Jedro

Zaključek o obstoju utemeljenega suma je sodišče prve stopnje stopnje utemeljilo s sklicevanjem na pravnomočno obtožnico ter vse dokaze, na katerih le ta temelji. Niti iz pritožbenih trditev niti iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi po pravnomočnosti obtožnice nastale nove okoliščine, ki bi lahko kakorkoli vplivale na zaključek o obstoju utemeljenega suma.

Pritožbeno sodišče je tudi že večkrat predhodno pojasnilo, da navedbe pritožnika, da obtoženi prebiva na območju EU (Evropske unije), nikakor ne morejo prepričati, da razlogov begosumnosti pri obtoženem ni.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti ugotovilo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki utemeljeno kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bo obtoženi s svojo kriminalno dejavnostjo v primeru izpustitve na prostost nadaljeval.

Tako ugotovljene objektivne okoliščine, iz katerih izhaja teža, način in okoliščine izvršenega kaznivega dejanja po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1, za katerega je predpisana kazen zapora od 3 do 15 let in denarna kazen) izkazujejo, da gre za eno težjih kaznivih dejanj. Kot subjektivne okoliščine, ki so oprte predvsem na obtoženčeve osebne lastnosti (vztrajnost, trdno odločenost, premišljenost in koristoljubnost pri izvršitvi kaznivega dejanja) in obtoženčeva brezposelnost, in dejstvo, da nima lastnih sredstev za preživljanje, in je brez vsakršnega premičnega in nepremičnega premoženja, po prepričanju pritožbenega sodišča, v medsebojni zvezi razumno utemeljujejo sklep, da je obtoženčeva ponovitvena nevarnost izrazita.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju ugotovil, da so priporni razlogi zoper obtoženega A. A. še vedno podani.

2.Zoper sklep se je pritožil obtoženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), pritožbenemu sodišču pa predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor odpravi ali nadomesti z milejšim ukrepom.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Drugostopenjsko sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč drugostopenjsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor - da je izkazan utemeljen sum storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, njegova begosumnost in ponovitvena nevarnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5.Zaključek o obstoju utemeljenega suma je sodišče prve stopnje stopnje utemeljilo s sklicevanjem na pravnomočno obtožnico ter vse dokaze, na katerih le ta temelji. Niti iz pritožbenih trditev niti iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi po pravnomočnosti obtožnice nastale nove okoliščine, ki bi lahko kakorkoli vplivale na zaključek o obstoju utemeljenega suma. Tako ni mogoče pritrditi stališču zagovornika, da glede na predloženo dokazno gradivo ni podan utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja s strani obtoženca, saj je le ta bil s pravnomočnostjo obtožnice potrjen, zagovornik pa z lastno dokazno oceno izpovedb prič ter podatkov na katerih temelji prvostopenjska presoja o obstoju utemeljenosti suma, pravilnosti prvostopenjskega zaključka o obstoju le-tega ne more omajati.

Pritožbena dokazna ocena izpovedi zaslišanih prič je preuranjena oziroma v predmetnem pritožbenem preizkusu neupoštevna. V tej fazi kazenskega postopka se namreč ne ocenjuje dokazov, saj je to pridržano senatu na glavni obravnavi, ki dokaze izvaja neposredno in na podlagi tega sprejema dokazno oceno.

6.Utemeljeni so razlogi s katerimi je sodišče prve stopnje zaključilo, da je v sferi obtoženca, državljana Ukrajine, ki ima v tujini tri naslove za bivanje (dva v Ukrajini in en na Poljskem), na Republiko Slovenijo pa ga ne vežejo nobene osebne navezne okoliščine, saj nima prijavljenega niti stalnega niti začasnega bivališča, nima niti dovoljenja za delo, družine, znancev, in nikakršnega premoženja, pa ga ne vežejo nobene osebne navezne okoliščine, nedvomno podan razlog begosumnosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega utemeljeno sklepalo, da obtoženi prosto prehaja meje evropskih držav, kar je tudi sam povedal, in se je v Sloveniji nahajal zgolj v tranzitu, z namenom izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja. Zato je po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so pri obtoženem utemeljeno podani priporni razlogi begosumnosti. Razumno je tudi sklepanje, da v hudodelskih združbah obstaja interes, da se s preprečevanjem razkritja udeležencev, pomaga drugim članom združbe, pri skrivanju in izogibanju kazenskemu postopku, česar pa pritožbene navedbe obtoženčevega zagovornika, nikakor ne morejo omajati s trditvami, da je ravno obtoženi sam, žrtev omenjene hudodelske združbe. Sodišče poudarja, da je za hudodelske združbe značilna delitev vlog, in ni potrebno, da bi se morali udeleženci med drugim poznati ali biti v stikih z drugimi člani takšne združbe. Pritožbeno sodišče je tudi že večkrat predhodno pojasnilo, da navedbe pritožnika, da obtoženi prebiva na območju EU (Evropske unije), nikakor ne morejo prepričati, da razlogov begosumnosti pri obtoženem ni.

7.Sodišče prve stopnje je v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti ugotovilo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki utemeljeno kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bo obtoženi s svojo kriminalno dejavnostjo v primeru izpustitve na prostost nadaljeval.

Pritožbeno sodišče z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo obstoj okoliščin (tako objektivnih kot subjektivnih okoliščin) ponovitvene nevarnosti, v celoti soglaša. Sodišče je utemeljeno sklepalo, da si obtoženec, ki je brez redne zaposlitve in sredstev za preživljanje, le ta pridobiva s kriminalno dejavnostjo oziroma izvrševanjem obravnavanih kaznivih dejanj (po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1).

Tako ugotovljene objektivne okoliščine, iz katerih izhaja teža, način in okoliščine izvršenega kaznivega dejanja (Prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1, za katerega je predpisana kazen zapora od 3 do 15 let in denarna kazen) izkazujejo, da gre za eno težjih kaznivih dejanj. Kot subjektivne okoliščine, ki so oprte predvsem na obtoženčeve osebne lastnosti (vztrajnost, trdno odločenost, premišljenost in koristoljubnost pri izvršitvi kaznivega dejanja) in obtoženčeva brezposelnost, in dejstvo, da nima lastnih sredstev za preživljanje, in je brez vsakršnega premičnega in nepremičnega premoženja, po prepričanju pritožbenega sodišča, v medsebojni zvezi razumno utemeljujejo sklep, da je obtoženčeva ponovitvena nevarnost izrazita. Takšnih zaključkov sodišča pa ne morejo izpodbiti niti pritožbena trditve zagovornika, da obtoženi ni v nobenem kazenskem postopku in da doslej še ni bil kaznovan. Zato je po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljen sklep, da je ponovitvena nevarnost pri obtoženem realna in konkretna.

8.Obrazloženih zaključkov sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora zoper obtoženca, pritožba ne more izpodbiti s posplošenim navajanjem, da pripor ni nujen, neogiben in sorazmeren ukrep. Sodišče prve stopnje je razumno opredelilo, da teža obravnavanega kaznivega dejanja, ki ga je obtoženec na ravni utemeljenega suma izvršil iz koristoljubnih motivov, in ki ogroža varnost tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem in razmerami v katerih poteka njihovo spravljanje preko državnih mej, utemeljeno odtehta poseg v njegovo ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode, pri čemer po oceni pritožbenega sodišča ne bi bil primeren niti noben drug nadomestni ali drug milejši ukrep, temveč je ukrep pripora v obravnavanem primeru tako neogiben kot tudi sorazmeren ukrep.

9.Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki zagovornika obtoženega niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP)

10.Če bo za obtoženega nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 201, 201/1, 201/1-1, 201/1-3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.