Jedro

Sodišče ugotavlja, da je sporna točka II izreka izpodbijane odločbe v vsebinskem pogledu enaka zakonskemu določilu prvega odstavka 22. člena ZICPES, zato že iz tega razloga ne more biti nezakonita, ker predstavlja le povzetek zakonskega člena. Nanaša se izključno na to, kaj je tožeča stranka dolžna zagotoviti uradnim osebam, stroški dostave blaga pa sploh niso predmet te odločbe, zato so brezpredmetne tiste tožbene navedbe, ki se nanašajo na to, kdo je dolžan trpeti manipulativne stroške dostave blaga.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo pod točko I izreka v prosti coni Koper določil uradna mesta, katere upravljalec je tožeča stranka, za potrebe predložitve blaga in za opravljanje drugih uradnih dejanj Carinskega urada, Izpostave Luka Koper in Oddelka za analizo in kontrole. Pod točko II izreka pa je prvostopenjski organ odločil, da je tožeča stranka carinskim organom dolžna brezplačno zagotoviti dostop do svojih objektov in naprav, prevoz pri opravljanju uradnih dejanj, in takoj, ko je mogoče, obvestitev o vseh dejanskih prometnih gibanjih, ter da je tožeča stranka dolžna zagotoviti carinskim organom prostore in pregledna mesta navedena v točki I izreka za opravljanje uradnih dejanj in za predložitev blaga ter da je dolžna zagotoviti zadostno število parkirnih mest v bližini le-teh. V obrazložitvi odločbe se sklicuje na drugi odstavek 20. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti, ki določa, da se pristanišča, železniške postaje, letališča, proste cone, prosta skladišča in druga mesta štejejo za uradna mesta, če tam poteka vnos ali iznos blaga oziroma pretok potnikov med skupnostjo in tretjimi državami in da na teh uradnih mestih carinski organi v soglasju z upravljalcem le-teh določijo mesto za pregled blaga. Nadalje se sklicuje na prvi odstavek 22. člena citiranega zakona, ki določa, da upravljalci uradnih mest carinskim organom brezplačno zagotavljajo dostop do svojih objektov in naprav, prevoz pri opravljanju uradnih dejanj in takoj, ko je mogoče, obvestitev o voznih redih, redih letenja in vseh dejanskih prometnih gibanjih, medtem ko drugi odstavek 22. člena citiranega zakona določa, da upravljalci uradnih mest carinskim organom zagotavljajo tudi ustrezne prostore za opravljanje uradnih dejanj, ki so v pristojnosti carinskega organa, in za predložitev blaga, in zadostno število parkirnih mest v bližini le-teh.

Tožeča stranka se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. V drugostopenjski odločbi med drugim pojasnjuje, da se zagotavljanje brezplačnega prevoza pri opravljanju uradnih dejanj nanaša izključno na prevoz uradne osebe (carinika) do mesta predložitve blaga. Sicer pa izpodbijana odločba predstavlja zgolj citiranje zakonskih določb. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je sporna le druga točka izreka izpodbijane prvostopenjske odločbe. Sporno se ji zdi to, da je po izdaji izpodbijane odločbe tožena stranka začela tožeči stranki naročati predložitev blaga na nova pregledna mesta, pri čemer tožeča stranka ni lastnik blaga, ampak upravljalec pristanišča. Pri prekladalnih storitvah oziroma vsakem premiku blaga pa nastajajo tožeči stranki manipulativni stroški. Teh stroškov pa tožena stranka noče poravnati. Niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ se nista izjasnila o tem, kdo nosi te stroške. Nadalje se sklicuje na odločbo ustavnega sodišča številka U-I-315/05 z dne 2. 3. 2006, ki je zakon razveljavilo prav zaradi dela, ki se nanaša na brezplačno predložitev blaga. Nikjer v odločbi ni konkretizirano, kaj naj bi obsegale besedne zveze „brezplačni prevoz pri opravljanju uradnih dejanj“ oziroma „predložitev blaga“. Izpodbijana odločba je v tem delu nejasna in neobrazložena. Državni organi stroškov predložitve in manipulacije z blagom ne morejo prevaliti na tožečo stranko. Iz besedne zveze predložitev blaga v izreku odločbe bi se dalo razumeti, da je to brezplačna obveznost tožeče stranke. Še vedno ni jasno, kdo nosi stroške predložitve blaga na določena pregledna mesta. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da se izrek v točki II dopolni in doda točko III, ki se glasi, da je carinski organ dolžan ob naročilu predložitve blaga na pregledna mesta poravnati tako nastale stroške dostave, podrejeno pa predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne v točki II izreka prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa zahteva povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožeča stranka napačno razume izrek odločbe, saj se zagotavljanje brezplačnega prevoza pri opravljanju uradnih dejanj nanaša samo na prevoz uradnih oseb - carinikov in se ne nanaša na brezplačen prevoz oziroma predložitev blaga. V prvostopenjski odločbi nikjer ni naveden brezplačen prevoz blaga. Tožeča stranka si tudi napačno razlaga odločbo ustavnega sodišča. Drugi odstavek 22. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti je usklajen z odločbo ustavnega sodišča, ki je razveljavilo besedo „brezplačno“ iz 22. člena zakona prav za primere, ki zadevajo predložitev blaga. Določilo drugega odstavka 22. člena tega zakona ne govori o predložitvi blaga v smislu prekladalne manipulacije, temveč o zagotavljanju ustreznih prostorov za opravljanje uradnih dejanj. Prvostopenjska odločba sploh ne obravnava dostavljanje blaga na novo določene prostore in pregledna mesta. Ker prvostopenjska odločba ne obravnava dostavljanja blaga na novo določene prostore, so zato tudi vse navedbe v tožbi, ki se nanašajo na plačevanje stroškov, brezpredmetne. Vendar pa je potrebno tudi upoštevati, da je tožeča stranka uporabnik proste cone in s tem dolžna trpeti opravljanje kontrole in pri tem nuditi pomoč, saj 24. člen Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti predpisuje obveznost nudenja pomoči in določa, da so upravljalci prostorov in naprav dolžni omogočiti carinskim organom izvajanje carinskega nadzora in kontrole blaga, med drugim pa je upravljalec tudi dolžan nositi stroške, ki jih ima zaradi obveznosti nudenja pomoči carinskim organom. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna le točka II izreka prvostopenjske odločbe, ki določa, kaj je tožeča stranka dolžna zagotoviti carinskim organom. V tem delu izpodbijana odločba temelji na 22. členu Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti, ki v prvem odstavku določa, da upravljalci uradnih mest carinskim organom brezplačno zagotavljajo dostop do svojih objektov in naprav, prevoz pri opravljanju uradnih dejanj in takoj, ko je mogoče, obvestitev o voznih redih, redih letenja in vseh dejanskih prometnih gibanjih. Citirani zakon pa v drugem odstavku 22. člena določa, da upravljalci uradnih mest carinskim organom zagotavljajo tudi ustrezne prostore za opravljanje uradnih dejanj, ki so v pristojnosti carinskega organa, in za predložitev blaga, ter tudi zadostno število parkirnih mest v bližini le-teh. Sodišče ugotavlja, da je točka II izreka izpodbijane odločbe v vsebinskem pogledu enaka citiranemu zakonskemu določilu in zato odločba že iz tega razloga ne more biti nezakonita, ker predstavlja le povzetek zakonskega člena.

Ne glede na zgoraj navedeno pa sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba ne nalaga tožeči stranki, da mora trpeti manipulativne stroške v zvezi z predložitvijo blaga, saj odločba o tem ne govori. Kot je razvidno iz besedila odločbe, se le-ta nanaša izključno na to, da je dolžna tožeča stranka carinskim organom brezplačno zagotoviti dostop do svojih objektov in naprav, kar pomeni, da carinskim organom ne sme nalagati stroškov, če hočejo dostopati do objektov in naprav, nadalje izrek odločbe po jezikovni in logični razlagi pomeni, da carinskim organom tožeča stranka ne sme zaračunavati nobenih stroškov prevoza pri opravljanju uradnih dejanj, kar pomeni, da se uradnim osebam oziroma carinikom ne sme zaračunavati prevoza, medtem ko pod 2. podtočko točke II izreka sploh ni govora o nobeni brezplačnosti, pač pa le to, da je dolžna tožeča stranka zagotoviti carinikom prostore in pregledna mesta in zadostno število parkirnih mest, pri čemer odločba v tem delu ne govori o tem, da bi morala tožeča stranka carinskim organom prostore in parkirna mesta zagotavljati brezplačno.

V zvezi s sklicevanjem na odločbo ustavnega sodišča številka U-I-315/05-9 z dne 2. 3. 2006 pa sodišče ugotavlja, da je ta odločba razveljavljala besedo „brezplačno“, kolikor se nanaša na zagotovitev ustreznih prostorov za opravljanje uradnih dejanj, ki so v pristojnosti carinskega organa, in glede zagotovitve zadostnega števila parkirnih mest. Določilo 22. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti, na katerega se opira izpodbijana odločba, je že usklajena z odločbo ustavnega sodišča, saj upravljalcem uradnih mest ne nalaga, da morajo carinskim organom zagotavljati ustrezne prostore in zadostno število parkirnih mest brezplačno in tudi v izpodbijani odločbi se ne nalaga tožeči strani, da bi bila dolžna carinskim organom brezplačno zagotavljati prostore in parkirna mesta. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da v izpodbijani odločbi ni konkretizirano, kaj naj bi obsegale besedne zveze „brezplačni prevoz pri opravljanju uradnih dejanj“ oziroma „predložitev blaga“. Po mnenju sodišča je to dovolj konkretizirano, saj je povsem jasno razvidno, da se brezplačni prevoz nanaša na to, da se carinskim organom ne sme zaračunavati prevoza, medtem ko predložitev blaga pomeni, da je treba carinskim organom zagotoviti prostore in pregledna mesta za upravljanje uradnih dejanj in za predložitev blaga, pri čemer odločba sploh ne zahteva, da bi bila dolžna tožeča stranka te prostore in pregledna mesta zagotoviti brezplačno in tudi iz zakona to ne izhaja. Iz navedenega razloga izpodbijana odločba ni nejasna, prav tako pa je tudi obrazložitev ustrezna, če se pri tem upošteva, da prvostopenjska in drugostopenjska odločba predstavljata eno celoto in je drugostopenjski organ obrazložitev še dopolnil. Kdo nosi manipulativne stroške dostave blaga na pregledna mesta ni stvar izpodbijane odločbe, saj izpodbijana odločba tega ne določa. Izpodbijana odločba se torej nanaša izključno na to, kaj je tožeča stranka dolžna zagotoviti uradnim osebam, medtem ko stroški dostave blaga sploh niso predmet te odločbe. Iz navedenega razloga tudi sodišče meni, da so brezpredmetne tiste tožbene navedbe, ki se nanašajo na to, kdo je dolžan trpeti manipulativne stroške dostave blaga.

Razen zgoraj navedenega pa tudi sodišče opozarja na to, kot tožena stranka v odgovoru na tožbo, da so v skladu s prvim odstavkom 24. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske Skupnosti upravljalci prostorov in naprav, ki služijo za potniški in blagovni promet s tretjimi osebami, dolžni omogočiti izvajanje carinskega nadzora in kontrole blaga ter vpogled v evidence o gibanju tega blaga, v skladu s tretjim odstavkom 24. člena pa nosijo upravljalci tudi stroške, ki jih imajo zaradi obveznosti nudenja pomoči carinskim organom po tem členu.

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov izpodbijana odločba pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo. Sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je smiselno predlagala tožeča stranka s predlogom za zaslišanje prič, ker je v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 ocenilo, da predlagani dokazi niso pomembni za odločitev. V konkretnem primeru gre pri oceni sodišča izključno za pravno vprašanje, kako si razlagati 22. člen Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti in zato zaslišanje prič ne bi moglo privesti do drugačne odločitve.

K točki II izreka: Ker četrti odstavek 25. člena ZUS-1 določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, je sodišče odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.