Jedro

Ker tožnica verjetnosti obstoja terjatve ni dokazala, je sodišče prve stopnje njen predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero se drugotoženi stranki prepove obremeniti ali odtujiti solastniški delež na nepremičnini parc. št. 1163/11 in 1163/12 k.o. V..

2. Zoper sklep se pritožuje tožnica iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da je v predlogu za izdajo začasne odredbe jasno navedla, od kod so izvirala denarna sredstva za nakup nepremičnin, za katere se zahteva začasna odredba. Sodišče je napačno ovrednotilo navedbe in dokaze tožnice, ko je ugotovilo, da tožnica ni s stopnjo verjetnosti uspela dokazati, da drugi toženec k nakupu spornih nepremičnin ni prispeval denarnih sredstev. Tožnica je jasno navedla, da se je kupnina za nepremičnino poravnala s sredstvi, ki so se pridobila s prodajo hiše na M.. Ta hiša pa se je obnovila z denarjem, ki ga je tožnica prejela od prodaje svojega posebnega premoženja. Adaptacija hiše na M. je potekala, ko sta imela tožnica in prvi toženec še izvenzakonsko skupnost. Iz naslova prodaje hiše na M. sta prejela kupnino v višini 98.500.000,00 SIT. Ta predstavlja skupno premoženje. Prvi toženec je ta denar porabil v celoti za nakup hiše v V.. Tožnica je jasno navedla, da je bila nepremičnina v V. pridobljena v času trajanja izvenzakonske zveze med njo in prvim tožencem. Formalno pa je del teh nepremičnin vknjiženih na drugega toženca. Drugi toženec želi prodati nepremičnino v celoti, kar dokazuje oglas na spletni strani nepremicnine.net. S prodajo nepremičnin bi bila denarna terjatev tožnice onemogočena. Tekom celotnega postopka je zaznati usklajeno delovanje prvega in drugega toženca, ki sta oče in sin, da bi onemogočila tožnico pri uveljavljanju njenih pravic. Le nekaj mesecev po razpadu življenjske skupnosti tožnice in prvega toženca, sta oba toženca sklenila darilno pogodbo, s katero je prvi toženec svojemu sinu, to je drugemu tožencu podaril solastniški delež, ki je bil vpisan nanj. Ta solastniški delež pa predstavlja skupno premoženje tožeče in prvotožene stranke. Prvotožena stranka je torej razpolagala s stvarjo, ki spada v skupno premoženje, brez soglasja tožnice. Poleg tega gre med tožencema za neodplačen pravni posel. Drugotožena stranka pa z izdajo začasne odredbe ne bi utrpela nikakršne škode.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ugotovitev prvostopnega sodišča, da tožnica obstoja terjatve, ki naj bi jo varovala predlagana začasna odredba ni uspela verjetno izkazati, je po oceni pritožbenega sodišča pravilna. Tožnica tekom postopka zatrjuje, da je iz naslova vlaganj v hišo na M. , ki je bila prodana, kupnina od prodaje hiše pa vložena v nepremičnine na V., pridobila določen del na skupnem premoženju med njo in prvim tožencem na nepremičninah v V.. Tožnica ima po lastnih trditvah zaradi vlaganj v hišo na M. obligacijski zahtevek do tožencev, zaradi prodaje te nepremičnine in vložitve kupnine v pridobitev nepremičnine v V., pa stvarnopravnega glede teh nepremičnin

5. Iz podatkov zemljiške knjige izhaja, da je kot lastnik spornih nepremičnin do celote vknjižen drugi toženec. 2/3 nepremičnine je pridobil na podlagi kupoprodajne pogodbe in aneksa k tej kupoprodajni pogodbi, 1/3 pa na podlagi darilne pogodbe z dne 13. 9. 2010. To darilno pogodbo v tej pravdi tožnica tudi spodbija. Med drugim pa tudi trdi, da je zaradi vlaganj v hišo na M. pridobila obligacijski zahtevek do tožencev, zaradi prodaje te nepremičnine in vložitve kupnine v sporno nepremičnino v k.o. V. pa je pridobila stvarnopravni zahtevek glede teh nepremičnin. V takem položaju je ugotovitev prvostopnega sodišča, po katerem tožničina nedenarna terjatev, do drugega toženca, ki je predmet primarnega tožbenega zahtevka, ni izkazana za verjetno, pravilna. Ker sodišče obstoja terjatve ni ugotovilo, se pravilno tudi ni spuščalo v obstoj ostalih zatrjevanih predpostavk za izdajo začasne odredbe.

6. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in prav tako tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).