Jedro

Pri odmeri odškodnine je potrebno ustrezno upoštevati tudi obe temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, t.j. načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točki II. in III. izreka) potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, popravljeno s sklepom z dne 4. 11. 2016, toženi stranki naložilo, da tožniku v roku 15 dni plača odškodnino v višini 17.550,00 EUR skupaj za zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 8. 2. 2009 (točka I. izreka), v presežku za plačilo zneska 7.450,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 2. 2009 dalje do plačila pa je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo (točka II. izreka). Z izpodbijano sodbo je še odločilo, da mora tožena stranka tožniku v roku 15 dni plačati tudi pravdne stroške v višini 3.528,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka za njihovo plačilo dalje do plačila (točka III. izreka), tožniku pa je naložilo, da mora subsidiarno toženi stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v višini 30,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka za njihovo plačilo dalje do plačila (točka IV. izreka).

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik), sodbo vlaga zoper zavrnilni del sodbe, t.j. zoper točko II. izreka v delu, v katerem je sodišče prve stopnje njegov tožbeni zahtevek zavrnilo za plačilo nadaljnjega zneska 5.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 8. 2. 2009 dalje do plačila (ne pa tudi v delu za plačilo zneska v višini 1.950,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 8. 2. 2009 dalje do plačila, v katerem je bil njegov zahtevek prav tako zavrnjen kot neutemeljen, predstavlja pa ga 10% odbitna franšiza) in zoper stroškovni del sodbe v tč. III. izreka. Sodbo izpodbija iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožuje se zoper samo višino prisojene odškodnine iz naslova nepremoženjske škode, ki je glede na intenzivnost same nezgode in na posledice, ki jih je utrpel tožnik ter glede na sodno prakso, upoštevaje izvedene dokaze, prenizka. Sodišču prve stopnje tožnik očita, da je pri odmeri odškodnine iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti prenizko vrednotilo samo izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke dr. M. K., kot tudi samo izpovedbo tožnika, kar zadeva ugotovitve obsega in intenzitete telesnih bolečin ter tudi neugodnosti, ki jih je tožnik moral prestati. Intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, kot jih je ugotovil izvedenec, in neugodnosti, povezanih z zdravljenjem sta po mnenju tožnika takšni, da bi tožnik iz tega naslova moral prejeti vsaj še dodatnih 1.500,00 EUR iz te postavke. V zvezi s pojavljanjem glavobolov ter bolečin v rami pa je poudaril, da jih sodišče pri odmeri pravične denarne odškodnine sploh ni upoštevalo. Če bi sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo samo izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke glede prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti, kakor tudi izpoved tožnika, bi mu moralo prisoditi vsaj še dodatnih 1.500,00 EUR odškodnine iz tega naslova. Tudi v zvezi z odmero odškodnine iz naslova prestanega primarnega in sekundarnega strahu tožnik v pritožbi zatrjuje, da je upravičen do odškodnine v celotnem zahtevanem znesku in je sodišče prve stopnje tudi v tem delu premalo ovrednotilo izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke in tožnikovo izpoved. Sodišče prve stopnje pa ni v zadostni meri upoštevalo ugotovitev izvedenca medicinske stroke ter izpovedi tožnika tudi pri določitvi višine odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zato mu je tudi iz tega naslova odmerilo prenizko odškodnino, čeprav bi mu moralo iz tega naslova prisoditi namesto prisojenih 8.500,00 EUR celotnih vtoževanih 12.500,00 EUR. Tožnik je tako upravičen vsaj še do dodatnih 5.500,00 EUR odškodnine iz naslova nepremoženjske škode, takšno odškodnino pa po prepričanju tožnika narekuje tudi sodna praksa v podobnih primerih. Pritožnik se pri tem sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 883/2008, II Ips 507/2007, II Ips 72/2007, II Ips 429/2000, II Ips 80/99, II Ips 587/98 in II Ips 559/95. Tožnik s pritožbo izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, ker mu sodišče v nasprotju z dosedanjo sodno prakso ni priznalo povračila celotnih zneskov izvedenin. Ker bi moralo tožniku prisoditi višji znesek iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo, pa bi mu moralo sodišče prve stopnje ustrezno priznati tudi višje na prvi stopnji zaznamovane in priglašene pravdne stroške. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo prve stopnje spremeni tako, da tožniku prisodi še nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 5.500,00 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, toženi stranki pa naloži v plačilo celotne stroške tega postopka.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je tožniku po tem, ko je zaključilo, da je tožena stranka v celoti (razen v delu, ki se nanaša na dogovorjeno 10% odbitno franšizo) odgovorna za škodo, nastalo tožniku v obravnavanem škodnem dogodku, odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v posledici škodnega dogodka, t.j. delovne nesreče dne 27. 3. 2008, ko je bil poškodovan pri sestopanju po lestvi, ki je nameščena na avtomešalcu za beton in mu je spodrsnilo na mokri in spolzki lestvi, v skupnem znesku 19.500,00 EUR, od tega iz naslova prestanih telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem v višini 8.500,00 EUR, iz naslova prestanega strahu v višini 1.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 9.000,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti v višini 1.000,00 EUR. Ob upoštevanju 10% odbitne franšize od odmerjene odškodnine, pa je toženi stranki naložilo v plačilo znesek 17.550,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, v presežku za skupno še 7.450,00 EUR pa je tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zavrnilo. Ker je ugotovilo, da je temelj tožbenega zahtevka v celoti podan že v razmerju do tožene stranke, ni odločalo o subsidiarnem z6ahtevku tožnika zoper subsidiarno toženo stranko.

7. Ni pritrditi tožniku, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev tožnika, da bo tožnik telesne bolečine trpel tudi v bodoče, trajno, saj je v točki 34. obrazložitve izpodbijane sodbe izrecno zapisalo, da je pri zlomu prišlo do okvare sklepne površine koželjnice, ki je ireverzibilna in je privedla tudi do popoškodbene artroze radiokarpalnega sklepa, kar se manifestira tudi z bolečinami, ki so ostale kot trajna posledica poškodbe, v točki 35. obrazložitve izpodbijane sodbe pa je zapisalo, da je pri odmeri odškodnine iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin upoštevalo tudi bodoče telesne bolečine, ki jih bo tožnik v bodoče zaradi obravnavane poškodbe trpel. Pri zapisu v 35. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je pri tem prišlo do očitne pisne pomote, ko je sodišče prve stopnje pomotoma zapisalo, da je upoštevalo bodoče telesne bolečine v desni nogi (ki sploh ni bila poškodovana), namesto v desni roki. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pa tako ni podana. Kot je to obrazložilo v točki 31. obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje izpoved tožnika objektiviziralo z izvedenskim mnenjem izvedenca medicinske stroke dr. M. K., temu mnenju v celoti sledilo in na njegovi podlagi gradilo tudi glavnino svojih dejanskih ugotovitev. Ker izvedenec ni potrdil trditev tožnika, da ima še vedno (in bo tudi v bodoče še imel) glavobole ter bolečine v rami, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko teh trditev tožnika ni upoštevalo.

8. Tožnik ne izpodbija sodbe iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je tudi pritožbeno sodišče štelo, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih tako pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri čemer se je utemeljeno oprlo predvsem na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke in medicinsko dokumentacijo tožnika, tožnikovo izpoved pa ustrezno upoštevalo, kolikor jo je potrdil tudi izvedenec medicinske stroke dr. M. K. 9. Prepričljive in dokazno podprte so tako ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik v obravnavanem škodnem dogodku dne 27. 3. 2008 utrpel zdrobljeni znotrajsklepni zlom spodnjega dela desne koželjnice, udarno razpočno rano nad desno obrvjo in udarnino prsnega koša, da je zaradi navedenih poškodb trpel trajne hude telesne bolečine 3 dni, občasne hude telesne bolečine 2 dni, trajne zmerne bolečine teden dni, občasne zmerne bolečine 3 mesece ter občasne in pojemajoče lažje bolečine do zaključka zdravljenja, da bo tudi v bodoče trpel telesne bolečine v poškodovani desni roki, saj je zlom koželjnice zaradi okvare površine koželjnice privedel do popoškodbene artroze radiokarpalnega sklepa. Dokazno podprte so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik v času zdravljenja, ki je trajalo do 29. 8. 2008, ko je opravil zadnjo fizikalno terapijo, trpel tudi neugodnosti in sicer: pregled v urgentni kirurški ambulanti SB …, primarna kirurška oskrba rane na glavi v lokalni anesteziji, repozicija zloma desne koželjnice v splošni anesteziji, namestitev mavčne imobilizacije, snemanje mavčne imobilizacije, hospitalizacija na oddelku za kirurgijo roke in opekline SB … (od 3. 4. 2008 do 6. 4. 2008), operativni poseg v splošni anesteziji z repozicijo odlomkov ter fiksacijo z iglami in zunanjim fiksatorjem, odvzem krvi in parenteralna terapija v bolnišnici (antibiotik, analgetik, infuzija), prevezi rane, odstranitev drenažne cevke, odstranitev šivov, odstranitev žic in zunanjega fiksatorja, analgetična terapija, ambulantna fizikalna terapija (55x), razgibalne vaje, kontrolni pregledi pri kirurgu (7x), pregledi pri izbrani osebni zdravnici, RTG slikanja (16 ekspozicij).

10. Ob ugotovljenih telesnih poškodbah, ob ugotovljenem trajanju in intenziteti telesnih bolečin, ki jih je tožnik trpel in jih bo trpel tudi v bodoče v predelu poškodovane desne roke (te pa se, kot izhaja iz točke 41. obrazložitve izpodbijane sodbe, pojavljajo v obsegu občasnih lažjih do srednje hudih bolečin), ter upoštevaje vse neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, je sodišče prve stopnje odškodnino iz tega naslova v znesku 8.500,00 EUR odmerilo skladno z materialnim pravom, ki ga predstavljata določili 179. člena in 182. člena OZ. Za višjo odškodnino pa tudi po presoji pritožbenega sodišča dejansko stanje ne daje podlage.

11. Enako velja tudi za odškodnino za strah, kjer je sodišče prve stopnje dokazno podprto ugotovilo, da je tožnik neposredno ob škodnem dogodku zanesljivo utrpel intenzivni primarni strah, ki je trajal par sekund, saj se ob tem ni zbal za svoje življenje, ki tudi objektivno glede na utrpele poškodbe ni bilo ogroženo. Nadalje je sodišče prve stopnje dokazno podprto še ugotovilo, da se je pri tožniku s pojavom močnih bolečin predvsem v desnem zapestju razvil sekundarni strah v obliki zaskrbljenosti glede poškodb, ki jih je utrpel, bil pa je intenziven do odpusta iz bolnišnice po opravljenem operativnem posegu, kasneje pa se je sekundarni strah manifestiral predvsem v obliki zaskrbljenosti glede izida zdravljenja, ki je bilo relativno dolgotrajno, bila pa je zmerna in je z zaključkom zdravljenja tudi izzvenela.

12. Glede na trajanje in intenziteto prestanega strahu je sodišče prve stopnje odškodnino iz tega naslova v znesku 1.000,00 EUR odmerilo skladno z materialnim pravom, ki ga predstavlja določilo 179. člena OZ. Za višjo odškodnino pa tudi po presoji pritožbenega sodišča dejansko stanje ne daje podlage.

13. Prepričljive in dokazno podprte so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da so pri tožniku kot trajna posledica po poškodbi nastale tako anatomske kot tudi funkcionalne trajne posledice, pri čemer je anatomske posledice (brazgotine) sodišče prve stopnje, kot je to pojasnilo v točki 41. obrazložitve izpodbijane sodbe, upoštevalo pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, ki jo je odmerilo v celotni vtoževani višini 1.000,00 EUR in zato pritožbeno ni sporna.

14. Sodišče prve stopnje je dokazno podprto ugotovilo, da je pri tožniku kot trajna funkcionalna posledica ostala zmanjšana gibljivost desnega zapestja v vseh smereh, najizraziteje v smeri supinacije in zmanjšana moč desnice, ki je predvsem bolečinsko pogojena, pri čemer so izpostavljene zaostale bolečine, ki se pojavljajo v obsegu občasnih lažjih do srednje hudih bolečin. Nadalje je sodišče prve stopnje dokazno podprto tudi ugotovilo, da se v bodoče ne pričakuje niti izboljšanja niti poslabšanja tožnikovega stanja. Dokazno podprte so tudi nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, da so zaradi teh trajnih posledic zmanjšane tudi tožnikove splošne vsakodnevne življenjske aktivnosti, da ima težave pri delih, ki zahtevajo popolno gibljivost desnega zapestja, ponavljajoče se gibe v desnem zapestju, rokovanje s težjimi bremeni z desnico, močan oprijem z desnico, dela z vibracijskimi stroji, vijačenje, močnejše udarce z desnico, pri vožnji s kolesom, ipd.. Tudi nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, da je pri zlomu prišlo do okvare sklepne površine koželjnice, ki je ireverzibilna in je privedla tudi do popoškodbene artroze radiokarpalnega sklepa, kar se manifestira tudi z bolečinami, ki so ostale kot trajna posledica poškodbe, ki so pojavljajo v obliki občasnih lažjih do srednje hudih bolečin pri večjih obremenitvah desne roke (rokovanje s težjimi bremeni, rokovanje z ročnim orodjem, npr. kladivom, vzpenjanje po lestvi, vijačenje, naslanjanje na desno dlan), lahko pa tudi ob vremenskih spremembah, so dokazno podprte. Dokazno podprto (z izvedenskim mnenjem) pa so ovržene trditve tožnika, da so posledica poškodbe tudi poslabšanje sladkorne bolezni, težave z vratno hrbtenico ter težave z desnim ramenom in desnim komolcem.

15. Upoštevaje vse zgoraj opisane posledice, težave in omejitve, ki jih zaradi poškodbe trpi tožnik je sodišče prve stopnje odškodnino iz tega naslova v znesku 9.000,00 EUR odmerilo skladno z materialnim pravom, ki ga predstavljata določili 179. člena in 182. člena OZ. Za višjo odškodnino pa tudi po presoji pritožbenega sodišča dejansko stanje ne daje podlage.

16. Ob pritožbenih navedbah je ob tem še dodati, da je sodišče prve stopnje ob uporabi materialnega prava za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki ga v tem primeru, ko obstajajo tudi trajne in bodoče posledice poškodb, predstavljata določili 179. člena in 182. člena OZ, ustrezno upoštevalo tudi obe temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, t.j. načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Pri tem pa je pri presoji načela pravične denarne odškodnine pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode posameznemu oškodovancu, saj je takšna nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Na takšen način je mogoče preizkusiti pravilnost uporabe načela objektivne pogojenosti odškodnin in opraviti razmejitev med običajnimi, težjimi in katastrofalnimi škodami1. Sodišče prve stopnje je za telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem odmerilo odškodnino v višini 8.500,00 EUR, za prestani strah odškodnino v višini 1.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odškodnino v višini 9.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti odškodnino v višini 1.000,00 EUR, skupaj torej 19.500,00 EUR odškodnine, kar predstavlja okoli 19 povprečnih plač v RS. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih2 pokaže, da je bilo to načelo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem ter za prestani strah pravilno upoštevano. Rezultat te primerjave potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode. V pritožbeno izpostavljenih primerih Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 883/2008, II Ips 507/2007, II Ips 72/2007, II Ips 429/2000, II Ips 80/99, II Ips 587/98 in II Ips 559/95, pa ne gre za primerljive škode. V zadevi opr. št. II Ips 883/2008 je tako npr. oškodovanec utrpel povsem druge (zlom vratu nadlahtnice, zlom 7. do 9. rebra, zlom trtice, zvin vratne hrbtenice, udarnina glave) in bistveno obsežnejše telesne poškodbe, enako tudi v zadevi opr. št. II Ips 72/2007 (zlom desne ključnice, desne lopatice, 1.-3. rebra desno ter 7. in 8. prsnega rebra, podplutba hrbta ter nabiranje zraka in krvi v prsnem košu desno) in v zadevi opr. št. II Ips 429/2000 (zlom zunanjega okrajka desne ključnice, zlom čolnička desnega zapestja, izvin vratne hrbtenice in zvin palca leve roke ter razne udarnine, odrgnine in rana nad desno obrvjo), v zadevi opr. št. II Ips 80/99 je bil obseg škode večji zaradi predhodne invalidnosti oškodovanca - paraplegije in vezanosti na invalidski voziček, zaradi česar mu roke v vsakdanjem življenju nadomeščajo noge, v zadevah opr. št. II Ips 587/98 in II Ips 559/95 pa je bil obseg škode oškodovanca precej večji kot pri tožniku, ker je bila potrebna daljša hospitalizacija, obsežnejše so bile neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, ki je trajalo bistveno dlje časa, hujše pa so tudi trajne posledice, v nekaterih primerih pa je šlo tudi za mlajše oškodovance (npr. II Ips 507/2007, II Ips 429/2000 in II Ips 559/95).

17. Tudi stroškovna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Stroški pravdnega postopka se odmerjajo po načelu uspeha in po načelu krivde. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki le ustrezen del stroškov izvedenine, ni pa dolžna povrniti izvedenine v celoti in da je dolžna tudi od teh stroškov (enako kot od ostalih) plačati zakonske zamudne obresti šele od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Pritožba namreč nima prav, ko trdi, da so celotni stroški za delo izvedenca potrebni in niso odvisni od uspeha v pravdi, saj pri tem prezre, da ZPP enotno obravnava vse stroške postopka, ki se priznavajo strankam glede na uspeh v pravdi. Glede sodne prakse, na katero se sklicuje pritožnik v zvezi z odmero stroškov za delo izvedenca in glede teka zamudnih obresti od plačila predujma, je res, da sodna praksa v Sloveniji na tem področju ni enotna, vendar pa tožnik prezre, da so v bazi podatkov sodnih odločb tudi drugačna stališča od tistih, na katere se sklicuje v pritožbi, ki so tudi novejšega datuma. Tako je tudi Višje sodišče v Celju v sodbi opr. št. Cp 962/2007 z dne 26. 3. 2008 zavzelo stališče, da so stroški za izvedenca pravdni stroški in da delijo usodo po uspehu v pravdi, enako stališče je zavzelo tudi Višje sodišče v Kopru v sodbi opr. št. I Cp 1787/2006 z dne 18. 3. 2008 in Višje sodišče v Ljubljani v sodbah opr. št. III Cp 1008/2009 z dne 6. 5. 2009, III Cp 913/2009 z dne 3. 6. 2009 in III Cp 2804/2010 z dne 29. 9. 2010. Načelno pravno mnenje, ki ga je na občni seji dne 13. 12. 2006 sprejelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, pa je ovrglo stališče o kvazideliktni naravi stroškov postopka, ki je utemeljevalo prisojo zamudnih obresti od posameznih pravdnih stroškov že pred njihovo odmero s sodno odločbo. Strošek izvedenin je namreč le eden izmed stroškov pravdnega postopka, zato ni razlogov za njegovo drugačno obravnavanje, kolikor tega ne opravičujejo posebne okoliščine konkretnega primera (prim. 2. odstavek 154. člena ZPP). Ravno zaradi okoliščin primera je sodna praksa na tem področju različna. Ker je odločitev sodišča prve stopnje odvisna od konkretnega primera, je zato neutemeljeno sklicevanje tožnika na primere, ko je bila izvedenina priznana v celoti, pri čemer tožnik sodb Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 121/2004 z dne 3. 2. 2005 in opr. št. II Cp 1766/2002 z dne 6. 2. 2003, ki sta tudi starejših datumov, sploh ni predložil, nista pa objavljeni v javno dostopni bazi judikatov višjih sodišč, zato se do njiju pritožbeno sodišče niti ne more opredeliti, sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 1719/2009 z dne 26. 8. 2009 pa se ni ukvarjal s problematiko priznavanja stroškov izvedencev ne glede na uspeh v pravdi, temveč na metodo izračuna delnega uspeha v pravdi, ki pa ga tožnik ne izpodbija. Sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 524/2000 z dne 25. 4. 2001 in opr. št. II Ips 93/2001 z dne 18. 10. 2001 pa sta prav tako starejšega datuma, sprejeti še pred sprejetjem že prej omenjenega načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006. V tem konkretnem primeru je treba vsekakor upoštevati tudi dejstvo, da izvedenec ni potrdil vseh trditev tožnika, zato je tudi edino pravilno, da stranki nosita te stroške v skladu z načelom uspeha v postopku.

18. Pritožba tožnika se ob obrazloženem pokaže za neutemeljeno. Pri odločanju o pritožbi pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), zato je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo v izpodbijanih delih potrdilo v skladu s 353. členom ZPP.

19. Tožnik s svojo pritožbo ni uspel, zato mora v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP svoje stroške pritožbenega postopka nositi sam.

Op. št. (1): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 636/2008, II Ips 156/2011, II Ips 131/2013, II Ips 312/2013 in druge.

Op. št. (2): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 21/2003 z dne 11. 12. 2003, sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 721/2008 z dne 9. 10. 2008, sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II DoR 97/2010 z dne 23. 9. 2010, sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II DoR 347/2010 ter sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 62/2009 z dne 19. 2. 2009, kjer so bile odškodnine odmerjene v razponu od 17 do 19 povprečnih plač v RS.