Jedro

Tožena stranka je odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je tožnik opravljal dela za naročnika C. d.d., ki je pogodbo o medsebojnem sodelovanju s toženo stranko delno odpovedal. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz utemeljenega razloga, saj dela po pogodbi o zaposlitvi za tožnika dejansko ni bilo več, zanj pa tudi ni mogla najti drugega ustreznega dela, ne pri sebi in tudi pri drugih delodajalcih ne. Zato je obstajal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsake svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklenjene dne 6. 12. 2010 iz poslovnega razloga za delovno mesto pomožni sestavljalec obutve, ki jo je podala tožena stranka tožniku dne 27. 5. 2015, za ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo in mu na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 12. 2010 še traja, tako da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo v roku 8 dni, mu za čas od 27. 5. 2015 dalje do vrnitve nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 27. 5. 2015 dalje, mu priznati delovno dobo, ga prijaviti v zdravstveno in pokojninsko ter socialno zavarovanje, zanj plačati prispevke za socialno varnost in davke in mu za čas do vrnitve nazaj na delo obračunati in izplačati plačo v mesečnem bruto znesku 672,16 EUR, kot bi jo prejel, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 6. 12. 2010, vse v roku 8 dni, od teh zneskov plač in regresa za letni dopust pa je tožena stranka dolžna v roku 6 dni po izplačilu pristojnim organom in institucijam plačati ustrezne prispevke za socialno varnost in druge prispevke delojemalcev, prispevke za socialno varnost delodajalcev, davek od osebnih prejemkov, davek na izplačane plače, akontacijo dohodnine v višini, kot jo določajo veljavni predpisi ob izplačilu terjatev iz delovnega razmerja in tožnika prijaviti v sistem pokojninsko-invalidskega ter zdravstvenega zavarovanja ter mu izročiti potrdilo o prijavi v sistem pokojninsko-invalidskega in zdravstvenega zavarovanja, vse v roku 8 dni, ter mu tudi izplačati regres za leto 2015 v roku 8 dni in mu povrniti pravdne stroške (točka I izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnik. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ravnala zakonito, je zmotna. Za tako ugotovitev ni podlage v izvedenih dokazih. Zato je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno in posledično je bilo tudi materialno pravo zmotno uporabljeno. Tožena stranka je vlogo na Komisijo posredovala 11. 11. 2014. Komisija je mnenje izdala 20. 2. 2015, zato v času, ko je odločala komisija, niso bili izpolnjeni pogoji za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je v tem času še delal in tožena stranka niti ni vedela, katera delovna mesta bo ukinila. V času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka sploh ni imela sistemiziranih delovnih mest, kar je potrdila tudi zastopnica tožene stranke A.A., nov akt o sistemizaciji pa se je začel uporabljati šele 1. 4. 2016. Tožena stranka pred Komisijo sploh ni dokazala, da je za tožnika iskala drugo zaposlitev, zato ni izkazala zakonskega pogoja, da invalidu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi po določbah 6. odstavka 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, 1. odstavka 102. člena in 1. odstavka 103. člena ZPIZ-1. Tega tudi v sodnem postopku ni dokazala. Tožena stranka je nato tožniku dne 27. 5. 2015 podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, za to pa mnenja Komisije ni pridobila. Mnenje Komisije se namreč nanaša na povsem drugo časovno obdobje, kot je bilo zajeto v odpovedi. Čeprav jo je Komisija pozvala, tožena stranka tožniku nove namere o odpovedi ni podala. Sodišče prve stopnje je tudi prezrlo izpoved priče B.B., da je Komisija dne 2. 2. 2015 toženo stranko opozorila na pomanjkljivosti v vlogi, da manjkajo dokazila o iskanju dela na trgu, kar dokazuje, da je Komisija preverjala tudi vsebinske in ne le formalnih pogojev, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tudi štelo, da naj bi listina tožene stranke z dne 27. 10. 2014 o delni odpovedi storitev dokazovala utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa je prezrlo, da je tožnik ves čas delal, zato je delo tožnik imel. Čeprav se je tožena stranka ves čas sklicevala na slabo finančno stanje zaradi odpovedi storitev s stranki C. d.d., je tožnik dokazal, da ima tožena stranka večino dohodkov od drugih, predvsem tujih naročnikov, zato resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni obstajal. Ker tožena stranka po ustanovitvi drugega podjetja D. dobro posluje, ima na razpolago delovna mesta, kamor bi lahko zaposlila tožnika. Po stališču sodišča prve stopnje je v primeru, ko Komisija izda negativno mnenje, v postopku pred sodiščem delodajalec dolžan dokazati utemeljenost poslovnega razloga. Tožena stranka v postopku ni dokazala, da je za tožnika zaposlitev iskala, pa je ni našla. Ker tožena stranka v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni imela sistemizacije delovnih mest, tožnikovega delovnega mesta ni imela in ga zato sploh ni mogla ukiniti. Glede na to, da tožena stranka tega akta do konca postopka pred sodiščem prve stopnje ni predložila, bi moralo sodišče prve stopnje šteti, da akta ni bilo.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je pritožba neutemeljena, zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevanih ne, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da - je bil tožnik pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 12. 2010 zaposlen na delovnem mestu pomožni sestavljalec obutve. Z odločbo ZPIZ z dne 11. 11. 2010 je bil uvrščen v III kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela s pravico do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto z omejitvami, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, z odločbo ZPIZ z dne 26. 11. 2012 pa s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno; - mu je tožena stranka dne 27. 5. 2015 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je tožnik opravljal dela za naročnika C. d.d., ki je Pogodbo o medsebojnem sodelovanju s toženo stranko dne 27. 10. 2014 delno odpovedal. Tožena stranka je za mnenje zaprosila Komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je dne 20. 2. 2015 izdala negativno mnenje. Tožena stranka je tožnika dne 6. 2. 2015 napotila na čakanje na delo doma in mu nato odpovedala pogodbo o zaposlitvi; - je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz utemeljenega razloga, saj dela po pogodbi o zaposlitvi za tožnika dejansko ni bilo več, zanj pa tudi ni mogla najti drugega ustreznega dela, ne pri sebi in tudi pri drugih delodajalcih ne. Preverilo je navedbe tožnika in ugotovilo, da tožena stranka v spornem obdobju ni za nedoločen čas zaposlovala drugih delavcev, da je pogodbo o zaposlitvi odpovedala še dvema delavcema, ki sta delala na enakem delovnem mestu kot tožnik, da z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku ni ravnala diskriminatorno; - je tožnikov tožbeni zahtevek neutemeljen, saj je obstajal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker dela po pogodbi o zaposlitvi za tožnika ni bilo, tožena stranka pa je upoštevala tudi določbe 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13), saj je preverila možnost tožnikove zaposlitve tako pri sebi kot pri drugih delodajalcih, zahteval pa je tudi mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz tega razloga je zahtevek v celoti zavrnilo.

7. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja:

8. Tožena stranka je vlogo na Komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi podala dne 11. 11. 2014 in sicer po tem, ko ji je dne 27. 10. 2014 C. d.d., na podlagi 9. člena Pogodbe o medsebojnem sodelovanju s 13. 10. 2014 odpovedal določene storitve na področju izdelave obutve in sicer med drugim tudi storitve, ki jih je opravljal tožnik. Tako se je mnenje Komisije z dne 20. 2. 2015 nanašalo na obdobje po delni odpovedi Pogodbe o medsebojnem sodelovanju s strani C. d.d.. Glede na tekst delne odpovedi pogodbe o medsebojnem sodelovanju, je tožena stranka zagotovo vedela, katero delo je zaradi te odpovedi postalo nepotrebno, prav tako pa tudi, kateri delavci so to delo opravljali. Iz tega razloga so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožena stranka v času, ko je od Komisije zahtevala mnenje, sploh še ni vedela, katera delovna mesta bo ukinila in da se odpoved nanaša na povsem drugo časovno obdobje.

9. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da tožena stranka ni dokazala, da je imela v spornem obdobju akt o sistemizaciji delovnih mest in da je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi za nesistemizirano delovno mesto. Tožnik je pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 12. 2010 opravljal delo na delovnem mestu „pomožni sestavljalec obutve“, kar tudi zanj ni bilo sporno. Za odločitev v tem sporu ni pomembno ali je bilo delovno mesto, na katerem je tožnik dejansko opravljal delo, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, sistemizirano ali ne. Potreba po njegovem delu na tem delovnem mestu je zaradi delne odpovedi Pogodbe o medsebojnem sodelovanju prenehala, iz izvedenega dokaznega postopka pa izhaja, da dela za pomožnega sestavljalca obutve pri toženi stranki ni več.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedbe dokaza z zaslišanja predsednice Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da je za tožnika iskala ustrezno zaposlitev, zato so zakonski pogoji iz 116. člena ZDR-1 podani.

11. Pravilno je sodišče prve stopnje štelo, da je delna odpoved Pogodbe o medsebojnem sodelovanju s strani C. d.d., dokazovala, da obstaja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Iz te listine namreč izhaja, da C. d.d. ne potrebuje več določenih storitev na področju izdelave obutve, navedeni pa so tudi izvajalci teh storitev. V postopku pred sodiščem prve stopnje pa je bilo tudi ugotovljeno, da je bilo tožnikovo delo vezano na opravljanje dela za C. d.d., kar izhaja med drugim tudi iz tega, da je tožnik delo opravljal v prostorih C. d.d. 12. Že sodišče prve stopnje je v točki 20 obrazložitve, ugotovilo, da tožnik v postopku ni konkretno opredelil, na katerih delovnih mestih bi lahko opravljal delo. Glede na tako trditveno podlago, je tožena stranka z izpovedbo priče A.A., da pri toženi stranki ni prostih delovnih mest in da je celo 12 delavcev na čakanju, tudi po stališču pritožbenega sodišča, dokazala, da za tožnika ni imela ustreznega dela.

13. Iz navedenega izhaja, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožba tožene stranke neutemeljena, in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 353. členom istega zakona).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo na podlagi določbe 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), po kateri delodajalec v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.