Jedro

Že samo dejstvo, da je tožnica vedela, da prijemlje za del obratujočega stroja, zadostuje za oceno o njenem 50-odstotnem prispevku k nastanku škode. Nobenega razloga ni bilo, da je to storila, saj takrat na tem stroju ni izvajala nobenih delovnih operacij. Vprašanje oblike njene krivde ali celo stopnje malomarnosti za razmerje v tej pravdni zadevi ni odločilno. Stopnja krivde oškodovanca praviloma ne vpliva na obseg deljene odgovornosti.

Pomembno je predvsem, ali in koliko je konkretno oškodovančevo ravnanje prispevalo k nastanku škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica se je dne 21.7.1993 poškodovala v delovni nesreči v G., ko je v razgovoru s sodelavko položila roko na vodilo stroja, na katerem je delala sodelavka. Ob premiku stroja je tožnici stisnilo prst med gred in blokado na distančnem vodilu. Tožnica je od tožene stranke, pri kateri je imela njena delovna organizacija zavarovano svojo odgovornost, zahtevala plačilo odškodnine v znesku 295.264,00 SIT za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju glede na ugotovljene okoliščine poteka delovne nesreče ugotovilo, da je stroj točkalec šteti za nevarno stvar, ker deluje avtomatsko, ker na zadnjem delu ni bil zaščiten, čeprav so mimo hodili drugi delavci, pa tudi opozorila, da je nevarno posegati v območje na zadnjem delu stroja ali prepovedi prehoda ni bilo. Zato je zavarovanec tožene stranke objektivno odškodninsko odgovoren za nastalo škodo. Vendar je k njenemu nastanku prispevala tudi tožnica, ker ni bilo nobene potrebe, da se je naslonila na stroj. Na tem stroju je že delala. Gre za preprost način delovanja stroja in bi se lahko samoiniciativno seznanila z delovanjem na njegovem zadnjem delu. Tožnica bi se tudi sicer s sodelavko o spremembi plana dela lahko pogovorila v odmoru, ko so stroji ustavljeni, ali stopila do sodelavke, ne pa da se je pogovarjala na daljavo in se naslonila na stroj, čeprav je videla, da sodelavka med pogovorom dela naprej. Ob takih dejanskih ugotovitvah je sodišče prve stopnje z vmesno sodbo določilo, da je tožena stranka do 25-odstotkov odgovorna za obravnavano škodo, tožnica sama pa do 75-odstotkov.

Proti tej vmesni sodbi se je pritožila le tožnica. Sodišče druge stopnje je njeni pritožbi delno ugodilo, delno pa jo je zavrnilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je določilo odgovornost tožene stranke v višini 50-odstotkov in tožničino odgovornost v enaki višini. Pritrdilo je stališču o objektivni odgovornosti tožene stranke. Poudarilo pa je tudi, da okoliščine na tožničini strani kažejo na njeno malomarnost, saj bi lahko šla po drugi poti do sodelavke, delovanje stroja, na katerem je že delala in ki ni zahtevno, je poznala, predvsem pa ji ni bilo treba položiti roke na stroj, saj ni izvajala nobenih delovnih operacij.

Tožnica v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga tako spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje, da se določi, da je tožena stranka v celoti odškodninska odgovorna za nastalo škodo. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo, za kakšno vrsto malomarnosti gre pri ugotovljenem tožničinem ravnanju. Ker je bilo ugotovljeno, da je zavarovanec tožene stranke opustil varnostne ukrepe, odgovornosti tožene stranke ne more izključiti tožničina navadna malomarnost. Tožnici velike malomarnosti ni mogoče očitati. Svoje delovno mesto je zapustila zato, da bi sodelavko obvestila o spremembi plana dela. Uporabila je prehod, ki so ga množično uporabljali tudi drugi delavci. Tožnica zatrjuje, da ni vedela, da se gred na zadnjem delu premika. Premik ob normalni pazljivosti delavca sploh ni bil opazen. Zato se tožnica, ko je za trenutek položila roko na vodilo stroja, ni zavedela in tudi ni mogla zavedati, da ji preti kakšna nevarnost. Šlo je za povsem nezaveden gib. Tožnici torej ni mogoče očitati velike malomarnosti. Da delavcu ob navadni malomarnosti ni mogoče naprtiti sokrivde, je revizijsko sodišče že odločilo v določeni zadevi, na katero se tožnica opredeljeno sklicuje.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP/77).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialnopravno določbo tretjega odstavka 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ, št. 29/78, 39/83, 57/89; v nadaljevanju ZOR), ko je tožničin prispevek k nastanku škodnega dogodka ocenilo s 50 odstotki. Vse v začetku te revizijske odločbe obširneje povzete dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje o poteku škodnega dogodka potrjujejo tako presojo in ne omogočajo ocene o nižjem ali celo nikakršnem prispevku tožnice k nastanku škode.

Vsakdo je dolžan skrbeti za lastno varnost. Delovnopravni predpisi nalagajo tudi delavcem skrb za varovanje lastnega življenja in zdravja. Tožnica je vedela, da prijemlje za del obratujočega stroja, saj je sama povedala, da njena sodelavka med razgovorom delala naprej. Neupoštevna je njena revizijska trditev, da premik gredi na zadnjem delu stroja ob normalni pazljivosti delavca ni bil opazen. Tožnica je na tem stroju že delala, njegovo delovanje, ki je bilo preprosto, je morala poznati. Mesto na zadnjem delu stroja, na katerega je tožnica položila roko in kjer je prišlo do premika gredi za 5 do 8 cm, je le en meter oddaljeno od delovnega mesta, kjer se nahaja delavec, ki dela na stroju.

Revizijsko sodišče poudarja, da že samo dejstvo, da je tožnica vedela, da prijemlje za del obratujočega stroja, zadostuje za oceno o njenem 50-odstotnem prispevku k nastanku škode. Nobenega razloga ni bilo, da je to storila, saj takrat na tem stroju ni izvajala nobenih delovnih operacij. Vprašanje oblike njene krivde ali celo stopnje malomarnosti za razmerje v tej pravdni zadevi ni odločilno. Stopnja krivde oškodovanca praviloma ne vpliva na obseg deljene odgovornosti. Praviloma zato, ker v nekaterih primerih zakon lahko določi drugače (na primer pri zmanjšanju odškodnine po 191. členu ZOR). Pomembno je predvsem, ali in koliko je konkretno oškodovančevo ravnanje prispevalo k nastanku škode. Zato se revizijsko sodišče ni ukvarjalo s trditvijo, da je bil tožničin gib nezaveden, s čimer je tožnica na novo in zato nedovoljeno opredeljevala svoje ravnanje ter s tako trditvijo skušala uveljaviti oceno o navadni malomarnosti. Tožničino revizijsko sklicevanje na določeno revizijsko zadevo ni upoštevno zato, ker se je v tej drugi zadevi presojala deljena odgovornost pravdnih strank za nesrečo, ki se je zgodila v bistveno drugačnih okoliščinah od v tej pravdni zadevi obravnavane delovne nesreče. Po vsem obrazloženem uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 393. člena ZPP/77 tožničino revizijo zavrnilo, z njo pa tudi njene priglašene revizijske stroške.