Jedro

Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča mora plačati neposredni uporabnik, torej tisti, ki ima dejansko in pravno možnost uporabe stavbe ali dela stavbe oziroma zemljišča, ne glede na to, ali nepremičnino tudi dejansko uporablja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 22.5.2003, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Davčnega urada Hrastnik z dne 15.1.2003, popravljeno s sklepom z dne 25.2.2003. Z navedeno odločbo je organ prve stopnje tožniku odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2003 za poslovni prostor na naslovu X., v izmeri 77 m2, v znesku 35.166 tolarjev. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določbe Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84, 32/85 in 33/89; ZSZ (1984) ter Uradni list RS, št. 44; ZSZ 1997) in na določila Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Občine Z/S (Uradni Vestnik Z., št. 20/96 – 27/02, v nadaljevanju: Odlok), po katerih mora nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe. Neposredni uporabnik je tisti, ki ima dejansko in pravno možnost uporabe stavbe oziroma zemljišča, kar ima tudi tožnik, ne glede na to, da predmetni prostor še ni v celoti zgrajen.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da je v obravnavani zadevi sporno, ali je tožnik sploh zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Po določbi 62. člena ZSZ (1984), ki se na podlagi 1. alinee 56. člena ZSZ (1997) še vedno uporablja, mora nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe, to je tisti, ki ima pravno in dejansko možnost uporabe nepremičnine. Uporaba nepremičnine po podatkih upravnih spisov tožniku, ki je lastnik prostorov na naslovu X., ni onemogočena. Okoliščina, da lastnik predmetnih prostorov dejansko ne uporablja, pa na plačilo obveznosti ne more vplivati.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Meni, da je neposredni uporabnik, ki je zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, lahko le oseba, ki zemljišče ali stavbo dejansko neposredno uporablja. Zato tožnik, ki predmetnega dela stavbe neposredno ne uporablja in je niti nima možnosti uporabljati, ker še ni dograjena, ne more biti zavezanec za plačilo. Sodišče povsem neupravičeno razširja obveznost plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča na možnega uporabnika zemljišča oziroma stavbe, čeprav samo ugotavlja, da gre pri tem za samostojno obveznost, vezano na uporabo zemljišča ali stavbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da pritožba tožnika ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato pritožbo v skladu z omenjeno zakonsko določbo obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Revizija uveljavlja nepravilno uporabo materialnega prava, vendar po oceni revizijskega sodišča neutemeljeno, saj je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik lastnik dela stavbe na naslovu X., za katerega mu je prvostopni upravni organ odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2003. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da tožniku po podatkih upravnih spisov uporaba te nepremičnine ni onemogočena. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa se je prvostopno sodišče pravilno oprlo na določbi 62. člena ZSZ (1984) ter 13. člena Odloka, ki določata, da mora nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice). Pravilno je namreč sklepanje prvostopnega sodišča, da je neposredni uporabnik tisti, ki ima dejansko in pravno možnost uporabe stavbe ali dela stavbe oziroma zemljišča, ne glede na to, ali nepremičnino tudi dejansko uporablja. Tako so neupoštevni revizijski ugovori, ki se nanašajo na neuporabo predmetne nepremičnine, saj za obveznost plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v obravnavanem primeru zadošča ugotovitev, da je revident lastnik (po lastnih navedbah) nedograjenega stavbnega zemljišča. Materialno pravo je bilo zato pravilno uporabljeno.

Ker ni podan uveljavljani revizijski razlog, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1.