Jedro

Medtem ko so bili dopisi sestavljeni v latinici, je bila vročilnica v cirilici. Ker nižji sodišči nista zagotovili prevajanja dokaznih listin v slovenski jezik, sta kršili toženčevo pravico do sodelovanja v postopku.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke zoper zamudno sodbo sodišča prve stopnje se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 43.629,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2018 dalje ter pravdne stroške v višini 1.659,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je izpodbijana sodba nezakonita, ker tožencu ni bila dana možnost sodelovanja v predmetnem postopku. Sodišče mu je tožbo poskušalo vročiti na naslovu A., Beograd, kjer ima formalno registrirano stalno prebivališče, vendar tam dejansko ne biva, saj biva na naslovu B., Slovenija. Toženec je zaradi smrti sorodnice januarja 2019 odpotoval v Beograd, kjer mu je bila vročena zamudna sodba. Ker se v stanovanju v Beogradu ni nahajal nihče, s poskusi vročitve tožbe ni bil seznanjen. V dokaz prilaga listine iz spisa Okrožnega sodišča v Kopru, iz katerih izhaja, da toženec na navedenem naslovu v Beogradu ni znan, da je sodišče razpisalo njegovo iskanje in na navedenem naslovu ni bil najden, bil pa je opravljen razgovor z njegovo sorodnico, ki je povedala, da se toženec nahaja v Sloveniji, kjer že več kot dvajset let dela in živi. Opozarja, da vročilnice ne izkazujejo dejanske ali nadomestne vročitve. Listine v spisu so v tujem jeziku in so bile pooblaščencu ob vpogledu v spis nerazumljive, zato toženec nima možnosti, da bi lahko podal ustrezne ugovore v zvezi s tem. Sklicuje se na sodno prakso, da fikcija vročitve ni mogoča na naslovu, kjer se toženec dejansko ne nahaja, da za pravilnost vročitve ne zadostuje zgolj nemožnost sklepanja, da toženec na naslovu dejansko ne biva ter da so vse izjeme od neposredne vročitve mogoče le ob predpostavki, da gre za vročanje na naslovu dejanskega prebivališča. Predlaga razveljavitev zamudne sodbe.

3. Tožnica je na pritožbo pravočasno odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V tej zadevi je pritožbeno sodišče enkrat že odločalo, in sicer je s sodbo I Cp 1842/2019 z dne 25. 2. 2020 pritožbo zavrnilo in zamudno sodbo potrdilo. Tako je odločilo, ker je presodilo, da toženec z lastnim zaslišanjem in ostalimi predloženimi listinami ni uspel dokazati, da se v času vročanja tožbe na naslovu A., Beograd, dejansko ni nahajal. Pritožbeno sodišče je tako prišlo do zaključka, da toženec pisanja (tožbe) ni dvignil po svoji krivdi in da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila vročitev pravilno opravljena.

6. Zoper navedeno sodbo drugostopenjskega sodišča je toženec vložil revizijo, kateri je Vrhovno sodišče ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. V utemeljitev svoje odločitve je med drugim navedlo, da nižji sodišči nista razpolagali z nedvoumnim dokazom o tem, da je bila vročitev tožbe pravilno opravljena oziroma da je imel toženec razumno možnost seznaniti se s sodnim pisanjem. Vrhovno sodišče je izpostavilo, da sta nižji sodišči zaključek o pravilnosti vročitve oprli izključno na listine v srbskem jeziku, in sicer na dopise pristojnega sodišča v Beogradu ter vročilnico. Medtem ko so bili dopisi sestavljeni v latinici, je bila vročilnica v cirilici. Ker nižji sodišči nista zagotovili prevajanja dokaznih listin (vročilnice in dopisov pristojnega sodišča v Beogradu) v slovenski jezik, sta kršili toženčevo pravico do sodelovanja v postopku iz 22. člena Ustave RS.

7. Glede na napotek Vrhovnega sodišča je treba v ponovnem sojenju zagotoviti prevod vročilnice in dopisov pristojnega sodišča v Beogradu v slovenski jezik ter toženčevemu pooblaščencu omogočiti, da se do ugotovljenih dejstev izjavi oziroma da dokazno informacijo iz vročilnice in dopisov pristojnega sodišča v Beogradu izpodbija. Po navodilu Vrhovnega sodišča se bo šele nato mogoče opredeliti do verodostojnosti toženčeve izpovedbe ter presoditi, ali se je vročitvam izogibal in ni uspel dokazati pritožbene trditve, da biva v Sloveniji na naslovu B., kjer sprejema pošto. Po navodilu Vrhovnega sodišča bo treba ponovno odločiti tudi o tožničinih dokaznih predlogih iz odgovora na pritožbo.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bo, potem ko bodo pridobljeni prevodi vročilnic in dopisov pristojnega sodišča v Beogradu in ko bo toženčevemu pooblaščencu omogočeno, da se glede vsebine prevedenih listin izjavi, morda potrebno izvesti obsežen dokazni postopek. Upoštevaje napotek Vrhovnega sodišča bo namreč treba vnovič odločiti o tem, ali je treba izvesti dokaze, ki jih je predlagala tožnica v odgovoru na pritožbo. Slednja je med drugim predlagala tudi svoje zaslišanje in zaslišanje treh prič ter opravo poizvedb pri Okrožnem sodišču v Ljubljani in vpogled v spis slednjega sodišča. Gre za do sedaj še v celoti neizvedene predlagane dokaze. Z vidika strankine ustavne pravice do pritožbe bi bilo nedopustno, da bi te dokaze prvič izvajalo in se o njih izreklo šele pritožbeno sodišče. Slednje bi pomenilo tudi rušenje načela dvostopenjskega sojenja. Spoštovanje ustavno zagotovljene pravice strank do pritožbenega preizkusa narekuje razveljavitev izpodbijane zamudne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obenem pritožbeno sodišče ocenjuje, da zaradi vrnitve zadeve v ponovno odločanje nobena od strank ne bo utrpela hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

9. Vrhovno sodišče je še pojasnilo, da sta bili za uresničitev objektivnega in strokovnega sojenja, tako za stranko kot za javnost, nižji sodišči dolžni po uradni dolžnosti zagotoviti prevajanje dokaznih listin (vročilnice in dopisov pristojnega sodišča v Beogradu) v slovenski jezik. Glede na to pritožbeno sodišče pripominja, da je treba poskrbeti za prevod vseh listin, ki se v spisu nahajajo v tujem jeziku.

10. Ker je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, je odločitev o stroških pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku).