Jedro

Z vidika določb 6. točke 1. odstavka 100. člena ZDR (1990), po katerih delavcu preneha delovno razmerje s prvim dnem neupravičene odsotnosti, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se na delo ne vrne, je pravno pomembno zgolj dejstvo neupravičene odsotnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov direktorja tožene stranke iz meseca januarja 2002 o prenehanju delovnega razmerja obeh tožnikov na podlagi 6. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) zaradi neupravičene odsotnosti z dela od 7.1.2002 dalje. Glede na to, da je tožena stranka tožnikoma zaključila delovno razmerje z 31.1.2001, ji je naložilo, da tožnikoma prizna delovno razmerje in vpiše priznanje delovne dobe v delovno knjižico do 7.1.2002 ter jima povrne stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo obeh tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob dejstvu, da tožnika od 7.1.2002 dalje več kot pet delovnih dni nista prihajala na delo brez upravičenih razlogov in da se na delo nista vrnila tudi po vročitvi spornih sklepov in vložitvi ugovora, je soglašalo, da je bil podan zakoniti razlog za prenehanje delovnega razmerja.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlagata tožnika revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da je bilo v postopku pred sodiščem kršeno načelo kontradiktornosti, ker tožnika nista bila zaslišana. Hkrati navajata, da so zaključki sodišča, da naj bi se tožnik A. nazadnje oglasil pri toženi stranki 7.1.2002 in je tožena stranka od tega dne pravilno ugotavljala neupravičeno odsotnost, v nasprotju z listinami v spisu. Iz zapisnika o zaslišanju B., direktorja tožene stranke, izhaja, da naj bi se tožnik zadnjič oglasil v lokalu 13.1.2002, iz navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo pa, da sta bila tožnika v lokalu tudi 18.1.2002, ko naj bi jima bila osebno vročena sporna sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Ni res, da tožnika nista hotela delati pri toženi stranki, saj sta svoj interes za nadaljevanje dela izkazala tudi z uveljavljanjem varstva pravic, tako pri delodajalcu kot pred sodiščem.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija v revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

Revizijske navedbe, da je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti, kar bi lahko pomenilo očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, niso utemeljene. Tožnika je v postopku pred sodiščem zastopal pooblaščenec - odvetnik, ki se je udeležil opravljenih obravnav. Prav tako sta bila tožnika vabljena na obravnavo, da bi bila zaslišana kot stranki, vendar se obravnave nista udeležila, zato sodišče ni kršilo določb pravdnega postopka, ko je v zadevi odločilo brez njunega zaslišanja.

Tudi revizijske navedbe, da obstoja nasprotje med zaključki sodišča in vsebino listin v spisu, niso utemeljene. Sodišče je poudarilo, da je tožnikoma priznalo delovno razmerje do 7.1.2002 glede na vsebino spornega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, v katerem sama tožena stranka ugotavlja neupravičeno odsotnost z dela šele od tega dne dalje. Kasnejšega oglašanja tožnikov pri toženi stranki (npr. 13.1.2002) sodišče ni štelo za nastop dela oziroma vrnitev na delo in ta zaključek ni v nasprotju z izpovedbami zaslišanih prič.

Z vidika določb 6. točke 1. odstavka 100. člena ZDR (1990), v skladu s katerimi delavcu preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se ne vrne na delo - s prvim dnem odsotnosti z dela, je pravno pomembno zgolj dejstvo neupravičene odsotnosti. Ali delavec s takšno odsotnostjo želi doseči prenehanje delovnega razmerja ali pa dejansko to ni v njegovem interesu za zakonitost prenehanja delovnega razmerja po tej zakonski podlagi ni bistveno. Ker sta nižji sodišči ugotovili, da tožnika v času od 7.1.2002 dalje nista dokazala upravičenih razlogov za odsotnost in nista dokazala vrnitve na delo, je bil tudi po presoji revizijskega sodišča sporni sklep o prenehanju delovnega razmerja izdan v skladu z navedeno zakonsko določbo.

Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.