Jedro

Posestne meje s parcelacijo zajetih in novonastalih parcel se ugotovijo in zamejničijo v mejnem ugotovitvenem postopku po določbah 14. do 17. člena ZZKat. 2. odstavek 26. člena ZZKat pa določa, da se sprememba posestne meje parcele ugotovi in izvede v zemljiško katastrskem aparatu na zahtevo lastnika oziroma uporabnika ali pa po sklepu sodišča oziroma po odločbi pristojnega organa. Sporna parcelacija v obravnavanem primeru se je izvedla skladno s pogoji, ki so jih določile stranke v mejnem ugotovitvenem postopku. Z dejanji, opravljenimi v mejnem ugotovitvenem postopku so se stranke strinjale, saj so zapisnik o mejnem ugotovitvenem postopku podpisale. Zapisnik o mejnem ugotovitvenem postopku je tako postal podlaga za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka ugotovil in evidentiral spremembe katastrskih podatkov za parcelo 274/2, k.o. ..., za katero je ugotovil stanje po spremembi, parc. št. 274/2 stanovanjska stavba, v izmeri 156 m2 in dvorišče 328 m2, 274/4 cesta, v izmeri 36 m2, 274/5 neplodno, v izmeri 3 m2. V obrazložitvi je navedel, da je bila ugotovitev in zamejničenje s parcelacijo zajetih parcel izvedeno na podlagi 14. člena Zakona o zemljiškem katastru (v nadaljevanju ZZKat), v postopku, ki je predpisan z Navodilom za ugotavljanje in zamejničenje posestnih meja parcel (v nadaljevanju Navodilo). Parcelacija je bila izvedena v skladu s pogoji, ki so jih določile stranke. Površine parcel v stanju po spremembi so izračunane na osnovi ugotovljenih mej, sprememba vrste rabe pa je ugotovljena po dejanskem stanju na terenu v skladu z določili Pravilnika o vodenju vrst rabe zemljišč v zemljiškem katastru.

Drugostopni organ je pritožbo tudi tožeče stranke zavrnil. V obrazložitvi je navedel, da se v postopku uporablja ZZKat glede na 1. odstavek 162. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN). Ugotavlja, da je bila zahteva za parcelacijo, kar je v skladu z določili ZZKat, da se smejo spremembe glede posestne meje parcele izvesti le na zahtevo upravičenih vlagateljev (lastnik oziroma uporabnik parcele) izvedena na podlagi zahteve takratnih solastnikov, A.A., B.B. in C.C.). Parcelacija pa se je izvedla, kot je razvidno iz spisnega gradiva, skladno s pogoji, ki so jih določile stranke v mejnem ugotovitvenem postopku. 14. člen ZZKat določa, da se v mejnem ugotovitvenem postopku s soglasjem vseh navzočih lastnikov oziroma uporabnikov ugotovijo in zamejničijo mejne točke na posestnih mejah parcele. Sestavljen je bil ugotovitven zapisnik, ki so ga takratni lastniki parcele podpisali. Ta zapisnik je podlaga za evidentiranje in spremembe v zemljiškem katastru. Skladno z Navodilom je bila izdelana tudi skica zamejničenja (skica terenske meritve). Upravni organ je zato na tej podlagi odločil tako, kot je razvidno v prvostopni odločbi. Na pritožbene navedbe odgovarja v treh sklopih. Prvi del, ki se nanaša na pravilnost ugotovitve meja parcel, zavrne, ker ugotavlja, da so bile meje ugotovljene tako, kot so stranke zahtevale. Meni, da postopek predpostavlja, da vlagatelj pozna vsebino svoje zahteve ter tudi vse listine, ki so del zahteve in na podlagi katerih se ugotavlja dejansko stanje (zapisnik in skica). Glede na to, da so se lastniki s potekom in ugotovitvami mejnega ugotovitvenega postopka strinjali in to potrdili s podpisom, s pritožbo, ugotovitev, ki izhajajo iz tega postopka, ne morejo izpodbijati. V tem delu bi šlo za zatrjevanje dejstev, ki nasprotujejo dejstvom, ugotovljenim v postopku na prvi stopnji. To pa storijo lahko le, če tega niso mogle storiti v postopku na prvi stopnji. Kot izhaja iz skice, je bilo opravljeno tudi zamejničenje, glede česar so se, kot izhaja iz zapisnika, vlagatelji strinjali. Drugi del pritožbe se nanaša na površino novonastalih parcel. Glede tega pojasnjuje, da je podatek o površini parcele zgolj rezultat matematičnega izračuna. Tretji del pritožbenih navedb pa se nanaša na lastnika oziroma upravljalca ceste. Iz pritožbe izhaja, da je bil med lastniki parcel in upravljalcem ceste sklenjen dogovor o vzajemnem prenosu lastninske pravice na posameznih delih zemljišč. Geodetski upravni organ pa ni pristojen za reševanje obligacijskih in lastninsko pravnih sporov, pač pa odloča zgolj o vodenju in spreminjanju podatkov v javni evidenci zemljiškega katastra, kar je v konkretnem primeru na zahtevo pritožnikov tudi storil. Zgolj z delitvijo parcel lastniki prvotne parcele niso na nobenem njenem delu izgubili lastninske pravice, zato so vse zahteve v zvezi z „odstopom“ in „vodenjem kot naša last“, za rešitev te zadeve brezpredmetne.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je bil postopek parcelacije začet na podlagi naročilnice KS ... z dne 25. 11. 1997 in pogodbe z dne 4. 7. 1996, ki jo je sklenila tožeča stranka in njen pokojni sin ter investitor KS .... S pogodbo je bilo dogovorjeno, da bo investitor KS ... po opravljenih delih na svoje stroške opravil izmero uporabljenega zemljišča. Iz navedenega izhaja, da je bila dogovorjena parcelacija dela parcele št. 274/2 k.o. ..., ki bo po izvedenih delih v naravi predstavljala cestišče. Glede na ZZKat je torej nesporno, da je naročilnica KS ... in pogodba z dne 4. 7. 1996 podlaga za začetek parcelacije. Prvostopni organ je po opravljeni parcelaciji v skladu z določbami 14. člena ZZKat izdelal zapisnik o izvedenem mejnem ugotovitvenem postopku in parcelaciji dolžinskega objekta, z dne 9. 12. 1998. Navedeni zapisnik je podlaga za evidentiranje posestnih meja parcel v zemljiškem katastru in zemljiški knjigi. Navodilo v 50. členu določa obvezne sestavine zapisnika. 31. člen pa določa, da se po opravljenem zamejničenju izdela skica zamejničenja, ki je uradni dokument o poteku posestnih meja parcel v naravi ter je obvezna priloga zapisniku o ugotovitvi oziroma določitvi posestnih meja parcel. Iz zapisnika, ki je bil podlaga za evidentiranje posestnih meja parcele, ki je v solasti tožnice, ne izhaja, da bi bila skica terenske meritve obvezna sestavina zapisnika o izvedenem ugotovitvenem postopku. Glede na navedeno in glede na dejstvo, da tožeča stranka ni bila seznanjena s skico terenske izmere, iz katere dejansko izhaja postopek zamejničenja posestnih meja, je izpodbijana odločba v tem delu v nasprotju z določbami ZZKat in Navodila, kjer je določeno, da je skica terenske meritve obvezna sestavina ugotovitvenega zapisnika. Tožnica se torej s podpisom zapisnika ni mogla strinjati tudi z vsebino skice terenske meritve, glede na to, da z njo ni bila seznanjena, prav tako pa skica ni bila sestavni del odločbe z dne 28. 1. 2003. Navedbe tožene stranke, da je površina novonastalih parcel nezanesljiva, ker gre v obravnavanem primeru le za določitev mejne črte med prometnico in ostalimi zemljišči, ostale meje pa se niso urejale, je neutemeljena. Tožeča stranka je namreč v svoji pritožbi oporekala velikosti novonastalih parcel, ki so nastale prav z navedeno določitvijo mejne črte med prometnico in ostalimi zemljišči. Drugostopni organ preizkusi odločbo v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka ali ni bil prekršen materialni zakon, zato bi moral na navedene kršitve paziti tudi po uradni dolžnosti. Tožeča stranka vztraja, da se opravi predlagana parcelacija, kot je bilo dogovorjeno, zato predlaga odpravo obeh odločb in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporna parcelacija, kot izhaja iz prvostopne odločbe, ki po ugovorih tožeče stranke temelji na bistvenih kršitvah določb postopka in kršitvi materialnega zakona.

Uvodoma tožeča stranka navaja, da je bil postopek parcelacije začet na podlagi naročilnice Krajevne skupnosti ... in pogodbe, ki je bila sklenjena med pok. sinom tožeče stranke in krajevno skupnostjo, ter da je bilo dogovorjeno, da bo parcelacija dela parcele št. 274/2, ki bo po izvedenih delih v naravi cestišče. Kot izhaja iz tožbe (čeprav tožeča stranka ni popolnoma jasna, v čem je bistven razkorak med navedbami v pogodbi in izvedeni parcelaciji), pričakovanja tožeče stranke s parcelacijo niso bila uresničena, parcelacija pa naj ne bi ustrezala tudi dogovoru, ki izhaja iz pogodbe oziroma naročilnice. Ugovora o neskladju med naročilnico oziroma pogodbo ter izvedeno parcelacijo sodišče ne more upoštevati in ga pravilno ni upošteval že drugostopni organ, ko ga je tožeča stranka uveljavljala v pritožbi. V postopku se je glede na leto začetka postopka uporabljal ZZKat. Ta v 27. členu določa, da se sme izvedba sprememb v zemljiško katastrskem aparatu glede posestne meje parcel opraviti le na podlagi predhodno izvršene parcelacije zemljišča. Posestne meje s parcelacijo zajetih in novonastalih parcel se ugotovijo in zamejničijo v mejnem ugotovitvenem postopku po določbah 14. do 17. člena ZZKat. 2. odstavek 26. člena ZZKat pa določa, da se sprememba posestne meje parcele ugotovi in izvede v zemljiško katastrskem aparatu na zahtevo lastnika oziroma uporabnika ali pa po sklepu sodišča oziroma po odločbi pristojnega organa. Sporna parcelacija v obravnavanem primeru se je izvedla skladno s pogoji, ki so jih določile stranke v mejnem ugotovitvenem postopku, na kar napotuje 14. člen ZZKat, ki določa, da se v mejnem ugotovitvenem postopku s soglasjem vseh navzočih lastnikov oziroma uporabnikov ugotovijo in zamejničijo mejne točke na posestnih mejah parcele. Z dejanji, opravljenimi v mejnem ugotovitvenem postopku (zamejničenimi mejnimi točkami na posestnih mejah parcel), so se stranke strinjale, saj so zapisnik o mejnem ugotovitvenem postopku podpisale. Tožeča stranka se zato na drugačno voljo, ki naj bi izhajala iz naročilnice oziroma pogodbe, ne more sklicevati oziroma ta drugačna volja, ki naj bi izhajala iz naročilnice in pogodbe, ne more biti podlaga za izpodbijanje prvostopne odločbe. Zapisnik o mejnem ugotovitvenem postopku je postal podlaga za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru in podlaga za izdajo prvostopne odločbe, kot predpisujejo določbe citiranih členom ZZKat. Nadalje tožeča stranka ugovarja kršitvi določb postopka. Sklicuje se na določbo 50. člena Navodila, ki določa obvezne sestavine zapisnika. Ugovarja, da iz podpisanega zapisnika ne izhaja, da bi bila skica obvezna sestavina. Ker tožeča stranka torej ni bila seznanjena s skico, iz katere izhaja postopek zamejničenja, je zato odločba v nasprotju z določbami ZZKat in Navodila. Navedenemu ugovoru sodišče ne more slediti. V postopku je bil izdelan zapisnik mejnega ugotovitvenega postopka, s katerim so se stranke strinjale z vsebino, s podpisom. Skica terenske izmere (skica zamejničenja) pa se je izdelala po koncu vseh opravil in povzema mejne točke, ki so bile postavljene v mejnem ugotovitvenem postopku. S podpisom zapisnika o mejnem ugotovitvenem postopku so se stranke strinjale tudi z lokacijo mejnih točk. Tožeča stranka ugovarja, da se s podpisom zapisnika ni mogla strinjati tudi z vsebino skice, ker jo ni poznala. Navedeno je res, vendar pa se je s podpisom zapisnika o mejnem ugotovitvenem postopku strinjala s postavitvijo mejnih znamenj oziroma točk, ki so bile zamejničene v mejnem ugotovitvenem postopku, torej se je strinjala z zamejničenimi mejnimi točkami, ki pa jih je skica zgolj grafično povzela. Da pa skica ni pravilno povzela zamejničenih mejnih točk, kot so bile v mejnem ugotovitvenem postopku postavljene, pa tožeča stranka ne navaja. Glede na navedeno kršitev postopka ni podana, saj tek postopka predvideva, da je skica izdelana po podpisu zapisnika o mejnem ugotovitvenem postopku. Da skica ni sestavljena ob podpisu zapisnika mejnega ugotovitvenega postopka, je logično glede na kronologijo samega postopka in ne pomeni, da skica zato ne predstavlja obvezne sestavine zapisnika.

Ugovor, ki se nanaša na velikost novonastalih parcel, pa tudi ni utemeljen. Že drugostopni organ je tožeči stranki pojasnil, da je podatek o površini parcel rezultat matematičnega izračuna. Iz prvostopne odločbe pa tudi izhaja, da se površina stare in novih parcel, ki so v lasti tožeče stranke, ni spremenila.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanih odločb pravilen ter da sta odločbi pravilni in na zakonu utemeljeni.

Zahtevo za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.