

9. Pritožbeni očitki so torej neutemeljeni, preizkus izpodbijane sodbe pa tudi ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. čl. ZPP).