Jedro

Okoliščina, da mati treh otrok dve leti po razvezi zakonske zveze ni zaposlena, enako kot ni bila zaposlena v času razveze zakonske zveze, ne pomeni spremenjenih razmer, ki bi narekovale predodelitev otrok očetu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala predodelitev mladoletnih otrok oziroma spremembo sodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. I P 301/95 z dne 19.12.1996, s katero so bili trije mladoletni otroci dodeljeni v nadaljnjo vzgojo in oskebo materi. Sodišče prve stopnje namreč ni našlo zakonsko določenih razlogov (bistveno spremenjene razmere), ki bi zaradi koristi otrok narekovali spremembo prejšnje sodbe. Obenem je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 17.000,00 SIT. Proti tej sodbi se je pritožila tožeča stranka iz vseh razlogov po 1. odstavku 353. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kot razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka navedlo, da niso podani razlogi za izdajo drugačne odločbe o varstvu in vzgoji otrok, pri tem pa je svojo odločitev oprlo na ugotovitve, da ne drži očitek tožeče stranke, da nima sredstev za preživljanje, saj že ves čas prejema otroške dodatke, ima pa tudi svoj vir sredstev za preživljanje, ki naj bi ji jih zapustil pokojni oče. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da so otroški dodatki strogo namenska sredstva za potrebe otrok, sodišče prve stopnje pa je dokazne predloge v smeri ugotavljanja ali sploh in kakšen naj bi bil ta vir sredstev, zavrnilo kot nepotrebne. Po mnenju tožeče stranke je odločilno dejstvo, da tožena stranka še vedno nima zaposlitve, saj je sodišče v razveznem postopku leta 1996 pri odločitvi o dodelitvi otrok upoštevalo, da je ta situacija začasna, obenem pa toženi stranki v tem postopku ni dodelilo preživnine, saj je ugotovilo, da se tožena stranka namerno izogiba zaposlitvi. Ker tožena stranka še vedno ni zaposlena, po mnenju tožeče stranke njena nezaposlenost ni več začasna situacija, zaradi česar so podane spremenjene okoliščine v primerjavi z l. 1996. Tožeča stranka tudi navaja, da toženka ni imela nobenega posluha za dogovor, da bi se stroški, ki jih toženec plačuje, poračunali s preživnino, ampak vztraja na plačevanju preživnine v denarju. Poleg tega pa je tožeča stranka v drugem postopku proti toženi stranki vložil tožbo na izselitev stanovanja, in je bila v tej smeri v pravdi že izdana sodba, ki pa še ni pravnomočna, saj se je tožena stranka zoper njo pritožila. Tožeča stranka tako navaja, da tožena stranka ne zagotavlja materialnih pogojev za zaupano ji nalogo vzgoje, varstva in oskrbe mladoletnih otrok, saj se zavestno noče zaposliti, nima ne premoženja, ne stanovanja. Tožeča stranka zato v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. Pritožnik navaja procesne kršitve, vendar pa v pritožbi ne obrazloži, katere naj bi te kršitve bile, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo nobenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Ta pritožbeni razlog torej tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, da se razmere glede na l. 1996, ko so bili otroci z razvezno sodbo dodeljeni materi, niso spremenile in je zavrnitev zahtevka prepričljivo obrazložilo. Kot je razvidno iz prejšnje sodbe, je sodišče pri dodelitvi otrok sicer res ocenilo oba starša kot primerna za vzgojo otrok, vendar pa je pri dodelitvi upoštevalo predvsem razvojne potrebe deklic, njihovo medsebojno navezanost, težnjo po bližini matere ter nenazadnje dejstvo, da je oče strogo vezan na izmensko delo, in da poleg tega opravlja še popoldansko obrt, zaradi česar za hčerke ni imel veliko časa. Tožeča stranka je tudi v tem postopku pred sodiščem prve stopnje izjavila, da se razmere v primerjavi z l. 1996 niso spremenile, ves čas postopka ter v pritožbi pa kot spremenjene razmere navaja dejstvo, da je toženka še vedno nezaposlena, brez sredstev za življenje, poleg tega pa naj bi nad otroci zganjala še večji teror kot v času razveze l. 1996. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da zgolj dejstvo, da je mati otrok še vedno nezaposlena, obenem pa še vedno skrbi za tri majhne otroke, jih vzgaja, ter vsestransko skrbi za njihov osebnostni razvoj, še ne pomeni spremenjenih razmer glede na l. 1996. Tožeča stranka bi se morala zavedati, da vsakodnevna skrb in vzgoja treh mladoletnih deklic, ki jo zagotavlja tožena stranka, prav gotovo še vedno predstavlja oviro za njeno redno zaposlitev. V družini je bil med zakoncema namreč očiten dogovor, da tožnik ob dveh zaposlitvah in celodnevni odsotnosti skrbi za dohodke, toženka pa ostane doma in skrbi za tri mladoletne otroke. Tako stanje je bilo ob razvezi zakonske zveze, ko je toženka skrbela za tedaj 7,5 in 3 letno hčerko. Dve leti kasneje ob vložitvi tožbe v tej zadevi in ob izdaji izpodbijane sodbe so bile razmere nespremenjene, saj so hčerke še vedno potrebovale polno materino skrb, vzgojo in oskrbo, pri čemer je bila najmlajša hčerka še vedno stara le 6 let. Pritožbeno sodišče ne more slediti navedbam tožeče stranke v pritožbi, da mati prejema otroški dodatek za otroke, ter ga porabi predvsem za svoje potrebe. Iz podatkov spisa je razvidno, da mati ves čas skrbi za vse tri otroke, jih vzgaja in varuje, zato je neutemeljen, pa tudi z ničemer dokazan očitek tožnika, da denar, ki ga prejema kot otroški dodatek porabi za svoje potrebe. Nove navedbe tožeče stranke v pritožbi, da je bila v pravdi, v kateri je zahtevala izselitev tožene stranke iz stanovanja, izdana sodba, ki pa še ni pravnomočna zaradi pritožbe, so brezpredmetne, saj je zgolj navajanje neke nepravnomočne sodbe premalo za resno presojo s strani pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče ne more slediti navedbam pritožbe, da ni bistveno, ali tožena stranka plačuje preživnino v celoti, ter na kakšen način jo plačuje. Iz podatkov spisa je namreč razvidno, da tožeča stranka preživnine ne plačuje. V pritožbi tožeča stranka sicer navaja, da je bil pripravljen preživnino poračunati s stroški, ki jih plačuje za hišo, v kateri vsi skupaj živijo. Pritožbeno sodišče na tem mestu ugotavlja, da se preživnina za otroke plačuje izključno v denarju, zato so navedbe tožeče stranke o primernosti matere, ki se noče dogovoriti o poračunavanju preživnine, neprimerne. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da bi se morala tožeča stranka zavedati, da z neplačevanjem preživnine siromaši predvsem svoje otroke, ter da je njegova tako zakonska kot tudi in predvsem moralna dolžnost, da skuša v največji možni meri skrbeti za svoje otroke. Najmanj, kar mora storiti je, da plačuje prisojeno preživnino. Dokler pa preživnine ne plačuje, ne more biti uspešna tožnikova trditev, da toženka siromaši sredstva svojih otrok, ali da se okorišča na račun tožnika. Razloge izpodbijane sodbe o nespremenjenih razmerah in o tem, da koristi otrok ne zahtevajo spremembe odločbe o varstvu in vzgoji otrok, pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se jim pridržuje. Dodaja še, da tožeča stranka ni izkazala nikakršne neprimernosti matere v zvezi z varstvom, vzgojo in preživljanjem otrok in da je zato brezpredmetno pritožbeno zatrjevanje, da je tudi tožnik sposoben vzgajati otroke. Prednosti toženke so bile ugotovljene v prejšnjem poostopku in s prejšnjo sodbo primerno upoštevane, ker pa v tem postopku spremenjene razmere niso podane, tožnik s takimi in podobnimi trditvami ne more izposlovati drugačne odločitve od izpodbijane. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, ko odločilne razmere niso spremenjene, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (4. odst. 78. člena ZZZDR), ko je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni razlogi iz pritožbe niso podani, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Glede na to je bilo potrebno na podlagi določila 368. člena Zakona o pravdnem postopku pritožbo zavrniti.