Jedro

Pravilo sočasne izpolnitve v dvostranskih pogodbah je dispozitivne narave, saj že 1. odstavek 122. člena ZOR napotuje na možnost drugačne rešitve na podlagi zakona, dogovora ali same narave posla. Iz skladnih navedb pravdnih strank izhaja, da ni bila dogovorjena sočasna izpolnitev.

Pobotni ugovor ni utemeljen, ker ni izkazana vzajemnost medsebojnih terjatev kot eden temeljnih pogojev za pobot. Razveljavitev izreka pod točko 3 sodbe prve stopnje pomeni ugoditev toženčevi pritožbi, čeprav samo delno, ker za spremembo izpodbijanega dela sodbe prve stopnje niso bili izpolnjeni potrebni pogoji. Zato taka odločitev sodišča druge stopnje ne predstavlja kršitve prepovedi reformatio in peus oziroma odločitve v škodo toženca kot edinega pritožnika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik sam trpi stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izreku pod točko 1 tožencu naložilo, da mora plačati tožniku 640.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.06.1995 dalje, v izreku pod točko 2 je presežni obrestni zahtevek zavrnilo, v izreku pod točko 3 pa odločilo, da mora tožnik, ko toženec izpolni obveznost iz točke 1, tožencu izstaviti ustrezno listino o prenosu lastninske pravice, ki bo podlaga za registracijo spornega osebnega avta na toženčevo ime. Ugotovilo je, da je tožnik na podlagi ustne kupne pogodbe, sklenjene oktobra 1994, tožencu izročil avto, da se je toženec prvi del kupnine 4.000 DEM zavezal plačati konec oktobra 1994, kar je tudi storil, plačilu drugega dela 8.000 DEM (sedaj 640.000,00 SIT), ki je po njegovi izpovedi zapadel v plačilo 31.05.1995, pa se upira, vendar njegov pobotni ugovor ni utemeljen. Odločitev pod točko 3 je utemeljilo s tožnikovo izjavo, da je to pripravljen storiti takoj po prejemu dolžnega dela kupnine.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo toženčevi pritožbi in odločitev sodišča prve stopnje v izreku pod točko 3 razveljavilo, ni pa je vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (taka odločitev dejansko predstavlja sodbo in sklep). V ostalem delu je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je med drugim ugotovilo, da je toženec uveljavljal ugovor sočasne izpolnitve, ki pa ni utemeljen, saj je tožnik že izpolnil svojo obvezo z izročitvijo stvari. Vprašanje izročitve listine v tovrstnih sporih je le vprašanje pravilne izpolnitve, za kar so v zakonu predvidene druge sankcije. Izrek sodišča prve stopnje pod točko 3 določa zaporednost izpolnitev, toženec pa take izpolnitve ni zahteval in se tej odločitvi v pritožbi upira. Ker ni pogojev za spremembo v sočasno izpolnitev, je sodišče druge stopnje njegovi pritožbi tako delno ugodilo, da je odločitev v izreku pod točko 3 razveljavilo.

Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi (in sklepu) sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje je z razveljavitvijo izreka pod točko 3 sodbe sodišča prve stopnje odločilo v škodo toženca kot edinega pritožnika. S tako odločitvijo je sanirana pritožbeno uveljavljana procesna kršitev o nasprotjih v sodbi glede na zakonsko določbo o sočasni izpolnitvi. Sodišče prve stopnje ni bilo stvarno pristojno za odločanje, ker toženčev pobotni ugovor temelji na sklenjeni družbeni pogodbi glede dokapitalizacije oziroma ustanovitve družbe P. d.o.o., torej gre v skladu s 482. členom ZPP za gospodarski spor. Tudi zato sta sodišči napačno odločili, saj bi morali uporabiti določbe Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD). Toženec je bil v družbeni pogodbi s tožnikom in še tretjo osebo dogovorjen, da bo plačal na žiro račun firme 750.000,00 SIT, kar je tudi storil. Zaradi kasnejšega spora toženec po tožnikovi volji ni postal družbenik in je torej prikrajšan. Zmotno je stališče, da tega ne more uveljavljati v pobot, saj je vsakomur jasno, da se denar glede poslovnega deleža vplača na žiro račun družbe. Toženec se ne strinja z razlogi, da narava kupne pogodbe za avto ni taka, da bi se z avtom izročalo prometno dovoljenje in overjalo kupno pogodbo. Zmotno je stališče, da toženec ne more uveljavljati ugovora sočasne izpolnitve in da bi moral postaviti poseben tožbeni zahtevek, saj je dovolj le ugovor. Sicer pa izročitev avta brez pogodbe in možnosti registracije za kupca nima nobenega pomena, ker avta ne more uporabljati v cestnem prometu. To pa pomeni, da je pogodba brez kavze in da gre za ničnost. Zato ne obstaja niti tožnikova terjatev.

Revizija je bila vročena tožniku, ki v odgovoru predlaga njeno zavrženje, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP 1977).

Revizija ni utemeljena.

V tej pravdni zadevi je sodišče prve stopnje sodbo izdalo 14.04.1999, torej pred uveljavitvijo novega Zakona o pravdnem postopku. Zato se na podlagi prvega odstavka 498. člena novega zakona še naprej uporabljajo določbe prejšnjega zakona. To pa pomeni, da je neutemeljen tožnikov ugovor o nedovoljenosti revizije, saj revizijsko sporni znesek 640.000,00 SIT presega za dovoljenost revizije določeni mejni znesek 80.000,00 SIT iz drugega odstavka 382. člena ZPP 1977. Pomeni tudi, da je neutemeljen toženčev revizijski ugovor stvarne nepristojnosti za odločanje o njegovem pobotnem ugovoru in njegovo sklicevanje na sedaj drugačno opredelitev gospodarskega spora v 1. točki 482. člena novega ZPP. Spori med družbeniki v 489. do 491. členu ZPP 1977 niso bili uvrščeni med gospodarske spore. Zato so zanje veljala pravila rednega postopka.

Revizijsko sodišče se strinja z razlogi sodišča druge stopnje, da je neutemeljen toženčev ugovor sočasne izpolnitve. K razlogom sodišča druge stopnje še dodaja, da ta neutemeljenost izhaja že iz navedb pravdnih strank o dejstvih, ki so odločilna za rešitev tega ugovora. Pravilo sočasne izpolnitve v dvostranskih pogodbah je dispozitivne narave, saj že prvi odstavek 122. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki to pravilo določa, napotuje na možno drugačno rešitev na podlagi zakona, dogovora ali same narave posla. Iz skladnih navedb pravdnih strank izhaja, da je tožnik na podlagi ustne pogodbe tožencu že oktobra 1994 izročil avto, da je toženec skladno s to pogodbo prvi del kupnine plačal konec oktobra 1994 in da se je drugi del zavezal plačati kasneje. Da ni bila dogovorjena sočasna izpolnitev, dodatno potrjuje toženec v pritožbi s trditvijo, da se je tožnik za plačilo drugega dela kupnine na nek način zavaroval tako, da tožencu ni izročil listine. Zato o sočasni izpolnitvi v konkretnem poslu ni mogoče govoriti. Toženčevo revizijsko, res sicer le pavšalno, vztrajanje pri tem ugovoru ni utemeljeno.

V postopku na prvi stopnji je bila trditvena podlaga toženčevega pobotnega ugovora skopa. Zato so bili kratki tudi razlogi sodišča prve stopnje o neutemeljenosti tega ugovora. Ne samo, da predloženi dokaz ni dokazoval, kdo in s kakšnim namenom je plačal sredstva na žiro račun firme P. d.o.o., temveč gre tudi za različna pogodbena razmerja med različnimi osebami. Toženec je trditveno podlago svojega pobotnega ugovora v pritožbi razširil in zatrjeval, da je s tožnikom in tretjo osebo sklenil družbeno pogodbo po določbah ZGD, vendar o tej pritožbeno novi trditvi kljub določbi prvega odstavka 352. člena ZPP 1977 ni ponudil nobenega dokaza. Zatrjeval je samo, da sam družbene pogodbe nima. Zato se pritožbenemu sodišču s temi novimi trditvami ni bilo treba ukvarjati. Toženec v reviziji vztraja pri razširjeni trditveni podlagi svojega pobotnega ugovora, čeprav so stranke in revizijsko sodišče zaradi izrečne prepovedi iz tretjega odstavka 385. člena ZPP 1977 vezani na tisto dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Revizijsko sodišče zato pritrjuje glavnemu razlogu obeh sodišč, da ni izkazana vzajemnost medsebojnih terjatev, kar je po 336. členu ZOR eden od temeljnih pogojev za uveljavljanje pobotnega ugovora.

Neutemeljen je toženčev očitek, da naj bi sodišči menili, da narava kupne pogodbe ni taka, da bi se z avtom izročalo prometno dovoljenje in overjeno kupno pogodbo. Takih razlogov ni v sodbah prve in druge stopnje, pa tudi ne revizijsko zatrjevanih razlogov, da bi toženec ugovor sočasne izpolnitve lahko uveljavljal samo s posebnim tožbenim zahtevkom, ne pa z ugovorom. Toženec v reviziji prvič zatrjuje, da je pogodba zaradi neizročenega prometnega dovoljenja brez kavze in zato nična, ker avta ne more uporabljati v cestnem prometu. Po podatkih spisa je sporni avto ves čas uporabljal (in tudi povzročil prometno nesrečo), izročitev prometnega dovoljenja pa še vedno lahko zahteva tudi s tožbo, če tožnik kljub toženčevemu plačilu dolga res ne bo hotel izpolniti svoje zaveze, ki jo je dodatno potrdil na zadnji obravnavi v tej zadevi.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da toženec neutemeljeno očita sodišču druge stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP 1977 v zvezi s 374. členom ZPP 1977. Res se je proti sodbi sodišča prve stopnje pritožil le toženec, vendar je izrečno izpodbijal tudi odločitev v izreku pod točko 3. Toženec je v tem delu uspel, saj je sodišče druge stopnje to odločitev razveljavilo. Taka odločitev sodišča druge stopnje predstavlja ugoditev toženčevi pritožbi, pa čeprav samo delno, ker za spremembo izpodbijanega dela sodbe niso bili izpolnjeni pogoji. Toženec revizijsko uveljavljane procesne kršitve ni podrobneje konkretiziral. Če je njegove nadaljnje trditve o saniranju pritožbeno uveljavljanega razloga o nasprotjih v sodbi prve stopnje razumeti v povezavi z zatrjevano odločitvijo v škodo edinega pritožnika, pa revizijsko sodišče ugotavlja, da take povezave ni. Toženec je v pritožbi zatrjeval, da je v izreku pod točko 3 sodbe prve stopnje določena zaporedna obveznost tožnika. S tem se je sodišče druge stopnje strinjalo, ne pa z nadaljnjimi trditvami o sočasni izpolnitvi, zaradi česar naj bi bil neutemljen tudi tožnikov obrestni zahtevek.

Ugotovljena neutemeljenost ugovora sočasne izpolnitve pa pomeni, da je sodišče prve stopnje lahko različno odločilo o zapadlosti tožnikove terjatve in z njo povezanega obrestnega zahtevka na eni strani ter o njegovi obveznosti v zvezi izročitvijo ustrezne listine na drugi stopnji. Zato v sodbi sodišča prve stopnje ni prišlo do pritožbeno očitanega nasprotja.

Ker revizijsko uveljavljani razlogi niso utemeljeni in ker v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP 1977 toženčevo neutemeljeno revizijo zavrnilo, z njo pa tudi njegove priglašene revizijske stroške. Na podlagi prvega odstavka 166. člena ZPP 1977 v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP 1977 mora tožnik stroške svojega revizijskega odgovora trpeti sam, saj z njim ni pripomogel k rešitvi zadeve na revizijski stopnji.