Jedro

Pri izplačilu denarnega nadomestila se ne upoštevajo stroški, ki jih je morda imel predlagatelj v zvezi z nasutjem poti po drugi trasi, po kateri je do izdaje sklepa nepravdnega sodišča vozil brez pravnega naslova in ki je last nasprotnega udeleženca.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom določilo nujno pot v korist predlagateljevih parcel 642 in 533/9 k. o. K. od javne poti parc. št. 627/2 preko jugovzhodnega dela parc. št. 533/2 iste k.o. v solasti A.K. in J.K. in preko severnega dela parc. št. 533/8 iste k.o., last K.M. Odločilo je tudi, da mora predlagatelj plačati nasprotnim udeležencem A.K.in J.K. 1693,00 SIT, K.M. pa 172.673,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.5.1993. Odločilo je tudi, da stroške postopka nosi predlagatelj.

Proti sklepu se pritožuje predlagatelj iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga razveljavitev sklepa in navaja: Sodišče se pri odločitvi ni opredelilo do predlagateljevih navedb o uporabi trase poti, ki jo je on več let uporabljal. Sedaj določena nujna pot poteka tik severne stene stanovanjske zgradbe K.M. Vzhodno od svoje parcele bi moral imeti vsaj še 1 m širši pas, da bi laže zavil na parcelo 533/9. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da dodatna obremenitev poti pomeni petdeset odstotkov manjšo vrednost zemljišča. Predlagatelj je sam izdelal dovozno pot, po kateri je doslej vozil. Dejansko je utrdil del dvorišča K.M. Šlo je za večje količine materiala. Pri določitvi denarnega nadomestila je treba upoštevati korist, ki jo bo K.M. od tega imela.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev prvega sodišča je pravilna. Pritožbeno sodišče sprejema razloge izpodbijanega sklepa in k tem razlogom glede na pritožbene trditve še dodaja: Pravna podlaga za odločanje o zahtevku so določbe 15. poglavja Zakona o nepravdnem postopku, ki v čl. 140 do 149 določa materialne in formalne pogoje za določitev nujne poti. Sodišče prve stopnje je pri odločanju upoštevalo določbe teh členov, zlasti čl. 143/1 in 143/2, ki pravita, da sodišče dovoli nujno pot, če se z njo ne onemogoča ali znatno ne ovira izkoriščanje ali uporaba zemljišča, po katerem naj bi nujna pot potekala. Pri odločanju sodišče upošteva potrebe zemljišča, ki pot potrebuje, pa tudi, da se tuje zemljišče čim manj obremeni. Ob preizkusu sklepa v tem okviru in glede na pritožbene trditve je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je pot določilo preko severnega dela parcele K.M., ne pa preko sredine, kot je bilo predlagano in kot predlagatelj v pritožbi še vedno vztraja. Za nepravdni postopek je bistveno, da predlagatelj dobi možnost dostopa do svoje nepremičnine. Sodišče poišče najugodnejšo varianto, upoštevajoč interese obeh strank. Zato ne more biti upoštevna zahteva predlagatelja, da se pot določi tam, kjer je vozil prej, ko pa je po ugotovitvah sodišča prve stopnje z današnjim sklepom določena nujna pot najmanj obremenjujoča za K.M. Glede sedaj določene poti pa pritožnik niti ne navaja, zakaj je ta pot zanj neustrezna, ampak zatrjuje razloge, ki bi lahko zadevali K.M. (vožnja tik stene poslopja). O tem, da bi moral imeti predlagatelj širši pas za zavijanje, v pritožbi postavlja samo trditev, ki ni z ničemer podkrepljena, pa je zato ni mogoče upoštevati. Sicer pa se je na naroku dne 27.10.1992 predlagatelj s sedaj določeno traso strinjal in so tako današnje pritožbene trditve v nasprotju s takratnim stališčem, tega nasprotja pa v pritožbi tudi ni obrazložil. Tudi kar zadeva višino denarnega nadomestila oz. vprašanje, kolikšna vrednost zemljišča naj se upošteva, je treba reči, da pritožba postavlja samo trditev, nič konkretnega pa ne predlaga. Samo pavšalna trditev pa je premalo. Kar zadeva trditve o tem, da je predlagatelj nasul dvorišče, čez katerega je vozil, so zahtevki v zvezi s tem lahko stvar posebnega postopka, ne pa denarnega nadomestila, ki naj ga plača predlagatelj v tem postopku. Po podatkih v spisu naj bi šlo za nasutje na delu zemljišča, za katerega je bilo pravnomočno ugotovljeno, da predlagatelj na njem nima služnostne pravice. Denarno nadomestilo za nujno pot in zatrjevano nasutje sta tako torej dve različni stvari, ki se tudi obravnavata ločeno.

Ostale pritožbene trditve, na katere ni bilo odgovorjeno, za zadevo niso bistvene.

Tako je bilo torej treba zavrniti pritožbo in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje. Odločitev pritožbenega sodišča je utemeljena na določilih čl. 380 tč. 3 in čl.381 Zakona o pravdnem postopku v zvezi s čl. 37. Zakona o nepravdnem postopku.