Ker se upravičenost vzrokov presoja po subjektivnih okoliščinah predlagatelja, je treba ugotoviti, kakšne so osebne lastnosti in okoliščine na strani stranke, in nato oceniti, ali je takšni stranki mogoče očitati, da je zakrivila zamudo. Vprašanje nezakrivljenosti zamude se ne presoja le glede na okoliščine v zvezi z dogodkom, ki je v ožjem smislu povzročil zamudo, pač pa tudi glede na okoliščine v zvezi z vprašanjem, ali bi stranka kljub takšnemu dogodku lahko pozneje zagotovila, da do zamude pri opravi procesnega dejanja ne bi prišlo. Le v tem primeru je namreč zamuda neodvrnljiva.

Upravičen vzrok za zamudo predstavljajo torej le tiste okoliščine, ki obstajajo v času zamude in ki jih stranka kljub izkazani visoki skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti. Odvetnik mora zato v vsakem trenutku svoje poslovanje in delo organizirati tako, da poteka nemoteno, kar velja tudi v primeru uvajanja novih tehnologij (za kar naj bi očitno šlo po navedbah tožeče stranke) in mora biti v takih primerih še posebej pozoren in skrben, predvsem ko gre za sprejemanje sodnih pošiljk.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1.Sodišče prve stopnje je z v uvodu citiranim sklepom predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje z dne 6. 5. 2026 zavrnilo.

2.Zoper sklep se je pritožila tožeča stranka, iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da njenemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi in vrnitev v prejšnje stanje glede plačila sodne takse za pritožbo dovoli, hkrati razveljavi potrdilo o pravnomočnosti sklepa z dne 4. 5. 2026 in morebitno potrdilo o pravnomočnosti izpodbijanega sklepa oziroma podredno izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Stroškov ni priglasila.

3.Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožeči stranki je bil dne 2. 4. 2026 po elektronski pošti preko VEP1 vročen plačilni nalog za sodno takso za pritožbo zoper sodbo I Pg 44/2023 z dne 26. 1. 2026. Ker tožeča stranka sodne takse v roku ni plačala, je sodišče prve stopnje s sklepom I Pg 44/2026 z dne 4. 5. 2026 ugotovilo, da je pritožba umaknjena. Po prejemu tega sklepa je tožeča stranka vložila pravočasen predlog za vrnitev v prejšnje stanje in plačala sodno takso za pritožbo.

6.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom brez razpisa naroka predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo. Presodilo je, da okoliščina, ki jo navaja tožeča stranka kot razlog za zamudo pri plačilu sodne takse tj. napaka v administraciji pisarne njenega pooblaščenca, ko je prišlo do pomotnega izbrisa elektronskega sporočila s plačilnim nalogom, ne predstavlja opravičljivega razloga. Taka odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

7.Če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka (prvi odstavek 116. člena ZPP). Pri tem mora sodišče presojati ne le objektivne, temveč tudi subjektivne okoliščine. Upravičenost ali neupravičenost zamude se tako presoja po merilih krivde in vrnitev v prejšnje stanje je mogoča, če zamuda ni bila zakrivljena. Zamuda ni opravičena, če v danih okoliščinah oseba, ki je zamudo povzročila (stranka, pooblaščenec), ni ravnala tako, kot bi od nje bilo pričakovati.2 Pritožba se tako na načelni ravni pravilno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS (v nadaljevanju USRS) št. Up-552/09 z dne 23. 9. 2010 in tudi pravilno povzema 8. točko njene obrazložitve.

8.Pritožbeno sodišče je pri odločanju o pritožbi izhajalo iz trditev tožeče stranke, ki jih je v zvezi z nastalo zamudo pri plačilu sodne takse podala v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Pri tem je pritožbeno sodišče kot prepozne ocenilo vse tiste navedbe v pritožbi, s katerimi je pritožnica šele sedaj v pritožbi skušala dodatno orisati stanje in okoliščine, zaradi katerih naj bi bil njen predlog utemeljen in se nanašajo na nov način vročanja pošte v pravdnih postopkih ter na delo njene administratorke. Gre za nedovoljene pritožbene novote (337. člen ZPP), saj pritožnica v pritožbi ni navedla zakaj jih brez svoje krivde ni mogla navesti že prej v postopku. Tožeča stranka je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navedla, da je očitno do napake prišlo v administraciji pooblaščene odvetniške družbe, ki je plačilni nalog prevzela preko sistema VEP in ga *očitno pomotoma izbrisala iz nabiralnika*, še preden ga je shranila, natisnila in poslala stranki. Navedla je tudi, da ker pošto v sistemu VEP *redno briše, saj ima predal omejeno kapaciteto, *navedenega ni opazila, zato zaradi nesrečnih okoliščin stranka plačilnega naloga ni prejela in sodne takse objektivno ni mogla plačati, ker je tožeča stranka tuja pravna oseba, pa je to zanjo ob vložitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje izvedel njen pooblaščenec - odvetniška družba. Poleg tega je navedla tudi, da je neplačilo izključno posledica prehoda na elektronsko poslovanje v pravdnih postopkih ravno v tem času, zaradi česar se je obseg prejete pošte preko VEP precej povečal in je v teh novih okoliščinah prišlo do neljube napake pri prevzemu in brisanju pošiljke. Iz izjave zaposlene pri odvetniški družbi, ki opravlja administrativna opravila prevzema pošte preko VEP pa izhaja, da je bil plačilni nalog 2. 4. 2026 preko sistema VEP *vročen* in *prevzet*, ker zaradi omejenega pomnilnika skoraj vsakodnevno brišejo starejšo elektronsko pošto, pa je bil očitno pomotoma izbrisan tudi predmetni plačilni nalog, zato pomotoma ni bil shranjen, natisnjen in posredovan stranki.

9.Tudi po presoji pritožbenega sodišča take navedbe tožeče stranke ne predstavljajo razlogov, ki bi izkazovale upravičenost njenega predloga. Kot že navedeno se upravičenost ali neupravičenost zamude presoja po merilih krivde in je vrnitev v prejšnje stanje mogoča, če zamuda ni bila zakrivljena. Le nezakrivljeno ravnanje ob dogodku resnejše narave, ki pomeni razumno oviro za opravo procesnega dejanja, je lahko utemeljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča, če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti in načeloma preprečuje vrnitev v prejšnje stanje vsaka oblika krivde - naklep in velika ali majhna malomarnost. Zamuda ni upravičena, če v danih okoliščinah oseba, ki je zamudo povzročila (stranka, pooblaščenec), ni ravnala tako, kot bi od nje bilo pričakovati. Ker se upravičenost vzrokov presoja po subjektivnih okoliščinah predlagatelja, je treba ugotoviti, kakšne so osebne lastnosti in okoliščine na strani stranke, in nato oceniti, ali je takšni stranki mogoče očitati, da je zakrivila zamudo. Vprašanje nezakrivljenosti zamude se ne presoja le glede na okoliščine v zvezi z dogodkom, ki je v ožjem smislu povzročil zamudo, pač pa tudi glede na okoliščine v zvezi z vprašanjem, ali bi stranka kljub takšnemu dogodku lahko pozneje zagotovila, da do zamude pri opravi procesnega dejanja ne bi prišlo. Le v tem primeru je namreč zamuda neodvrnljiva.

10.Pričakovanja glede skrbnosti ravnanja so večja, če gre za gospodarsko družbo kot stranko v postopku, še toliko bolj pa če gre za okoliščine, ki so se primerile odvetniku oziroma odvetniški družbi, kot je to v obravnavanem primeru - do zamude pri plačilu je prišlo iz razloga, ki je nastal v odvetniški družbi, ki jo je tožeča stranka pooblastila za zastopanje v tem postopku. Odvetnik mora pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka, drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Odvetnik mora kot pravni strokovnjak delovati v korist stranke, saj že splošna določila glede mandatnega razmerja poudarjajo naročiteljeve interese kot temeljno vodilo izvršitve zaupanega posla (768. člen OZ), pri čemer mora odvetnik ravnati vestno, pošteno in skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike (11. člen Zakona o odvetništvu - ZOdv). Naloga pooblaščenca - pravnega strokovnjaka odvetnika v postopku je, da stranko zastopa ne le s sestavljanjem vlog in na naroku, temveč tudi, da poskrbi, da so vsa procesna opravila pravilno in pravočasno opravljena, tako da stranka ne zamudi rokov. Tako mora biti odvetniku kot pravnemu strokovnjaku znano, da je pravočasno plačilo sodne takse procesna predpostavka za vsebinsko obravnavo pritožbe in zato pritožbeno sodišče že na tem mestu pojasnjuje, da ni utemeljena pritožbena navedba, da že po naravi stvari (glede na naravo napake) odvetnik do prejema sklepa z dne 4. 5. 2026 ni mogel vedeti, da se pritožba zaradi neplačila takse šteje za umaknjeno, zato posledic napake administratorke ni mogel predhodno sanirati in mu zato ni mogoče očitati, da administratorka ni ravnala dovolj skrbno. Posledica neplačila sodne takse izhaja iz 105.a člena ZPP, zato se odvetnik ne more sklicevati na to, da tega ni vedel on, njegovi zaposleni oziroma posledično stranka, ki jo zastopa. Krivda odvetnika je namreč v primeru, kot je obravnavani, izenačena s krivdo stranke; stranka mora torej trpeti posledice zamude, ki jih ni zakrivila sama, pač pa njen odvetnik.3

11.Upravičen vzrok za zamudo predstavljajo torej le tiste okoliščine, ki obstajajo v času zamude in ki jih stranka kljub izkazani visoki skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti. Odvetnik mora zato v vsakem trenutku svoje poslovanje in delo organizirati tako, da poteka nemoteno, kar velja tudi v primeru uvajanja novih tehnologij (za kar naj bi očitno šlo po navedbah tožeče stranke) in mora biti v takih primerih še posebej pozoren in skrben, predvsem ko gre za sprejemanje sodnih pošiljk. Sprejem sodne pošiljke oziroma sodne odločbe je namreč običajno vedno vezano na uveljavljanje določenih pravic, s tem pa tudi na rok, v katerem je te pravice potrebno uveljaviti.

12.Da je pooblaščenec tožeče stranke v danem primeru ravnal tako, s trditvami v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspel izkazati - njegove trditve ne izkazujejo upravičenega razloga za njegovo zamudo pri plačilu sodne takse za pritožbo zoper sodbo z dne 26. 1. 2026. Kot izhaja že iz njegovih lastnih trditev je namreč bila elektronska pošta s sodišča, ki je vsebovala plačilni nalog in mu je bila vročena kot pooblaščencu tožeče stranke preko VEP, izbrisana s strani njegove administratorke ob dnevnem brisanju stare elektronske pošte (koliko stara elektronska pošta se briše, tožeča stranka ne navede), s čimer je bil pomotoma izbrisan tudi plačilni nalog za pritožbo v obravnavanem primeru. Po trditvah tožeče stranke same, je slednje administratorka storila zato, ker je pomnilnik VEP omejen, v tistem času pa je prišlo do povečanja števila elektronskih pošiljk. Take okoliščine ne morajo biti opravičljiv razlog za vrnitev v prejšnje stanje pri subjektu, ki je odvetnik oziroma odvetniška družba, saj bi jih lahko odvetniška družba predvidela in preprečila. Predvsem glede na trditve pritožnika same, da mu je bil plačilni nalog vročen in da je bil prevzet, a nato izbrisan. V sodobnem času, ko se elektronsko poslovanje povečuje, mora namreč odvetnik svoje delo organizirati na način, da elektronske pošte ni mogoče brisati tako, da se izbriše tudi nova, prevzeta a še nepregledana elektronska pošta. Da so bile okoliščine prehoda na elektronsko vročanje v civilnih zadevah na sodiščih razlog za brisanje elektronske pošte, po presoji pritožbenega sodišča ne more biti razlog za napako, ki se je pripetila pooblaščencu tožeče stranke v konkretnem primeru. Odredba o določitvi datuma, od katerega je mogoče v vseh civilnih sodnih postopkih pred sodišči splošne pristojnosti na prvi stopnje vlaganje in vročanje po elektronski poti z dne 17. 2. 2026, je bila objavljena v Uradnem listu 20. 2. 2026. Vročanje v pravdnih postopkih se na ta način tako vroča od 30. 3. 2026. Do vročanja plačilnega naloga v obravnavanem primeru pa je prišlo 2. 4. 2026. To je sicer res le nekaj dni po začetku elektronskega vročanja v pravdnih postopkih, vendar to ne pomeni, da si odvetnik v okviru skrbnosti dobrega strokovnjaka v obdobju *vocatio legis* (več kot mesec dni) ne bi mogel zagotoviti povečanja zmogljivosti svojega pomnilnika, če je bil to razlog, zaradi katerega briše elektronsko pošto ali pa svoje delo organizirati tako, da bi povečal skrbnost svojih zaposlenih pri hrambi prevzete elektronske pošte v VEP. Poleg tega je pritožnik v pritožbi sam navedel, da se mu je vročanje preko VEP, sicer v manjšem obsegu, že izvajalo v izvršilnih in stečajnih postopkih. To pomeni, da je bil pooblaščenec takega sprejemanja sodnih pošiljk že vajen in ni šlo za nek povsem nov in neznan način vročanja, temveč je imel določene protokole za sprejem pošte v VEP že vzpostavljene. Kot je sam tudi navedel, je potem, ko se mu je pripetila neljuba napaka v tem postopku, te protokole sedaj spremenil in na ta način sedaj preprečuje nastanek novih napak. To pomeni, da bi slednje lahko storil že pred dogodkom, ki je predmet trenutne presoje v tem postopku, in bi ga s tem lahko preprečil. Prav tako pritožbeno sodišče meni, da če pooblaščenec elektronsko pošto prejeto v VEP briše zaradi omejene kapacitete pomnilnika VEP, bi moral predvideti, da se bo z vzpostavitvijo vročanja preko VEP tudi v pravdnih postopkih, zasedenost pomnilnika VEP še povečala, zato bi moral v zvezi s tem opraviti določene aktivnosti (npr. povečati kapacitete), s čimer bi preprečil, da bi bilo kakršno koli brisanje s strani administratorke sploh potrebno.

13.Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje navedbi v pritožbi, da se lahko napaka primeri vsakomur, saj je slednje povsem človeško, a glede na vsa pojasnjena pravna izhodišča, to za odločitev v tem postopku ni pravno upoštevno. Poleg tega mora imeti sodišče pri odločanju pred seboj nedoločeno število primerov iste vrste, v katerih bo odločalo tudi v prihodnje, s čimer se zagotavlja dosledno, objektivno in nepristransko sojenje ter preprečuje arbitrarne odločitve.

Pritožba se tudi neutemeljeno sklicuje na sodno prakso, ki se nanaša na dovoljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje v izvršbi ter na vprašanje pravne narave roka za plačilo sodne takse (sklep VSL II Ip 1134/2021 in VSL I Ip 1126/2023), kar za obravnavani primer ni pravno pomembno. Sodišče prve stopnje predloga pritožnice ni zavrglo kot nedovoljenega, temveč ga je vsebinsko obravnavalo. Da bi navedeni sodni odločbi kakorkoli nesporno izkazovali, kot trdi pritožnica, da se stališča v zvezi s tem institutom v sodni praksi mehčajo in da naj morebitne formalne pomanjkljivosti (kot je plačilo sodne takse) v čim manjši meri vplivajo na vsebinsko odločanje sodišča oziroma da naj vplivajo le takrat, ko je to potrebno zaradi varstva drugih pravic, ne drži. Plačilo sodne takse je procesna predpostavka, ki jo določa 105.a člen ZPP. Pri tem sama višina tožbenega zahtevka in vsebinska zahtevnost spora ne igrata prav nobene vloge. Drugačno postopanje sodišč bi (nasprotno kot trdi pritožnica), pomenilo kršitev načela enakosti iz 14. člena Ustave RS, skladno s katerim morajo sodišča za vse stranke v postopku enaka pravila uporabljati pod enakimi pogoji. Pritožbeno uveljavljanje presoje sorazmernosti posega v ustavne pravice je zato neutemeljeno. Poleg tega gre v tem delu za nedovoljene pritožbene novote, saj pritožnik teh trditev ni postavil že v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, temveč šele sedaj v pritožbi, zato se pritožbeno sodišče do tega v večjem obsegu ni opredeljevalo. Slednje velja tudi glede sklicevanja pritožnika na sodno prakso, ki se nanaša na predložitev pooblastila (sklep VSL II Cp 4645/2008). Enačenje odločitev, ki se nanašajo na podpis pooblastila (enačenje fotokopije podpisa z originalnim podpisom), s plačilom sodne takse v smislu, saj gre le za formalno predpostavko, sodišča pa naj pravila prilagajajo in rahljajo v odvisnosti od vsebine spora, je povsem neustrezno, za rešitev v tem sporu nepomembno, nenazadnje pa bi bilo tako delovanje sodišč tudi neustavno.

Pritožbeno sodišče tako pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožeča stranka vrnitev v prejšnje stanje predlagala iz očitno neupravičenega razloga, saj že iz njenih navedb v predlogu izhaja, da dejstev, zaradi katerih je nastala zamuda s plačilom sodne takse, ni mogoče subsumirati pod pravni standard upravičenih razlogov, kar pomeni, da je vrnitev v prejšnje stanje predlagana iz očitno neupravičenega razloga (drugi odstavek 120. člena ZPP).

S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba tožeče stranke zoper izpodbijani sklep neutemeljena, jo je zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).