Jedro

Kar se tiče nemožnosti izvajanja tehničnega varovanja v posledici prekinitve telefonske linije iz objekta toženca, v posledici česar niso prihajali podatki v centralo tožnika, tožena stranka ni niti zatrjevala, da naj bi ta razlog izviral iz sfere tožnika. Tudi če bi za to okoliščino ne odgovarjala tožena stranka, bi v posledici delne nemožnosti izpolnitve imela zgolj upravičenje do odstopa od pogodbe.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 312,35 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Trbovljah opr. št. 0003 Ig 2006/00324-4 z dne 16. 10. 2006 v 1. in 4. točki izreka in s tem toženi stranki naložilo v plačilo 4.897,69 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.648,96 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V pritožbenem roku je zoper sodbo pritožbo vložila tožena stranka, uveljavljala vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da sta pravdni stranki dne 01. 11. 2003 sklenili pogodbo št. SV.P. 474/03 o izvajanju storitev fizičnega in tehničnega (FIT) protivlomnega in protipožarnega varovanja objekta M.T. (priloga A16), dne 02. 11. 2004 pa še aneks št. 1 k tej pogodbi. Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom uveljavljala plačilo računov za opravljene storitve iz navedene pogodbe za obdobje od decembra 2003 do oktobra 2004 ter na izvedbo servisnega pregleda opreme v februarju 2005. Glede na podane ugovore tožene stranke pa je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tožena stranka ni uspela dokazati zatrjevanega dogovora med pravdnima strankama, da tožeča stranka toženi za leto 2004 ne bo zaračunavala varovanja, zaradi škode, ki naj bi nastala toženi stranki zaradi večkratnega vloma v varovani objekt. Tak dogovor bi bilo možno kvalificirati kot dogovor o odpustu dolga tožeče stranke oz. kot dogovor o kompenzaciji medsebojnih obveznosti. V pritožbi s tem v zvezi tožeča stranka neutemeljeno izpodbija dokazno oceno prvostopenjskega sodišča glede s strani tožene stranke zatrjevanega dogovora. Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno v tem delu pravilno oprlo na nasprotujoče izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke in priče M.G., bivšega direktorja tožeče stranke, ki je sklenitev takšnega dogovora izrecno zanikal. Zgolj iz pritožbenega zatrjevanja, da navedena priča ni zanikala, da je sporne fakture spravil v predal, ni mogoče sklepati na obstoj zatrjevanega dogovora, v posledici katerega naj bi prenehala obveznost tožene stranke. Ob tem, da je navedena priča zatrjevani dogovor izrecno zanikala, je protispisno sklicevanje pritožnika o tem, da naj bi govoril o sklenitvi dogovora med direktorjema šele v obdobju po novembru 2004. Neupoštevna je tudi pritožbena interpretacija o tem, kaj naj bi priča pri tem verjetno mislila. Navedena priča je hkrati v svoji izpovedi pojasnila okoliščine oz. razloge za sklenitev aneksa z dne 02. 11. 2004. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokaznega predloga za poizvedbe na Policijski postaji T. o vlomih v sporni objekt. Da bi tožeča stranka lahko uspela s svojim ugovorom glede prenehanja obveznosti tožene stranke v posledici dogovora med pravdnima strankama, bi morala dokazati, da je tožeča stranka podala ustrezno izjavo volje, ki bi imela zavezujoče posledice za tožečo stranko (15. člen OZ). Za dokazovanje tega relevantnega dejstva pa so okoliščine v zvezi z vlomi, ki naj bi se dokazovali s predlagano poizvedbo na Policijski postaji T., povsem nerelevantni. Zato zatrjevana kršitev prvostopenjskega sodišča, ki se ni opredelilo do tega dokaznega predloga, ni mogla vplivati na pravilnost oz. zakonitost izpodbijane sodbe.

Neutemeljena je pritožba tudi v delu, s katerim izpodbija utemeljitev izpodbijane sodbe tudi glede zavrnitve ugovora tožene stranke, ki se nanaša na zatrjevano neizvajanje pogodbe s strani tožeče stranke v spornem obdobju. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je tožeča stranka v spornem obdobju pogodbene obveznosti izvajala vsaj v okviru fizičnega varovanja z občasnimi obhodi. Takšne dejanske ocene tožena stranka ne more uspešno izpodbiti zgolj s sklicevanjem na pogodbeno določilo, po katerem naj bi se tovrstni občasni preventivni obhodi izvajali le v času, ko je objekt prazen in sistem vklopljen. Neupoštevno je zato pritožbeno sklicevanje na krive izpovedbe prič, ki so potrdile izvajanje takšnega varovanja. Kar pa se tiče nemožnosti izvajanja tehničnega varovanja v posledici prekinitve telefonske linije iz objekta toženca, v posledici česar niso prihajali podatki v centralo tožnika, tožena stranka ni niti zatrjevala, da naj bi ta razlog izviral iz sfere tožnika. Tudi če bi za to okoliščino ne odgovarjala tožena stranka, bi v posledici delne nemožnosti izpolnitve imela zgolj upravičenje do odstopa od pogodbe (2. odstavek 116. člena OZ), česar pa glede na neizpodbijane dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča tožena stranka ni uveljavljala.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na določila dne 02. 11. 2004 sklenjenega aneksa k pogodbi, ki se sklicuje na pričetek ponovnega varovanja objekta od 04. 11. 2004 dalje. Iz pogodbenega določila, ki se sklicuje na pričetek ponovnega varovanja od 04. 11. 2004 dalje, je sicer logično sklepanje, da se pred tem pogodba ni v celoti izvajala, vendar to še ne pomeni, da je bila pogodba pred tem razdrta oz. da naj bi neizpolnjevanje pogodbe izviralo iz sfere tožeče stranke. Materialnopravno zmotno je zato pritožbeno stališče, da naj bi že iz vsebine aneksa sodišče prve stopnje moralo sklepati na prenehanje obveznosti tožene stranke v delu, ki se nanaša na obdobje pred sklenitvijo aneksa. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek o protispisnosti utemeljitve prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi.

Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 350. člena ZPP, je odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, je dolžna povrniti nastale stroške pritožbenega postopka tožeči stranki in sicer v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah, stroške za sestavo odgovora na pritožbo (500 točk), povečano za 20 % DDV, kar upoštevaje vrednost točke (0,459) znaša 275,40 EUR ter takso za odgovor na pritožbo (36,95 EUR).