Jedro

S tem v zvezi je po prepričanju pritožbenega sodišča zmotno stališče tožeče stranke, da tožena stranka ni oporekala trditvam tožeče stranke o solastniškem deležu na objektu T. Tako je tožena stranka navajala, da računi niso "opravičeni" (prim. ugovor, l.št. 7), da ni dokazano, da bi tožena stranka morala poravnati zaračunane zneske (prim. pripravljano vlogo tožene stranke z dne 4.3.2003, l. št. 36), da so računi nerazumljivi (prim. pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 4.3.2003, l. št. 36) in da trditve niso podprte z dokazi. V teh trditvah je po prepričanju pritožbenega sodišča vsebovan ugovor izračunu obveznosti, ki jih zaračunava tožeča stranka. S tem pa je tožena stranka oporekala tudi izhodišču za izračun obveznosti, ki je (med drugim) v opredelitvi solastniškega deleža tožene stranke na objektu v T.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje.

2. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka mora toženi stranki plačati 57.100,00 SIT za stroške pritožbenega postopka v roku 15 dni, za primer zamude tega roka pa še zakonske zamudne obresti od

57.100,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe razveljavilo sklep o izvršbi v 1. in 3. točki izreka ter zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožeča stranka uveljavljala plačilo 468.368,51 SIT s pp.

Proti temu delu sodbe sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge.

Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Res dopis tožene stranke tožeči stranki z dne 17.10.2000 (v prilogi B2) posredno govori v prid stališču, da je bila tožeča stranka v pogodbenem razmerju s toženo stranko in sicer tožeča stranka v vlogi upravnika za objekt na T. Toda, ta listina ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala obsega solastninskega deleža tožene stranke v tem objektu. Izrecno uveljavljana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

S tem v zvezi je po prepričanju pritožbenega sodišča zmotno stališče tožeče stranke, da tožena stranka ni oporekala trditvam tožeče stranke o solastniškem deležu na objektu T. Tako je tožena stranka navajala, da računi niso "opravičeni" (prim. ugovor, l.št. 7), da ni dokazano, da bi tožena stranka morala poravnati zaračunane zneske (prim. pripravljano vlogo tožene stranke z dne 4.3.2003, l. št. 36), da so računi nerazumljivi (prim. pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 4.3.2003, l. št. 36) in da trditve niso podprte z dokazi. V teh trditvah je po prepričanju pritožbenega sodišča vsebovan ugovor izračunu obveznosti, ki jih zaračunava tožeča stranka. S tem pa je tožena stranka oporekala tudi izhodišču za izračun obveznosti, ki je (med drugim) v opredelitvi solastniškega deleža tožene stranke na objektu v T. Upoštevaje dopis tožene stranke z dne 29.9.2000 (v prilogi B7) se zdi, da vsaj v načelu tožena stranka priznava obstoj solastniškega deleža na objektih K. in S. Vendar pa ne drži, da bi ne bili sporni solasniški deleži v omejenih objektih, ki so izhodišče za izračun obveznosti. Tožeča stranka prezre, da je tožena stranka z omenjenim dopisom ugovarjala višini zaračunanih stroškov v omenjenih objektih.

Tožena stranka torej izračuna tožeče stranke s tem dopisom ni potrdila. Ob zgoraj povzetih ugovornih trditvah tožene stranke se tako izkaže, da je tožena stranka v obravnavanem gospodarskem sporu ugovarjala izhodiščem za izračun njene obveznosti. Zato se je sodišče prve stopnje pravilno ukvarjalo z vprašanjem izračuna. In ker je pravilno ugotovilo, da obsega solastniškega deleža tožeča stranka ni dokazala, je tudi pravilno odločilo, ko je tožbeni zahtevek za plačilo stroškov v teh objektih zavrnilo.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožena stranka računom oporekala ravno zaradi tega, ker zanjo niso bili niti razumljivi, niti logični.

To pomeni, da bi tožeča stranka v tem postopku morala dovolj jasno in prepričljivo pojasniti način izračuna ter ga skladno 219. členu ZPP tudi dokazati. Ni odveč pripomniti, da je tožeča stranka na računu s številko 43817-1827772 (v prilogi A28) za številne postavke in različne objekte zaračunala toženi stranki 58.735,45 SIT, v tem gospodarskem sporu pa na podlagi tega računa vtožuje le 14.824,61 SIT, pri čemer ne pojasni, iz katerega naslova izhaja vtoževani znesek.

Tožeča stranka se posebej pritožuje tudi zoper stroškovni del izpodbijane sodbe. Res je tožeča stranka deloma uspela v obravnavanem gospodrskem sporu. Vendar pa je uspela s sorazmerno majhnim delom, to je, kot tudi sama zatrjuje, s 6,6 %. Ob takšnem izhodišču je treba po prepričanju pritožbenega sodišča o stroških odločiti po 3. odstavku

154. člena ZPP (in ne po 2. odstavku 154. člena ZPP). Tako se izkaže, da sodišče prve stopnje s tem, ko je toženi stranki priznalo le 93,4 % odmerjenih stroškov, materialnega prava (154. člen ZPP) ni uporabilo v škodo tožeče stranke.

Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker niso podani niti tisti, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temeji na 1. odstavku 154. člena in 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Mora pa povrniti stroške odgovora na pritožbo tožene stranke. Te stroške je pritožbeno sodišče odmerilo na 57.100,00 SIT (375 odvetniških točk x 110,00 SIT = 41.250,00 SIT x 1.20 = 49.500 SIT + 7.600,00 SIT za sodno takso). Ker je tožena stranka zahtevala tudi zakonske zamudne obresti je pritožbeno sodišče odločilo tudi o teh, kot je razvidno iz

3. točke izreka te sodbe.