Jedro

Vsi, ki po določbi prvega odstavka 117. člena SZ lahko nastopajo kot kupci lastninjenih stanovanj, sodijo po volji samega zakona v krog originarnih upravičencev. To velja tudi za toženko. Čim je tožnik kot bivši imetnik stanovanjske pravice dal svojo pisno privolitev in je bila sklenjena ustrezna kupna pogodba, je toženka zaradi originarne pravice do privatizacijskega odkupa stanovanja pridobila solastninsko pravico do 1/2 na spornem stanovanju. Na to kaže tudi besedilo 118. člena SZ. Zato tožnik, ki se je kasneje premislil, ne more niti umakniti svoje privolitve, niti poseči v toženkino solastninsko pravico s trditvijo, da je bila kupnina plačana izključno z njegovim posebnim premoženjem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da predstavlja stanovanje, ki sta ga pravdni stranki kupili v času trajanja zakonske zveze, tožnikovo osebno (prav: posebno) premoženje in tožbeni zahtevek za izstavitev za zemljiškoknjižni prenos solastninske pravice do 1/2 sposobne listine. Razlog za zavrnitev je po stališču sodišča prve stopnje dejstvo, da zatrjevano podarjeni denar tožnikovega očeta, ki naj bi ga tožnik v celoti kot svoje posebno premoženja uporabil za nakup stanovanja, ni pravno pomemben. Odločilna je resnična vsebina kupne pogodbe, v kateri je tudi toženka nastopala kot kupec, glede te vsebine pa nobena stranka ni uveljavljala napak volje.

Tožnikovo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. K njenim razlogom je dodalo, da je toženka pridobila solastninsko pravico na podlagi kupne pogodbe od prejšnjega lastnika, ne pa od tožnika. Zato v tako pridobljeni toženkin stvarnopravni položaj tožnik ne more posegati z dejstvom, da je celo kupnino plačal z denarjem, ki ga je dobil od očeta, (glede na nove pritožbene trditve) pa tudi ne z dejstvom, da naj bi odpadla podlaga pravnega posla, ker so se izjalovila tožnikova pričakovanja glede rešitve zakonske zveze pravdnih strank. To ni bila podlaga kupne pogodbe oziroma razmerja med prodajalcem kot lastnikom stanovanja in kupcema. Če je razlog za tožnikovo soglasje naknadno odpadel, toženka s tem ni izgubila stvarne pravice, ki jo je pridobila od prodajalca.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi. Tožnik vztraja, da je bilo stanovanje kupljeno z denarjem njegovega očeta, da je ta denar predstavljal del tožnikove dote in s tem njegovo posebno premoženje. Ker je prišlo do razveze zakonske zveze, tožnik utemeljeno zahteva, da mu toženka vrne v last pol stanovanja, saj je bilo to na toženko prepisano izključno zaradi zakonske zveze s tožnikom. Gre za reševanje premoženjskih razmerij med bivšima zakoncema, zato ni pravno pomembno dejstvo, da je bil prodajalec podjetje S. p.o. K.. Zmotno je stališče, da ni pomembno, kdo in iz katerih sredstev je plačal kupnino. Pravdni stranki sami nista razpolagali s potrebnimi sredstvi za nakup stanovanja, zato brez sprejetega dednega odpravka do nakupa sploh ne bi prišlo. Da je prišlo do prenosa lastninske pravice do 1/2 stanovanja na toženko, je bila izključna volja tožnika. Tožnik je na ta prenos pristal zaradi sklenjene zakonske zveze. Ker je odpadla podlaga pravnega posla, ki je bila v razmerju med pravdnima strankama kot kupcema, saj je prišlo do razveze zakonske zveze, je tožbeni zahtevek utemeljen.

Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP/77).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Zmotno je tožnikovo revizijsko stališče, da je prišlo do prenosa solastninske pravice na spornem stanovanju izključno na podlagi njegove volje. Kupno pogodbo po določbah Stanovanjskega zakona (Ul. RS št. 18/91, 21/94, 23/96; v nadaljevanju: SZ) so sklenili prodajalec in obe pravdni stranki. Pogodbeni prenos lastninske pravice torej temelji na pogodbeni volji vseh treh pogodbenikov in ne samo tožnika. Temelji pa tudi na določbi prvega odstavka 117. člena SZ, po kateri je bil lastnik dolžan tožniku kot bivšemu imetniku stanovanjske pravice, z njegovo pisno privolitvijo pa tudi toženki kot njegovemu ožjemu družinskemu članu, prodati stanovanje pod ugodnimi pogoji tega zakona. Na podlagi 118. člena SZ sta pravdni stranki kot kupca že s sklenitvijo same kupne pogodbe prevzeli vse pravice in obveznosti, ki jih je imel dotakratni lastnik stanovanja. V sodni praksi se je uveljavilo stališče, da zakoncu bivšega imetnika stanovanjske pravice daje pravico kupiti stanovanje pod ugodnimi pogoji že sam zakon, da gre torej za njegovo originarno pravico, zaradi česar pisna privolitev bivšega imetnika stanovanjske pravice ne predstavlja prenosa te pravice.

Doslej povedano pomeni, da vsi, ki po določbi prvega odstavka 117. člena SZ lahko nastopajo kot kupci lastninjenih stanovanj, sodijo po volji samega zakona v krog originarnih upravičencev. To velja tudi za toženko. Čim je tožnik kot bivši imetnik stanovanjske pravice dal svojo pisno privolitev in je bila sklenjena ustrezna kupna pogodba, je toženka zaradi originarne pravice do privatizacijskega odkupa stanovanja pridobila solastninsko pravico do 1/2 na spornem stanovanju. Na to kaže tudi že prej povzeto besedilo 118. člena SZ. Zato tožnik, ki se je kasneje premislil, ne more niti umakniti svoje privolitve, niti poseči v toženkino solastninsko pravico s trditvijo, da je bila kupnina plačana izključno z njegovim posebnim premoženjem.

Revizijsko sodišče še pripominja, da je v postopku na prvi stopnji tožbeni zahtevek za ugotovitev, da predstavlja sporno stanovanje tožnikovo posebno premoženje in da je zato toženka dolžna tožniku izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, temeljil le na trditvi, da je bila kupnina za sporno stanovanje poravnana z denarnimi sredstvi, ki so bila tožnikovo posebno premoženje. Na pritožbeni stopnji je tožnik pričel uveljavljati še dodatno trditveno podlago o kasneje odpadli podlagi (izjalovljen namen utrditve zakonske zveze oziroma sedaj na revizijski stopnji že razvezana zakonska zveza) pravnega posla, s katerim je tožnik pristal, da se 1/2 stanovanja prepiše na toženko. Take trditve vsebinsko predstavljajo spremembo tožbe, ki pa je glede na določbo prvega odstavka 190. člena ZPP/77 dovoljena le do konca glavne obravnave. Kljub temu revizijsko sodišče ugotavlja, da tudi taka trditvena podlaga ne utemeljuje njegovega zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine, še manj pa njegovega ugotovitvenega zahtevka. Poleg že obrazloženih razlogov je pri taki trditveni podlagi potrebno poudariti, da tožnik toženki stanovanja ni podaril, zato ne more zahtevati njegove vrnitve oziroma izstavitve za spremembo lastninske pravice sposobne listine. Toženki, ki je že po samem zakonu sodila v krog upravičencev, je "dal" le privolitev v smislu prvega odstavka 117. člena SZ. Zato vprašanja o zatrjevanih tožnikovih posebnih denarnih sredstvih ni bilo mogoče reševati v tej pravdi. Reševalo se bo lahko, seveda ob ustrezni trditveni in dokazni podlagi, v že tekoči pravdi o skupnem premoženju pravdnih strank, če bo tožnik svoje trditve dokazal. V tej pravdni zadevi jih ni, saj je sodišče prve stopnje izrečno poudarilo, da se glede denarja, ki naj bi ga tožniku izročil njegov oče, ne bo opredelilo, ker to ni pravno pomembno. Tudi iz tega razloga so neupoštevne tožnikove revizijske trditve, da pravdni stranki sami nista imeli lastnega denarja za nakup stanovanja.

Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka in odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi tožnikove pritožbe sta bili po vsem obrazloženem materialnopravno pravilni. Ker v postopku pred obema sodiščema tudi ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo, z njo pa tudi njegove priglašene revizijske stroške.