Jedro

Ker upnik kljub pozivu sodišč z grožnjo zavrženja ni predložil izvršilnega naslova s potrdilom o izvršljivosti (odločbo je izdalo drugo sodišče kot izvršilno), je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo predlog za izvršbo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog za izvršbo, katerega je upnica vložila 28.5.2004, ker upnica kljub pozivu sodišča z grožnjo zavrženja ni predložila izvršilnega naslova v skladu z 42. členom ZIZ.

Proti temu sklepu vlaga pritožbo upnica iz vseh pritožbenih razlogov.

Predložila je potrdilo o izvršljivosti in to je bilo v dosedanjih primerih dovolj. Sodišče bi lahko ravnalo v skladu z 19. členom ZIZ.

Ker sodišče po prejemu izvršilnega naslova upnika ni obvestilo o pomanjkljivosti, upnik ni bil seznanjen z okoliščino, da v konkretnem primeru potrditev pravnomočnosti in potek paricijskega roka ne zadošča za izdajo sklepa o izvršbi.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru predlog za izvršbo ni vložen pri sodišču, ki je odločilo o terjatvi na prvi stopnji. Zato je treba predlogu za izvršbo priložiti izvršilni nasov v izvirnikuali overjenem prepisu, na katerem je potrdilo o izvršljivosti (1. odstavek 42. člena ZIZ).

Sodišče prve stopnje je pozvalo upnika s posebnim sklepom in zagrozilo na posledico zavrženja predloga (list. št. 5). Nato je na predlog upnice podaljšalo ta rok in upnica je predložila le izvršilni naslov, na katerem je klavzula pravnomočnosti in ne izvršljivosti.

Sodna odločba postane izvršljiva, ko postane pravnomočna oziroma, ko poteče rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Izvršilno sodišče je vezano na potrjeno izvršljivost in samo lahko odpravi le pomanjkljivosti glede paricijskega roka, ki ga mora določiti v sklepu o izvršbi (2. odstavek 21. člena), če že ni določen v odločbi, ki je izvršilni naslov. V konkretnem primeru ne gre za odločbo, ki se izvršbi pred pravnomočnostjo, zato je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je najprej pozvalo upnika, da odpravi pomanjkljivost, nato pa v skladu 108. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ predlog zavrglo. Ne drži trditev pritožbe, da je bila sodna praksa drugačna; tako je npr. v zadevi III Cp 1733/99 Višje sodišče v Ljubljani odločilo enako kot sodišče prve stopnje v tej zadevi. Pritožnica bi se morala ravnati po sklepu sodišč in predložiti vse, kar je potrebno.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo nobene kršitve postopka, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).