Up-57/99

6. 5. 1999

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi M. Z. z J., ki ga zastopajo B. M., A. D. in M. K., odvetniki v D. na seji dne 6. 5. 1999

o d l o č i l o :

1.Sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 186/98-3 z dne 10. 12. 1998 in sklep Upravnega sodišča št. U 559/98-16 z dne 28. 10. 1998 se razveljavita.

2.Zadeva se vrne v novo sojenje Upravnemu sodišču.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik je pred pristojnim upravnim sodiščem vložil tožbo zoper odločbo Župana Občine Jesenice, s katero je bila za nično razglašena odločba Sekretariata za urejanje prostora Občine Jesenice o omejitvi prometa na K. ulici na J. Hkrati je predlagal izdajo začasne odredbe, na podlagi katere naj bi pristojni organ vzpostavil prometno ureditev, kakršna je veljala pred izdajo izpodbijane odločbe. Upravno sodišče je tožbi v meritornem delu ugodilo in izpodbijano odločbo Župana odpravilo, zahtevo za izdajo začasne odredbe pa zavrnilo. V utemeljitvi je navedlo, da je z odločitvijo o vsebini tožbe potreba po začasni ureditvi stanja prenehala in da je postavitev prometne signalizacije ukrep v javnem interesu, ki ga upravni organ odredi po uradni dolžnosti, ne pa na zahtevo posameznikov.

Drugemu argumentu je v bistvenem pritrdilo tudi Vrhovno sodišče. V sklepu o zavrnitvi pritožbe je navedlo, da je za zagotovitev nemotenega in varnega prometa na občinskih cestah odgovorna občina in da bi ugoditev začasni odredbi občini preprečila, da bi izpolnila svojo obveznost.

2.Pritožnik trdi, da sta mu sodišči zaradi zaščite javnega interesa odrekli pravno varstvo kot fizični osebi oziroma kot lastniku hiše na K. ulici. Ustavni pritožbi je priložil izvedensko mnenje, ki naj bi potrjevalo, da mu zaradi prometne ureditve, vzpostavljene po odločbi, izpodbijani v upravnem sporu, nastaja nepopravljiva škoda. Meni, da bi bilo z izdajo začasne odredbe vzpostavljeno stanje, kakršno je pred izdajo izpodbijane odločbe že obstajalo, ne pa neko novo stanje. Z izpodbijanima sklepoma naj bi mu bili kršeni pravica do zasebne lastnine (33. člen Ustave) in pravica do zdravega življenjskega okolja (72. člen Ustave). Ker naj bi drugostopno sodišče ne odgovorilo na pritožbene navedbe in ker naj bi bili argumenti v izpodbijanem drugostopnem sklepu netočni in nepreverljivi, pa naj bi bilo kršeno tudi ustavno jamstvo enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče o stvari odloči samo.

3.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom z dne 31. 3. 1999 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Vrhovno sodišče na ustavno pritožbo ni odgovorilo.

B.

4.Po ustaljeni ustavnosodni presoji se Ustavno sodišče pri odločanju o ustavni pritožbi omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču, ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (tako že v sklepu št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998 - OdlUS VII, 118). Po stališču, sprejetem v izpodbijanih sklepih, pritožnik ne more zahtevati vzpostavitve prometne ureditve, kakršna je obstajala na podlagi odločbe, ki je predmet upravnega spora, ker je vzpostavitev take ureditve ukrep v javnem interesu in ne v interesu posameznika. To stališče je v nasprotju s pravico do sodnega varstva, zagotovljeno v 23. členu Ustave.

5.Pravica do izdaje začasne odredbe kot sredstva zavarovanja v 23. členu Ustave ni izrecno določena. Vendar pa Ustava zahteva, da mora biti zagotovljena možnost učinkovitega in dejanskega izvrševanja človekovih pravic. Eden izmed vidikov učinkovitosti pravice do sodnega varstva je tudi zagotovitev ustreznih procesnih sredstev, ki preprečujejo, da bi v času postopka pred sodiščem prišlo do ravnanj, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. To se med drugim zgodi tudi v primeru, ko osebi, ki to sodno varstvo zahteva, že med sodnim postopkom nastaja nenadomestljiva škoda. Sodno varstvo po nastanku nenadomestljive škode vsaj v tem delu ne more biti več ne učinkovito in ne smiselno (tako glede začasnih odredb v pravdnem postopku že v odločbi št. Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, ki je priložena tej odločbi).

6.V postopku, v katerem sta bila izdana izpodbijana sklepa, je več kot verjetno izkazano, da odločba, ki je predmet postopka, posega v pritožnikov pravni položaj. Prvostopno sodišče namreč pritožnikove tožbe ne le da ni zavrglo, ampak je zahtevku celo ugodilo. Kljub takemu položaju pa sodišči pri odločanju o začasni ureditvi stanja nista presojali, ali bodo pritožniku zaradi sporne odločbe do nastopa pravnomočnosti sodbe o njeni odpravi nastale hujše škodljive posledice. S tem sta mu odrekli učinkovito sodno varstvo njegovih pravic in sta sklepa zaradi tega v nasprotju s pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

7.Po navedenem je Ustavno sodišče izpodbijana sklepa razveljavilo (prvi odstavek 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS). Niso pa izpolnjeni pogoji, da bi lahko odločilo o zadevi na podlagi 60. člena ZUstS in samo odločilo o utemeljenosti začasne odredbe.

Podatki, s katerimi Ustavno sodišče razpolaga, namreč ne omogočajo zanesljive presoje o posledicah, ki bi jih imela ugoditev predlagani začasni odredbi za prizadete strani. Zato je zadevo vrnilo v novo odločanje Upravnemu sodišču. Sodna odločitev o začasni prometni ureditvi pa lokalni skupnosti ne preprečuje, da s splošnim aktom promet na lokalni cesti uredi drugače.

8.S tem je Ustavno sodišče že odločilo o spornem vprašanju, kot ga je pritožnik opredelil v ustavni pritožbi. V presojo, ali so bile z izpodbijano odločbo kršene druge določbe o ustavnih pravicah, se zato ni bilo treba spuščati.

C.

9.Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč - Korošec in dr. Dragica Wedam - Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

Namestnik predsednika:

dr. Lojze Ude