Jedro

Opis je glede na očitano kaznivo dejanje ropa storjenega v sostorilstvu v celoti sklepčen, saj je opisan odvzem premične stvari z namenom protipravne prilastitve (odvzem mobitela iz žepa in strganje torbice iz oškodovanca med njegovim pretepanjem po tem, ko dvig denarja na bankomatu ni uspel in je oškodovanec za kratek čas uspel pobegniti), opisana je uporaba sile in grožnje z neposrednim napadom na življenje in telo (sprva grožnja C. C. oškodovancu, da ne bo ostal živ, če ne bo plačal 100 EUR po glavi in kasneje uporabljena sila A. A. in B. B., ko sta oškodovanca ves čas trdno držala za roke, da ne bi pobegnil, ko sta ga hotela izvleči iz lokala in ko sta ga pričela brcati po telesu in s pestmi udarjati po glavi ter iztrganje torbice na silo), prav tako pa so opisane posamezne vloge sostorilcev (začetna grožnja in ukaz C. C. preostalima dvema sostorilcema, da oškodovanca odpeljeta do bankomata, kjer bo dvignil denar ter ravnanji A. A. in B. B., ki sta oškodovanca res odpeljala na bankomat, ker pa dvig denarja ni bil uspešen in je želel oškodovanec pobegniti, pa sta se nanj spravila s silo in mu odtujila telefon in torbico). Res je sicer, da se je ukaz C. C. glasil na dvig denarja iz bankomata, kasneje pa do tega ni prišlo, kar posebej izpostavlja pritožnik, vendar ob tem spregleda, da sta soobtožena A. A. in B. B. glede na opis dejanja ukazu sledila in oškodovanca odpeljala na bankomat, ker pa dvig gotovine ni bil uspešen in je želel oškodovanec pobegniti, pa sta se oškodovanca fizično lotila in mu na silo odvzela druge vrednejše predmete.

Ravno zato, ker se obtožencem očita sostorilstvo, zadošča tudi navedba, da sta obtožena B. B. in A. A. po tem, ko jima je oškodovanec pobegnil in sta ga dohitela, slednjega pričela brcati po telesu in s pestmi udarjati po glavi, ob tem pa mu je eden od njiju odtujil telefon in eden od njiju iztrgal torbico, nato pa sta oba kraj dejanja zapustila. Pri večaktnih kaznivih dejanjih za sostorilstvo zadošča sodelovanje pri enem od aktov (na primer zgolj pri uporabi sile ali izrekanju grožnje pri ropu).

Obtoženi C. C. je sodeloval v teku izvrševanja kaznivega dejanja, torej v času uresničevanja njegovih zakonskih znakov (ob izrekanju grožnje in zahtevi po izročitvi denarja), hkrati pa so bili njegova grožnja, zahteva po izročitvi denarja in ukaz A. A. ter B. B., da oškodovanca odpeljeta na bankomat, da dvigne denar tudi neločljivo povezani z nadaljnjim izvrševanjem kaznivega dejanja s strani A. A. in B. B., ko sta oškodovancu po tem, ko dvig denarja na bankomatu ni bil uspešen, s silo vzela druge vrednejše predmete. Obtoženi C. C. zato ni bil zgolj napeljevalec.

V konkretnem primeru ne gre za eksces, ker sta obtožena A. A. in B. B. namesto dogovorjenega denarja iz bankomata vzela druge vredne stvari - telefon, ki ga je zlahka unovčiti in torbico, v kateri ljudje običajno hranijo denarnico z gotovino in plačilnimi karticami. "Kavza" dogovora C. C., A. A. in B. B. je bila doseči premoženjsko korist, zato takšna, sicer samovoljna sprememba predmeta tatvine ne pomeni ekscesa.

Res je prva predpostavka sostorilstva skupna odločitev za dejanje oziroma dogovor za dejanje (skupni načrt), vendar pritožnika napačno menita, da bi moralo iti za vnaprejšnji in izrecni dogovor sodelujočih. Zahteva, da mora med sostorilci obstajati "dogovor" je v teoriji in praksi precej zmehčana in ni potrebno, da bi bil dogovor izrecen, temveč je lahko tudi "tih", "konkludenten" in podobno.

Izrek

Pritožbama zagovornikov obtoženih A. A. in B. B. se delno ugodi in se izpodbijana sodba:

- v odločbi o kazenski sankciji za obtoženega A. A. spremeni tako, da se mu določena kazen zniža na 1 (eno) leto in 5 (pet) mesecev zapora, enotno izrečena kazen pa se zniža na 5 (pet) let in 10 (deset) mesecev zapora;

- v odločbi o stroških za obtoženega B. B. spremeni tako, da se tudi tega obtoženca na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, dolžan pa je plačati potrebne izdatke oškodovanca.

Sicer se v preostalem pritožbi zagovornikov obtoženih A. A. in B. B. ter v celoti pritožba zagovornika obtoženega C. C. zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obtoženega C. C. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani vse tri obtožence spoznalo za krive kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obtoženemu A. A. je določilo kazen 1 leto in 8 mesecev zapora ter mu nato po določbah o steku, upoštevajoč kot določeni kazen zapora po izpodbijani sodbi in kazen 4 leta in 6 mesecev zapora iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani VII K 62889/2020 z dne 31. 3. 2023 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 62889/2020 z dne 27. 7. 2023, pravnomočno dne 31. 7. 2023, izreklo enotno kazen 6 let in 1 mesec zapora. V izrečeno enotno kazen mu je vštelo čas pridržanja od 11. 2. 2017 od 8:50 ure do 11. 2. 2017 do 16:18 ure, v celoti prestano kazen zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani II Kr 41247/2017 z dne 30. 9. 2021, pravnomočna dne 29. 4. 2022 in del že prestane kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani VII K 62889/2020 z dne 31. 3. 2023 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 62889/2020 z dne 27. 7. 2023, pravnomočni dne 31. 7. 2023 in sicer čas od 9. 8. 2023 dalje. Obtoženemu B. B. je izreklo kazen 1 leto in 8 mesecev zapora in mu vanjo vštelo čas pridržanja od 11. 2. 2017 od 8:50 ure do 11. 2. 2017 do 16:18 ure. Obtoženemu C. C. je izreklo kazen 1 leto in 5 mesecev zapora. Odločilo je tudi, da je obtoženi B. B. na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžan plačati 1/3 stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. in 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obtoženega A. A. in C. C. oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, dolžna pa sta plačati potrebne izdatke oškodovanca.

Zoper sodbo so se pravočasno pritožili:

- zagovornik obtoženega A. A. iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da Višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da obtoženega oprosti vseh očitkov, podrejeno pa sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje;

- zagovorniki obtoženega B. B. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi odločbe o kazenski sankciji ter kršitve ustavnih pravic obtoženca s predlogom, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti očitka očitanega kaznivega dejanja in ustavi postopek, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje;

- zagovornik obtoženega C. C. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek, podrejeno, da sodbo razveljavi ter na podlagi določbe 394. člena ZKP o zadevi odloči samo.

Delno utemeljeni sta pritožbi zagovornikov obtoženih A. A. in B. B., pritožba zagovornika obtoženega C. C. pa ni utemeljena.

K pritožbi zagovornika obtoženega A. A.

Po vpogledu v spis, presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, na njihovi podlagi sprejelo pravilne dokazne zaključke in jih v sodbi tudi prepričljivo obrazložilo.

Pritožnik uvodoma uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ko navaja, da je izrek sodbe nerazumljiv oziroma nasprotuje samemu sebi. Po eni strani se namreč zatrjuje, da naj bi C. C. zahteval denarno opravičilo, ker naj bi oškodovanec D. D. žalil Rome in mu zagrozil, da ne bo ostal živ, če ne bo plačal 100 EUR po glavi, nato pa ukazal A. A. in B. B., da oškodovanca odpeljeta do bankomata, kjer do dvignil denar, kar naj bi tudi storila, po drugi strani pa se zatrjuje, da naj bi A. A. in B. B. kaznivo dejanje storila na način, da naj bi oškodovanca dohitela, ga pričela brcati po telesu in s pestmi udarjati po glavi, ob tem pa mu je eden izmed njiju iz prednjega žepa jakne odtujil mobilni telefon, eden od njiju pa mu je s silo iztrgal torbico, ki jo je imel čez rame v njej pa shranjene ključe. Takšen izrek sodbe je po mnenju pritožnika nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju. Očita se sostorilstvo, pri čemer naj bi se domnevni ukaz C. C. glasil na plačilo 100 EUR oziroma, da naj bi oškodovanca peljala na bankomat, kar pa nima nikakršne zveze s tem, da naj bi kasneje A. A. in B. B. domnevno z uporabo sile oškodovancu odtujila mobilni telefon in torbico. Tak opis ne more predstavljati enotnega kaznivega dejanja. Nikjer se tudi ne zatrjuje, da naj bi domnevno odtujen telefon in torbico A. A. in B. B. izročila ali vsaj skušala izročiti C. C. A. A. in B. B. glede na izrek sodbe nista imela nobenega interesa, da bi zase skušala pridobiti kakršnokoli premoženjsko korist zaradi domnevnih žalitev s strani oškodovanca, saj sama nista Roma in se ju take žalitve ne tičejo. A. A. in B. B. bi se kvečjemu lahko očitalo nekakšno samostojno kaznivo dejanje, do katerega je prišlo hipoma, brez ukazov, vendar se izrek tako ne glasi.

6.Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so predstavljene pritožbene navedbe neutemeljene. Izrek sodbe je razumljiv in v njem ni nikakršnih nasprotij. Pritožnik namreč izpostavlja zgolj prvi in zadnji del konkretnega dela opisa kaznivega dejanja, v celoti pa zamolči še vmesni del opisa kaznivega dejanja, iz katerega jasno in razumljivo izhaja, da sta A. A. in B. B. po že opisani grožnji in ukazu C. C. oškodovanca dejansko odpeljala do bankomata, da sta zato, ker v bližini bankomata ni bilo, poklicala taksi, ki je vse tri odpeljal do X. ulice, kjer je oškodovanec skušal dvigniti denar na bankomatu, kar mu ni uspelo, ker bankomat ni sprejel kartice, nakar so vsi trije odšli v bližnji lokal, na poti do tja pa sta obtoženca oškodovanca ves čas trdno držala za roke, da ne bi pobegnil, v lokalu pa sta stala tesno ob njem, ko pa sta ga hotela izvleči iz lokala, jima je uspel pobegniti do bližnje ceste, vendar sta ga dohitela in pričela tepsti ob tem pa sta mu odtujila mobilni telefon in na silo iztrgala torbico, ki jo je imel čez rame ter nato zapustila kraj dejanja. Takšen opis je glede na očitano kaznivo dejanje ropa storjenega v sostorilstvu v celoti sklepčen, saj je opisan odvzem premične stvari z namenom protipravne prilastitve (odvzem mobitela iz žepa in strganje torbice iz oškodovanca med njegovim pretepanjem po tem, ko dvig denarja na bankomatu ni uspel in je oškodovanec za kratek čas uspel pobegniti), opisana je uporaba sile in grožnje z neposrednim napadom na življenje in telo (sprva grožnja C. C. oškodovancu, da ne bo ostal živ, če ne bo plačal 100 EUR po glavi in kasneje uporabljena sila A. A. in B. B., ko sta oškodovanca ves čas trdno držala za roke, da ne bi pobegnil, ko sta ga hotela izvleči iz lokala in ko sta ga pričela brcati po telesu in s pestmi udarjati po glavi ter iztrganje torbice na silo), prav tako pa so opisane posamezne vloge sostorilcev (začetna grožnja in ukaz C. C. preostalima dvema sostorilcema, da oškodovanca odpeljeta do bankomata, kjer bo dvignil denar ter ravnanji A. A. in B. B., ki sta oškodovanca res odpeljala na bankomat, ker pa dvig denarja ni bil uspešen in je želel oškodovanec pobegniti, pa sta se nanj spravila s silo in mu odtujila telefon in torbico). Res je sicer, da se je ukaz C. C. glasil na dvig denarja iz bankomata, kasneje pa do tega ni prišlo, kar posebej izpostavlja pritožnik, vendar ob tem spregleda, da sta soobtožena A. A. in B. B. glede na opis dejanja ukazu sledila in oškodovanca odpeljala na bankomat, ker pa dvig gotovine ni bil uspešen in je želel oškodovanec pobegniti, pa sta se oškodovanca fizično lotila in mu na silo odvzela druge vrednejše predmete.

7.V nadaljevanju pritožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da ne obstoji noben materialni dokaz, da sta A. A. in B. B. oškodovancu odtujila telefon in torbico. Torbica namreč ni bila najdena, telefon pa je bil najden na terasi pred lokalom E., vendar gre za prostor, ki se nahaja pred lokalom E. in pred lokalom F., kjer so bili vsi vpleteni že predhodno in ni možno izključiti, da bi telefon tam oškodovanec izgubil že predhodno. Po oceni sodišča prve stopnje oškodovanec ni bil tako zelo vinjen, da bi telefon izgubil, po drugi strani pa sodišče navaja, da ne verjame oškodovancu, da ni bil vinjen. Za to, da izgubiš telefon, niti ni potrebno biti vinjen, če pa si vinjen, kar je oškodovanec bil, pa je ta verjetnost še toliko večja. Tudi oškodovanec je izpovedal, da ga je C. C. zvlekel iz lokala F., torej naj bi tam (ploščad, kjer je bil najden telefon) prišlo do prerivanja. Da dejanje ni dokazano pa po mnenju pritožnika izhaja tudi iz dejstva, da je bil kasneje telefon kriminalistično tehnično obdelan in na njem ni bila najdena nobena sled, ki bi pripadala kateremu od obtožencev in torej ne obstoji materialni dokaz, da bi bil kateri od obtožencev v stiku z oškodovančevim telefonom. Oškodovanec je več kot očitno šele po pretepu ugotovil katere stvari mu manjkajo in sam sebi podal razlago, da so mu bile odtujene. Da oškodovanec niti ni točno vedel kaj se je zgodilo, izhaja iz njegovega zaslišanja na glavni obravnavi dne 9. 11. 2023, ko je najprej navedel "ona dva sta mi to iztrgala iz telesa, odtrgala iz telesa in me tepla", v naslednjem stavku pa se je oškodovanec po mnenju pritožnika nekoliko spozabil in očitno prvič v celotni zadevi povedal resnico, ki potrjuje, da očitno ne ve kaj točno se je zgodilo in sicer je povedal "potem sem imel pretres možganov, potem sem se zbudil in opazil, da sem poln krvi, da nimam mobilnega telefona, da nimam torbice." Sodišče, ki zatrjuje, da oškodovanec ves čas izpoveduje enako, priročno spregleda izpostavljeno trditev oškodovanca, ki potrjuje tezo obrambe, da oškodovanec ne ve kaj točno se je zgodilo in na kakšen način je ostal brez telefona in torbice in so njegove trditve, da mu je eden od obtoženih vzel telefon in torbico bolj njegova ugibanja in sklepanja. Navedeno predstavlja dvom v izpovedbo oškodovanca, zato bi moralo sodišče izdati oprostilno sodbo.

8.Sodišče druge stopnje takšnim pritožbenim navedbam, v katerih pritožnik podaja lastno dokazno oceno izvedenih dokazov, ne sledi. Sodišče prve stopnje je v točkah 9 - 12 obrazložitve navedlo jasne, konkretne in prepričljive razloge zakaj verjame izpovedbi oškodovanca in zakaj ne sledi zagovorom obtožencev, ki jih sodišče druge stopnje v celoti sprejema. Pritožnik teh razlogov, razen da z njimi izraža nestrinjanje in podaja lastno videnje dogodkov, niti ne izpodbija, sodišče prve stopnje pa se je do vseh v prejšnji točki izpostavljenih obrambnih navedb že opredelilo v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe. Zaključki sodišča prve stopnje, da je oškodovanec ves čas postopka v bistvenem izpovedoval enako so pravilni. Oškodovanec je bil namreč zaslišan v preiskavi dne 4. 12. 2017 in nato še dvakrat na glavni obravnavi dne 13. 2. 2023 in 9. 11. 2023 in v vseh treh primerih je celotno dogajanje kritičnega jutra opisoval v bistvenem enako, tudi uporabljeno silo s strani A. A. in B. B. ter odvzem mobilnega telefona in torbice. Po drugi strani pa so se zagovori obtožencev izkazali za neprepričljive, saj so bili drug z drugim v nasprotju glede tega kaj je bil razlog prepira v F. in kaj se je vse dogajalo. Ne gre tudi spregledati dejstva, da je obtoženi B. B. potrdil, da so šli z oškodovcem v taksi (vendar zanikal, da bi šli na bankomat), obtoženi A. A. je potrdil, da sta šla skupaj z B. B. z oškodovcem, ko je šel na bankomat in da sta se B. B. in oškodovanec pred bankomatom stepla, B. B. je prav tako govoril o pretepu, (vendar rekel, da so se stepli v drugem lokalu, v katerega so šli s taksijem). Tako ni dvoma, da sta tudi obtožena A. A. in B. B. delno potrdila izpovedbo oškodovanca (vožnja s taksijem, odhod do bankomata, spor pred bankomatom) in priznala udarce, vendar sta skušala svojo vlogo pri tem minimalizirati in prikazati drugačen potek dogodkov, kot se je dejansko zgodil. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo ves čas v bistvenem enaki izpovedbi oškodovanca (bil je kar trikrat zaslišan, med prvim zaslišanjem v preiskavi in zaslišanji na glavni obravnavi je poteklo več kot pet let), ki pa je bila v določenih delih potrjena tudi z izpovedbami drugih prič (G. G., H. H. in I. I.). Glede na pojasnjeno je sodišče prve stopnje utemeljeno poklonilo vero oškodovančevi izpovedbi tudi v delu, ko je opisal, da sta ga po tem, ko je uspel zbežati iz lokala, dohitela in fizično napadla obtožena A. A. in B. B. in mu pri tem odtujila telefon in torbico. Pritožnik zato ne more uspeti z insinuacijami, da oškodovanec niti dobro ne ve kaj se je zgodilo in gre zgolj za njegova ugibanja o tem, da sta mu bila odtujena telefon in torbica, saj je oškodovanec o tej okoliščini na vseh treh zaslišanjih izpovedal enako, vedel ni le tega kdo točno mu je vzel telefon in kdo točno mu je iztrgal torbico, kar pa je glede na dogajanje kritičnega dne, dejstvo, da sta se nanj spravila kar dva, ki sta bila v fizični premoči, da se je vse odvilo hitro, tudi povsem življenjsko. Glede na pojasnjeno s strani pritožnika selektivno izpostavljanje enega stavka oškodovančeve izpovedbe, ki je iztrgano iz konteksta, pravilnih razlogov izpodbijane sodbe ne more omajati. Kdo točno je oškodovancu odvzel telefon in mu iztrgal torbico glede na očitek sostorilstva A. A. in B. B. niti ni bistveno. Pritožnik pa tudi povsem zanemari izpovedbo priče H. H., ki je potrdila, da je bil oškodovanec poškodovan po obrazu (kri na obrazu), imel je strgan pulover ter je bil umazan (izgledalo je, da se je valjal po tleh), da mu je oškodovanec povedal, da so mu ukradli telefon in ključe (katere je imel oškodovanec, kot je povedal sam, v torbici), ga pretepli, da je priča videla moškega, za katerega mu je oškodovanec povedal, da ga je napadel in da se je ta moški usedel v taksi, obtoženi A. A. pa je v zagovoru tudi sam priznal, da se je odpeljal s taksijem. Glede na pojasnjeno samo dejstvo, da torbica oškodovanca ni bila nikoli najdena in da na telefonu oškodovanca niso bile najdene sledi obtožencev, kar vse izpostavlja pritožnik, ne vnašajo nobenih dvomov v prepričljivo izpovedbo oškodovanca o tem kdo (A. A. ali B. B.) in na kakšen način mu je odtujil telefon in torbico. Navsezadnje sta imela obtoženi A. A. in B. B. dovolj časa, da se torbice znebita, saj sta iz kraja dejanja, kjer sta oškodovanca pretepla (X. ulica 1) in mu odvzela stvari ob 08:21 uri, odšla in sta bila s strani policistov odkrita kasneje ob 08:50 uri na drugem kraju (Y. ulica 2), kar vse je razvidno iz Uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 11. 2. 2017 (list. št. 13). Pritožnikove špekulacije o tem, da bi lahko oškodovanec telefon izgubil že prej pred lokalom E. ob prerivanju s C. C., pa prav tako nimajo opore v izvedenih dokazih glede na povsem jasno in prepričljivo izpovedbo oškodovanca o tem kdo, kdaj in na kakšen način mu je odtujil telefon.

9.Pritožnik v nadaljevanju izpostavlja okoliščine, zaradi katerih sodišče prve stopnje po njegovem mnenju ne bi smelo pokloniti vere oškodovančevi izpovedbi. Izpostavlja, da je oškodovanec zanikal pitje alkohola, čemur sodišče prve stopnje glede na ostale izvedene dokaze ni sledilo. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so navedbe pritožnika, da je oškodovanec zanikal pitje alkohola, protispisne, saj je oškodovanec povedal, da je pil alkohol, vendar je zanikal, da bi bil vinjen. Drži, da delu oškodovančeve izpovedbe, ko je zanikal vinjenost, sodišče prve stopnje ni sledilo, vendar zgolj ena okoliščina, v kateri se je oškodovančeva izpovedba izkazala za neverodostojno, ne pomeni, kot to skuša prikazati pritožnik, da je tudi preostala izpovedba oškodovanca neverodostojna. Navsezadnje pa je tudi sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da oškodovanec ni bil tako zelo vinjen, da ne bi vedel kaj počne. Tudi iz oškodovančevega zdravniškega izvida UKC J. z dne 11. 2. 2017 (C1) izhaja, da je bil oškodovanec poškodovan ob 08:15 uri, sprejet pa že uro kasneje ob 09:18 uri in je bil ob sprejemu orientiran, neprizadet, hkrati tudi iz Uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 11. 2. 2017 ne izhajajo zaznave policistov, ki so prišli na kraj, o močni vinjenosti oškodovanca ali kogarkoli drugega, kar vse ovrže pavšalne navedbe pritožnika, da so bili vsi vpleteni (torej tudi oškodovanec) močno vinjeni. Kot je bilo že pojasnjeno, je bila v bistvenih delih oškodovančeva izpovedba konsistentna ter v bistvenih elementih potrjena tudi z izpovedbami drugih prič, kar pritožnik v celoti spregleda. Vse navedeno je razlog, da pritožnik ne more vnesti dvoma v verodostojnost oškodovanca tudi z navedbami, da zaradi velike razlike v višini in teži ne more držati oškodovančeva izpovedba v delu, ko je trdil, da sta si po dejanju v izogib prepoznavi obtoženi B. B. in A. A. zamenjala oblačila. Slednje niti ni bistveno, obenem pa pritožnik povsem zanemari dejstvo, da sta bili jakni obeh obtožencev pri ogledu kraja dejanja najdeni skriti v spodnjih prostorih lokala pod stopnicami in pod zloženimi stoli, kar nedvomno napotuje na zaključek, da sta obtoženca s tem dejansko skušala zakriti svoje dejanje (slednje pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe) in preprečiti njuno prepoznavo, kar je navsezadnje smiselno trdil tudi oškodovanec, ko je govoril o zamenjavi oblačil. Priča I. I. (natakar iz lokala K.) sicer res ni potrdil izpovedbe oškodovanca o tem, da ga je prosil, da pokliče policijo, kot izpostavlja pritožnik, vendar tega dela oškodovančeve izpovedbe tudi ni izpodbil (povedal je namreč, da se ne spomni ali ga je kdo prosil, da pokliče policijo), je pa povedal (kar pritožnik zamolči), da so se trije fantje pripeljali s taksijem v bližino njegovega lokala in se potem najprej kregali pred bankomatom, nato prišli v lokal in vprašali za bankomat, v lokalu so se fantje prerivali, prevrnili so mu mizo ob vhodnih vratih, dva fanta sta bila proti enemu, napadeni fant je, ko jih je poslal ven, zbežal, ostala dva pa sta šla za njim.

10.Pritožnik v nadaljevanju navaja, da je dokazni postopek pokazal, da je imel oškodovanec ves čas pri sebi večjo količino gotovine (oškodovanec sam je govoril o 700 CHF, priče so potrdile, da je oškodovanec spraševal o možnosti plačila v CHF), kar posledično pomeni, da so tudi obtoženci vedeli, da ima oškodovanec pri sebi denar, res sicer v CHF, ki pa so brez problema kjerkoli zamenljivi za EUR. Zakaj bi bilo zato potrebno oškodovanca voziti na bankomat, tako ni jasno in sodba po mnenju pritožnika o tem ne ponudi nobenega smiselnega pojasnila. Sodišče druge stopnje pritožbene navedbe zavrača kot neutemeljene, saj se je sodišče prve stopnje v točki 9 obrazložitve izrecno opredelilo do te obrambne navedbe in pravilno zaključilo, da dejstvo, da je imel oškodovanec pri sebi denar, izpodbija zagovore obtoženih, ki so skušali prikazati, da je bil razlog spora v F. droga, logična pa so pojasnila oškodovanca, da se je z odhodom na bankomat želel izogniti plačilu in je želel pobegniti, obtoženi pa niso vedeli, da ima obtoženi pri sebi denar. Pritožnikova zatrjevanja, da so obtoženci vedeli, da ima obtoženi pri sebi denar, so nelogična, saj sta obtožena A. A. in B. B. z oškodovcem odšla do bankomata ravno zato, da bi dvignil denar. Navsezadnje je slednje v svojem zagovoru potrdil tudi obtoženi A. A. Ko oškodovancu na bankomatu denarja ni uspelo dvigniti, sta z njim odšla v lokal K. in tudi tam so, kot je izpovedal I. I., spraševali za še kakšen bankomat, kar še dodatno potrjuje izpovedbo oškodovanca, da obtoženi niso vedeli, da ima pri sebi denar.

11.Sodišče druge stopnje ne sledi pritožbenim navedbam, da je življenjsko neverjetno, da bi obtožena A. A. in B. B., če bi zasledovala premoženjsko korist, odtujila zgolj telefon in torbico, za katero se da takoj ugotoviti, da v njej ni denarja, ne bi pa oškodovanca preiskala še toliko, da ne bi našla denarnice oziroma gotovine, za katero sta morala vedeti, da jo je imel pri sebi. Da je imel pri sebi denarnico, sta po mnenju pritožnika morala videti najmanj takrat, ko sta ga peljala na bankomat in naj bi skušal dvigniti gotovino z bančno kartico. Pritožnik pri podajanju takšnih dokaznih zaključkov, ki ostajajo zgolj na ravni špekulacij, povsem zanemari dejstvo, da se je dogodek odvijal podnevi v jutranjih urah na ulici, v času, ko ljudje hodijo v službo in šolo in je torej obstajala možnost, da ju pri početju opazijo tudi drugi ljudje ali pa oškodovanec skuša svoje stvari dobiti nazaj, zaradi česar sta obtoženca želela kraj dejanja čim preje zapustiti (A. A. s taksijem, B. B. pa peš) in je jasno, da si vsebine torbice nista ogledovala na kraju kaznivega dejanja. Kot je bilo pojasnjeno že v prejšnji točki obrazložitve, pa obtoženca več kot očitno nista vedela, da ima oškodovanec denar pri sebi, saj sta se ravno z namenom, da od njega dobita denar, z njim odpeljala do bankomata.

12.Pritožnik sicer pravilno izpostavi del izpovedbe priče H. H., ki je bila po ropu prva v stiku z oškodovancem, ko je povedala, da ji oškodovanec ni deloval prestrašeno, bolj se ji je zdel vinjen. Vendar skuša pritožnik s tem ponovno neuspešno vnesti dvom v izpovedbo oškodovanca o tem, da sta mu telefon in torbico odtujila obtožena A. A. in B. B. Pritožnik namreč v celoti zanemari vso preostalo izpovedbo H. H., ki je povedal, da je bil oškodovanec krvav po obrazu in je imel strgan pulover, da ga je oškodovanec prosil, če mu posodi telefon, da pokliče policijo, ker so mu ukradli telefon, ključe in denarnico, da mu je oškodovanec povedal, da so ga pretepli, da je iz lokala med njegovim klicem na policijo prišel moški, od katerega je oškodovanec zahteval, da mu vrne stvari in sta se kregala, nato pa se je ta moški usedel v taksi in odpeljal. Takšna izpovedba H. H. pa v celoti potrjuje izpovedbo oškodovanca o tem, da je bil žrtev ropa, v katerem mu je bil odtujen telefon in ključi (ki so se nahajali v torbici) in da se je obtoženi A. A. kot storilec iz kraja dejanja odpeljal s taksijem. Tako ne gre za nobeno hipotezo oškodovanca, da je bil oropan, v resnici pa je torbico in telefon izgubil med popivanjem, kot to neprepričljivo skuša prikazati pritožnik.

13.Pritrditi je pritožniku, da obtoženci niso tisti, ki morajo dokazovati svojo nedolžnost, temveč mora tožilstvo dokazati krivdo onkraj razumnega dvoma. Slednje je bilo spoštovano tudi v predmetnem postopku, saj je sodišče prve stopnje na podlagi vseh izvedenih dokazov (izpovedbe oškodovanca ter prič G. G., H. H., I. I., L. L., najdba oškodovančevega telefona, skrite jakne obtožencev) in na podlagi neprepričljivih ter nekonsistentnih zagovorov obtožencev pravilno ugotovilo, da je vsem trem obtožencem kaznivo dejanje in krivda dokazana z gotovostjo, ki se zahteva za obsodilno sodbo. Sodišče prve stopnje je v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo jasne in konkretne razloge o tem zakaj ne sledi zagovoru A. A., da je bil razlog spora v lokalu E. droga, teh razlogov pritožnik niti ne izpodbija, zato tudi ne more uspeti z navedbami, da ni za pričakovati, da bi obtoženi B. B. na sodišču priznal, da je oškodovancu zagotovil kokain, ker bi to predstavljalo drugo, enako hudo kaznivo dejanje. Da je bil razlog spora omenjanje "ciganov" izhaja tako iz izpovedbe oškodovanca, zagovora obtoženega C. C., smiselno pa tudi iz izpovedb G. G. (ki je potrdil, da so prisotni Romi zahtevali, da oškodovanec vsakemu od njih plača 100 EUR in da ga niso pustili zraven, ko so odšli z oškodovancem) in M. M. (ki je govoril o provociranju oškodovanca). Kakšen je bil motiv obtoženih A. A. in B. B., da sta sledila ukazu obtoženega C. C., da odideta z oškodovcem, da dvigne denar na bankomatu, za obstoj obtožencem očitanega kaznivega dejanja ni bistveno, zato tudi ni slediti navedbam pritožnika, da je dejansko stanje o tem bistvenem vprašanju ostalo nepopolno ugotovljeno in je zato, ker sodba o tem nima razlogov, podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Nobenega dvoma ni, da sta obtožena B. B. in A. A. sledila ukazu C. C. in z oškodovancem odšla na bankomat, ko pa od oškodovanca denarja nista dobila, sta se nanj fizično spravila in mu odtujila druge vrednejše predmete ter nato pobegnila s kraja dejanja. Zato je irelevantno, da obtožena A. A. in B. B. po nacionalnosti nista Roma, kar izpostavlja pritožnik in do česar se je navsezadnje pravilno opredelilo tudi sodišče prve stopnje v točki 16 obrazložitve, ko je glede na izpovedbo oškodovanca ugotovilo, da je imel obtoženi C. C. v družbi glavno vlogo. Slednjih zaključkov pa pritožnik niti ne izpodbija, zato zgolj z navajanjem, da ni jasno, zakaj naj bi obtoženca ukazu C. C. sledila, ne more biti uspešen.

14.V nadaljevanju pritožbe pritožnik izpodbija zaključke sodišča prve stopnje o sostorilstvu. Izpostavlja, da iz izreka sodbe ne izhaja kdo od obtoženih naj bi oškodovancu odtujil telefon in torbico, v izreku je navedeno, da naj bi bil to "eden izmed njiju", torej bodisi A. A., bodisi B. B. Tak izrek po mnenju pritožnika dopušča možnost, da se je za odtujitev predmetov odločil zgolj eden izmed njiju dveh. Niti v izreku niti v obrazložitvi sodbe se ne zatrjuje predhodni dogovor med A. A. in B. B., da bi oškodovancu odtujila telefon ali torbico. Iz izreka sodbe niti ne izhaja, da naj bi oba obtoženca izpolnjevala vse znake kaznivega dejanja, temveč se obema očita zgolj sila, ki pa bi sama zase lahko pomenila kakšno drugo kaznivo dejanje (npr. lahka telesna poškodba, nasilništvo). Iz obrazložitve sodbe ne izhaja zakaj naj bi si oba obtoženca subjektivno želela odtujitve teh predmetov, torej da bi z uporabo sile zasledovala premoženjsko korist.

15.Sodišče druge stopnje zavrača takšne pritožbene navedbe, saj je bilo že v točki 6 obrazložitve te sodbe pojasnjeno, da je opis kaznivega dejanja, ki vsem trem obtožencem očita kaznivo dejanje ropa v sostorilstvu, sklepčen in so v njem v zadostni meri konkretizirani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja ropa in tudi vloge sostorilcev v njem. Ravno zato, ker se obtožencem očita sostorilstvo, zadošča tudi navedba, da sta obtožena B. B. in A. A. po tem, ko jima je oškodovanec pobegnil in sta ga dohitela, slednjega pričela brcati po telesu in s pestmi udarjati po glavi, ob tem pa mu je eden od njiju odtujil telefon in eden od njiju iztrgal torbico, nato pa sta oba kraj dejanja zapustila. Pri večaktnih kaznivih dejanjih za sostorilstvo zadošča sodelovanje pri enem od aktov (na primer zgolj pri uporabi sile ali izrekanju grožnje pri ropu).

16.Pritožnik tudi napačno navaja, da za obtoženega C. C. niti iz izreka niti iz obrazložitve sodbe ne izhaja, da bi izpolnil kakršenkoli objektivni znak kaznivega dejanja ropa in zato posledično ni možno govoriti o sostorilstvu v smislu skupne izvršitve kaznivega dejanja, temveč bi njegov ukaz lahko predstavljal največ napeljevanje h kaznivemu dejanju. Sodišče prve stopnje se je v točki 15 obrazložitve izrecno opredelilo tudi do vloge obtoženega C. C. in pravilno ugotovilo, da je C. C. po izrečeni grožnji oškodovancu in zahtevi po izročitvi denarja preostalima dvema obtožencema ukazal, da oškodovanca odpeljeta na bankomat, da bo dvignil denar in ga izročil kot opravičilo in je s tem sprožil tek inkriminiranih dogodkov, saj sta obtožena A. A. in B. B. ukazu sledila in na koncu oškodovancu, ki mu denarja ni uspelo dvigniti, z uporabo sile odvzela druge vrednejše predmete. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe oškodovanca pravilno ugotovilo, da je bil obtoženi C. C. glavni v tej skupini, na podlagi izpovedbe L. L. pa tudi njegovo vlogo po storjenem kaznivem dejanju, ko ji je dajal navodila kaj mora reči policistom (da so bili celo noč v lokalu E.) in ko je po prihodu policistov, ko so ti opravljali postopek s posamezniki, vseskozi skakal zraven in bil živčen. Sodišče druge stopnje v celoti sprejema zaključke sodišča prve stopnje o C. C. sostorilski vlogi, zato pritožnik, ki teh razlogov sploh ne izpodbija, ne more uspeti. Ob tem pa pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da je obtoženi C. C. prvi oškodovancu zagrozil z neposrednim napadom na življenje in telo in od njega zahteval izročitev denarja - 100 EUR po glavi, s tem pa je že začel izvrševati zakonske znake kaznivega dejanja ropa, ki je večaktno kaznivo dejanje pri katerem za sostorilstvo zadošča sodelovanje pri enem od aktov. Takoj po izrečeni grožnji in ukazu C. C., da oškodovanca odpeljeta na bankomat, da bo dvignil denar, pa sta obtožena A. A. in B. B. ukaz pričela izvrševati in na koncu zaradi neuspešnega dviga na bankomatu oškodovancu s silo odvzela vrednejše predmete. Sostorilstvo je po določbi drugega odstavka 20. člena KZ-1 podano, če dvoje ali več oseb skupno stori kaznivo dejanje tako, (1) da sodelujejo pri izvršitvi (sostorilstvo v ožjem smislu) ali tako, (2) da s kakšnim drugačnim dejanjem odločilno prispevajo k njegovi izvršitvi (sostorilstvo v širšem smislu). Objektivni element sostorilstva zahteva, da se za sostorilca šteje le oseba, ki je skupaj vsaj še z eno osebo storila kaznivo dejanje, torej uresničila njegov zakonski dejanski stan na enega od dveh omenjenih zakonsko določenih načinov (drugi odstavek 20. člena KZ-1). Subjektivni element sostorilstva pa terja, da se za sostorilca šteje le oseba, ki se je zavedala, da skupaj z drugimi sodeluje pri storitvi kaznivega dejanja in je štela to kaznivo dejanje za svoje.

17.Kot je bilo pojasnjeno zgoraj, je obtoženi C. C. z grožnjo in zahtevo po denarju že začel izvrševati zakonske znake kaznivega dejanja ropa - torej je izpolnjen objektivni element sostorilstva in sicer v ožjem smislu. Prav tako pa je izpolnjen subjektivni element, saj je ravno on prvi zagrozil oškodovcu, od njega zahteval izročitev denarja, nato pa je ukazal preostalima dvema sostorilcema, da oškodovanca odpeljeta na bankomat, da dvigne denar in je bil tako glavni v skupini ter hkrati tisti, ki je sprožil tek inkriminiranih dogodkov, potrebno pa je upoštevati tudi njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju (ki ga je opisala priča L. L.), kar vse omogoča zaključek o njegovi ključni vlogi in vpletenosti pri obravnavanem kaznivem dejanju, zato je mogoč zaključek tudi o tem, da je dejanje štel za svoje in je hkrati podan tudi subjektivni element sostorilstva. Obtoženi C. C. je sodeloval v teku izvrševanja kaznivega dejanja, torej v času uresničevanja njegovih zakonskih znakov (ob izrekanju grožnje in zahtevi po izročitvi denarja), hkrati pa so bili njegova grožnja, zahteva po izročitvi denarja in ukaz A. A. ter B. B., da oškodovanca odpeljeta na bankomat, da dvigne denar tudi neločljivo povezani z nadaljnjim izvrševanjem kaznivega dejanja s strani A. A. in B. B., ko sta oškodovancu po tem, ko dvig denarja na bankomatu ni bil uspešen, s silo vzela druge vrednejše predmete. Obtoženi C. C. zato ni bil zgolj napeljevalec, kot to neutemeljeno trdi pritožnik, saj ni zgolj napeljeval k tujemu kaznivemu dejanju, temveč je dejanje, ki ga je izvršil, štel za svoje, kar vse je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo v točki 15 obrazložitve.

18.Prav tako pa samo zato, ker oškodovancu ni uspelo dvigniti denarja iz bankomata (kot se je glasil ukaz C. C.) in sta nato obtožena A. A. in B. B. oškodovancu s silo odvzela telefon in torbico, ni mogoče govoriti o ekscesu sostorilcev, kot to navaja pritožnik. Za eksces sostorilca gre, kadar eden od sostorilcev ravna onkraj okvirov dogovorjenega in tako njegov eksces ostalih sostorilcev ne obremeni. Vprašanje ekscesa se lahko pojavi tedaj, ko je dejanje, ki ga izvrši eden od sostorilcev, v grobem sicer pokrito z naklepom preostalih, vendarle pa gre za odstop od načrta. Pri manjših odklonih od dogovorjenega, s katerimi je bilo glede na okoliščine primera mogoče računati, ne gre za eksces, saj pri načrtovanju vseh nadrobnosti izvršitve ni mogoče predvideti. V konkretnem primeru ne gre za eksces, ker sta obtožena A. A. in B. B. namesto dogovorjenega denarja iz bankomata vzela druge vredne stvari - telefon, ki ga je zlahka unovčiti in torbico, v kateri ljudje običajno hranijo denarnico z gotovino in plačilnimi karticami. "Kavza" dogovora C. C., A. A. in B. B. je bila doseči premoženjsko korist, zato takšna, sicer samovoljna sprememba predmeta tatvine ne pomeni ekscesa.

19.Iz razlogov, ki so bili pritožniku že pojasnjeni (točki 6 in 16 obrazložitve te sodbe), so neutemeljene tudi navedbe pritožnika, da ima očitano dejanje zakonske znake kaznivega dejanja samovolje.

20.Pritožnik pa se utemeljeno zavzema za določitev in izrek nižje kazni. Pravilno navaja, da se je sodišče prve stopnje pri izbiri in odmeri kazenske sankcije sklicevalo predvsem na kaznovanost obtoženca, vendar so bile obtožencu vse obsodbe izrečene po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja. Obravnavano kaznivo dejanje je namreč obtoženi storil dne 11. 2. 2017, prva pravnomočna obsodba obtoženca pa je z dne 13. 6. 2017 (sodba Okrajnega sodišča v Kamniku II K 15880/2017). Ni sicer mogoče spregledati, da je bil obtoženi A. A. po obravnavanem kaznivem dejanju kar šestnajstkrat pravnomočno obsojen, predvsem za premoženjska kazniva dejanja (med drugim tudi za roparsko tatvino), zato zanj pozitivna prognoza njegovega bodočega vedenja ni podana in je na mestu izrek zaporne kazni. Vendar pa pri odmeri kazni njegove kaznovanosti kot obteževalne okoliščine ni mogoče upoštevati, saj je bil obtoženi v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja še neobsojen. Časovno oddaljenost od samega dogodka, ki jo izpostavlja pritožnik, je pravilno kot olajševalno okoliščino upoštevalo že sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi v tem delu ugodilo in kazen znižalo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je primerno in pravično obtoženemu A. A. za obravnavano kaznivo dejanje določiti kazen eno leto in pet mesecev zapora glede na samo težo dejanja in način storitve (storjeno v sostorilstvu, obtoženi je oškodovanca brcal po telesu in udarjal s pestmi v glavo, ki je vitalni del telesa), glede na dejstvo, da obtoženi še ni bil predkaznovan in glede na časovno oddaljenost od dogodka. Slednje je narekovalo tudi izrek nižje enotne zaporne kazni ob upoštevanju kazni eno leto in pet mesecev zapora iz te sodbe in kazni štiri leta in šest mesecev zapora iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani VII K 62889/2020 z dne 31. 3. 2023 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 62889/2020 z dne 27. 7. 2023, pravnomočno dne 31. 7. 2023. Sodišče druge stopnje je ob upoštevanju vseh zgoraj izpostavljenih okoliščin obtožencu nato izreklo enotno kazen 5 let in 10 mesecev zapora.

K pritožbi zagovornikov obtoženega B. B.

21.Pritožniki navajajo, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja ropa (zakonski znak grožnje z neposrednim napadom na življenje in telo), da je izrek sodbe nerazumljiv (in je zato podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP), da iz opisa dejanja ni mogoče ugotoviti katero kaznivo dejanje so obtoženi storili (ali so želeli izterjati dolg iz naslova žalitve ali iz naslova plačila droge ali oboje ali pa so želeli vzeti tujo premično stvar) in da gre za drugo kaznivo dejanje ("nedovoljena izterjava dolga"). Do vsebinsko podobnih neutemeljenih pritožbenih navedb se je sodišče druge stopnje opredelilo že pri presoji pritožbe zagovornika obtoženega A. A. in se zato v izogib ponavljanju sklicuje na točke 6, 15 in 16 obrazložitve te sodbe.

21.Ni tudi mogoče pritrditi pritožnikom, da stališče prvostopenjskega sodišča v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe "da naj bi obtoženi in soobtoženi A. A. oškodovanca s svojim napadom tako onesposobila, da ta ni bil več sposoben braniti svojih stvari" in "da sta ga brcala po telesu in s pestmi udarjala po glavi", ne vzdrži sodne presoje. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno poklonilo vero izpovedbi oškodovanca in za to navedlo tudi jasne in prepričljive razloge, do česar se je pritožbeno sodišče prav tako že podrobneje predhodno opredelilo (točka 8 obrazložitve te sodbe). Ker se obtožencem ne očita kaznivo dejanje lahke ali hude telesne poškodbe, sodišču prve stopnje tudi ni bilo potrebno ovrednotiti mehanizma nastanka poškodb, intenzitete uporabljene sile, obsega, števila in vrste poškodb ter naklepa v zvezi s temi poškodbami, kot to zmotno menijo pritožniki.

22.Ne držijo niti pritožbene navedbe, da sodišče ni obrazložilo zakaj zaključuje, da je bil povod spora oškodovančevo provociranje z besedo cigani, ne pa zaradi kokaina. Sodišče prve stopnje se je do slednjega namreč izrecno opredelilo v točki 9 obrazložitve in je utemeljeno poklonilo vero oškodovančevi izpovedbi v zvezi s tem, saj je bila slednja smiselno potrjena tudi z izpovedbama prič G. G. in M. M., zagovori obtožencev o razlogu spora v zvezi z drogo pa so bili nelogični in v medsebojnem nasprotju. Zato pritožnika, ki vztrajata na stališču, da se je oškodovancu priskrbela droga, ki jo je bil dolžan plačati in je zato, ker je bil vinjen in je žalil Rome, bil dolžan plačati ne samo za drogo ampak tudi za izrečene žalitve, ki nima nobene opore v izvedenih dokazih, ob tem pa razlogov prvostopenjske sodbe v točki 9 niti ne izpodbijata (temveč zgolj selektivno izpostavljata en stavek), ne moreta biti uspešna.

23.Ker so v opisu dejanja konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja ropa, to kaznivo dejanje pa je bilo obtožencem tudi z gotovostjo dokazano, so irelevantne pritožbene navedbe o prekoračitvi obtožbe v primeru spremembe obtožbe s strani sodišča v smeri "nedovoljene izterjave dolga." Prav tako ni podana s strani pritožnikov pavšalno uveljavljena kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

24.Tudi ta dva pritožnika izpostavljata dejstvo, da na najdenem telefonu oškodovanca ni bilo odkritih nobenih sledi obtoženega B. B. in ni bilo dokazano, da bi kdorkoli od obtožencev nosil zaščitne rokavice. Do vsebinsko enakih neutemeljenih pritožbenih navedb se je sodišče druge stopnje opredelilo že v točki 8 obrazložitve te sodbe.

25.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na očitek sostorilstva. Ne drži namreč, da obtoženemu B. B. sostorilstvo ni dokazano in da izpodbijana sodba o tem nima nobenih razlogov. V izogib ponavljanju se sodišče druge stopnje sklicuje na točko 15 obrazložitve te sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da sta obtožena A. A. in B. B. po ukazu C. C., da z oškodovancem odideta na bankomat, da dvigne denar za opravičilo, odšla do bankomata, vendar oškodovancu denarja ni uspelo dvigniti in sta nad oškodovancem uporabila silo, saj sta ga trdno držala za roke, da ni mogel pobegniti, ga po tem, ko je padel po tleh, brcala po telesu in udarjala s pestmi po glavi, nato pa mu odtujila telefon in torbico. Navsezadnje je tudi obtoženi B. B. v zagovoru priznal, da so se stepli pred lokalom do katerega so odšli s taksijem in da je od tam zbežal, ker ga je bilo strah, ker so se stepli, obtoženi A. A. pa je potrdil, da je bil razlog spora ta, da oškodovanec ni mogel dvigniti denarja iz bankomata. Delovanje vseh treh obtožencev je bilo tako usklajeno, njihove vloge pa so bile enakovredne. Pritožnika navajata, da dokazni postopek ni potrdil, da bi se obtoženi B. B. s kom od soobtoženih konkretno dogovarjal o načinu izvedbe kaznivega dejanja in da ni dokazano, da bi obtoženi svojo vlogo pri storitvi kaznivega dejanja poznal vnaprej. Res je prva predpostavka sostorilstva skupna odločitev za dejanje oziroma dogovor za dejanje (skupni načrt), vendar pritožnika napačno menita, da bi moralo iti za vnaprejšnji in izrecni dogovor sodelujočih. Zahteva, da mora med sostorilci obstajati "dogovor" je v teoriji in praksi precej zmehčana in ni potrebno, da bi bil dogovor izrecen, temveč je lahko tudi "tih", "konkludenten" in podobno.

26.S tem, ko sta obtožena B. B. in A. A. sledila ukazu C. C. (po C. C. izrečeni grožnji oškodovancu, da ne bo ostal živ, če ne plača 100 EUR po glavi), da oškodovanca odpeljeta na bankomat da dvigne denar, nato pa sta mu po neuspelem dvigu na bankomatu s silo vzela telefon in torbico, ni dvoma, da sta tako na konkludenten način izrazila soglasje na C. C. grožnjo in ukaz, ki sta ga izvršila in tako tudi na konkludenten način pristala na svoji vlogi v tem kaznivem dejanju in sicer kot izvrševalca, saj sta s svojim ravnanjem izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja ropa. Navedeno pa je sodišče prve stopnje v točki 18 obrazložitve tudi v zadostni meri obrazložilo, zato ni mogoče pritrditi pritožnikoma, da izpodbijana sodba o dogovoru in delitvi vlog nima nobenih razlogov. Prav tako so neutemeljene navedbe pritožnikov, da sodba nima razlogov o konkretni vlogi obtoženega B. B., saj je slednje prepričljivo in natančno pojasnjeno v točkah 11-18 obrazložitve izpodbijane sodbe. Z navedbami, da v sodbi ni razvidno kako naj bi obtoženi B. B. kot sostorilec odločilno prispeval k storitvi očitanega kaznivega dejanja, pa pritožnika spregledata, da se obtožencu ne očita zgolj odločilen prispevek ampak sodelovanje pri izvršitvi kaznivega dejanja, s katerim je izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja ropa. Glede na pojasnjeno so neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da bi moralo tožilstvo zatrjevati ali je katero od dejanj, ki naj bi jih izvršil obtoženi B. B., tako, da bi ga moral, če ga ne bi izvršil on, namesto njega izvršiti kdo drug in da bi moralo tožilstvo pojasniti ali je obtoženec dejanje pojmoval kot svoje ali tuje in da tega ni ugotovilo niti sodišče. Vloga obtoženega B. B. kot sostorilca je jasno razvidna iz opisa očitanega mu kaznivega dejanja in tudi iz razlogov izpodbijane sodbe, iz katerih jasno izhaja, da je obtoženi B. B. s svojim ravnanjem sodeloval pri izvršitvi kaznivega dejanja (sostorilstvo v ožjem smislu), dejanje pa je tudi štel za svoje.

27.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da obtoženemu B. B. kaznivo dejanje ni dokazano v zvezi z zakonskim znakom grožnje z neposrednim napadom na življenje in telo ter da sodba o tem nima nobenih razlogov ter je zato podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Obtoženemu B. B. se ne očita grožnja z neposrednim napadom na življenje in telo (to se očita obtoženemu C. C.), temveč se mu očita uporaba sile (držanje oškodovanca trdno za roke, da ne bi pobegnil, brcanje po telesu ter udarjanje s pestmi po glavi), ki je bila dokazana na podlagi izpovedbe oškodovanca ter prič H. H. in I. I. O navedenem ima izpodbijana sodba tudi prepričljive razloge v točkah 10 - 13 obrazložitve.

28.Pritožnika skušata vnesti dvom v izpovedbo oškodovanca, vendar sta pri tem neuspešna. V nasprotju s podatki spisa namreč pavšalno zatrjujeta, da se oškodovančeva izpovedba v bistvenih okoliščinah razlikuje z izpovedbami ostalih prič ter da je tudi sama s seboj v nasprotju. Slednje namreč ne drži, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila oškodovančeva izpovedba o razlogu spora v E. smiselno potrjena z izpovedbama prič G. G. in M. M. (točka 9 obrazložitve), o dogajanju v lokalu K. in po tem, ko je oškodovanec iz tega lokala zbežal, pa je smiselno potrjena z izpovedbama prič H. H. in I. I. (točka 10 obrazložitve). Oškodovanec pa je ves čas postopka v bistvenem izpovedoval enako (točka 11 obrazložitve), tudi o tem, da je imel pri sebi večjo količino gotovine (CHF), zato pritožnika s selektivnim izpostavljanjem enega stavka ("ni imel toliko gotovine s seboj, da bi plačal"), ki je iztrgan iz konteksta, ne moreta biti uspešna. Iz prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 9. 11. 2023 je namreč jasno razvidno, da oškodovanec ni izpovedal, da pri sebi ni imel gotovine, temveč, da je obtoženemu C. C. po tem, ko je ta od njega zahteval 100 EUR po glavi, rekel, da nima s seboj toliko gotovine. Razglabljanja pritožnikov o tem, da ni mogoče izključiti, da se je oškodovanec izmikal plačilu droge, pa nimajo opore v izvedenih dokazih, saj je bilo že zgoraj pojasnjeno, da je bil razlog spora oškodovančeva uporaba besede cigani in ne dolg zaradi droge. Sodišče prve stopnje zaradi nekonsistentnosti ter nasprotij z zagovoroma ostalih dveh soobtožencev ter glede na ostale izvedene dokaze, zagovoru obtoženega A. A. o tem, da je bila razlog prepira v lokalu droga, utemeljeno ni sledilo. Sodišče prve stopnje je slednje obširno pojasnilo v točki 9 obrazložitve, zato pritožnika, ki razlogov prvostopenjske sodbe niti ne izpodbijata, ne moreta biti uspešna s podajanjem lastne dokazne ocene o zagovoru obtoženega A. A. in o njegovih pripombah na izpovedbo oškodovanca na glavni obravnavi dne 9. 11. 2023. Obenem pa pritožnika z izpostavljanjem A. A. zagovora popolnoma zanemarita dejstvo, da je njun klient, obtoženi B. B., zanikal, da bi dal oškodovancu kokain, kot je to trdil obtoženi A. A.

29.Pritožnika tudi napačno navajata, da se izpovedba oškodovanca ne sklada z izpovedbama prič I. I. in H. H. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 10 obrazložitve pravilno ugotovilo, da sta izpovedbi teh dveh prič v bistvenih delih izpovedbo oškodovanca potrdili. Tako je I. I. potrdil, da so se trije fantje pripeljali s taksijem v bližino njegovega lokala, da so se kregali pred bankomatom, da so prišli v njegov lokal in ga spraševali za bankomat, da so se v lokalu kregali in prerivali, da sta bila dva fanta (torej obtožena B. B. in A. A.) proti enemu (torej oškodovancu) in da je napadeni fant, po tem, ko jih je poslal ven, zbežal, ostala dva pa sta šla za njim. Kakšni so bili ob tem dogajanju subjektivni občutki priče (da so delovali kot prijatelji, ki so se kregali), ki jih izpostavljata pritožnika, za presojo oškodovančeve izpovedbe ni bistveno, ponovno pa pritožnika s špekuliranjem, da so se kregali zaradi droge, iz že večkrat pojasnjenih razlogov ne moreta biti uspešna. Čeprav I. I. ni navajal, da bi oškodovanec izgledal prestrašen, čeprav ni opazil, da bi kdo koga ves čas držal za roko in ni videl, da bi se pred lokalom prerivali, kar izpostavljata pritožnika, pa je jasno povedal, da so se vsi trije pred bankomatom kregali, da sta bila pri prerivanju v njegovem lokalu dva fanta proti enemu in da je napadeni fant zbežal, kar pa je bistveno za presojo oškodovančeve izpovedbe. Pri izpostavljanju zgolj enega dela izpovedbe priče H. H. (da se mu oškodovanec ni zdel prestrašen, ampak se mu je zdel vinjen) pa pritožnika povsem zanemarita, da je H. H. prav tako izpovedal, da je bil oškodovanec krvav po obrazu, da je imel strgana oblačila, da ga je prosil za telefon, da pokliče policijo, da mu je povedal, da so ga pretepli, da so mu ukradli telefon in ključe in je iz lokala videl moškega, za katerega mu je oškodovanec rekel, da ga je napadel, ta moški pa se je usedel v taksi in odpeljal (to pa je bil obtoženi A. A.). S tem delom izpovedbe pa je potrdil izpovedbo oškodovanca v bistvenem delu. Zakaj naj ne bi držala izpovedba oškodovanca, da je za pomoč prosil "skupino Slovencev" pritožnika ne obrazložita, saj ni dvoma, da je tudi H. H. prosil za pomoč (za telefon, da pokliče policijo). V nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom so pavšalne navedbe pritožnikov, da so zaslišane priče (ne povesta katere) v bistvenih segmentih (ne pojasnita v katerih) ovrgle celotno izpovedbo oškodovanca, ki se je tekom postopka spreminjala (ne povesta glede česa se je spreminjala). Močna vinjenost oškodovanca, ki jo zatrjujeta pritožnika, ni bila z ničemer izkazana, niti z medicinskim izvidom za oškodovanca, ki je takoj po dogodku poiskal pomoč v UKC J., niti z zaznavami policistov, ki so bili v stiku z oškodovancem takoj po dogodku. Insinuacije pritožnikov, da ni bilo izključeno, da bi se oškodovanec drogiral in iskal drogo kokain, pa so ponovno dokazno nepodprte in ostajajo na ravni špekulacij.

30.Pritožnika sicer pravilno navajata, da mora biti pri kaznivem dejanju ropa podana resna grožnja, vendar spregledata, da se obtoženemu B. B. ne očita, da bi oškodovancu zagrozil z neposrednim napadom na življenje in telo (to se očita obtoženemu C. C.), temveč se mu očita uporaba sile zoper oškodovanca, ki je v opisu dejanja v zadostni meri konkretizirana, dokazana pa z izpovedbo oškodovanca in nenazadnje zdravstvenim izvidom oškodovanca. Ponovno pa ni jasno kaj želita pritožnika doseči z izpostavljanjem dela zagovora obtoženega C. C. (da pozna šefa lokala, da jih je ta izrinil iz lokala, da sigurno ne bi nihče ropal v lokalu, kjer jih poznajo), katerega je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo kot neprepričljivega in se je do tega izrecno opredelilo v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe.

31.Drži sicer pritožbena navedba, da mobilni telefon ni bil najden pri obtoženemu B. B., česar pa sodišče prve stopnje ni spregledalo in je v točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe tudi prepričljivo obrazložilo, da je vsem trem obtožencem (torej tudi obtoženemu B. B.) prilastitveni namen dokazan. Zato pritožnika, ki razlogov prvostopenjske sodbe v zvezi s tem niti ne izpodbijata, temveč zgolj pavšalno navajata, da prilastitveni namen za telefon in torbico ni dokazan, ne moreta uspeti. Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da sta obtoženi A. A. in B. B. z odvrženjem telefona zgolj skušala zabrisati sledi, enako sta to storila s torbico, ki nikoli ni bila najdena in s tem, ko sta skrila jakne, obtoženi C. C. pa je od natakarice lokala E. zahteval, da policistom reče, da so bili celo noč v lokalu. Obtožena A. A. in B. B. sta sledila ukazu C. C., da oškodovanca odpeljeta do bankomata, da dvigne denar za opravičilo in ker jima to ni uspelo, sta oškodovancu z uporabo sile odtujila telefon in torbico (v katerih ljudje običajno hranijo denarnico in denar), kar nedvomno kaže na njun prilastitveni namen. Kasnejše odvrženje telefona in torbice zaradi zabrisanja sledi kaznivega dejanja pa tega prilastitvenega namena v ničemer ne negira. Enako velja za naklep, za katerega pritožnika ponovno z enakimi argumenti zgolj pavšalno navajata, da ni podan. Sodišče prve stopnje je v točki 19 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo konkretne in prepričljive razloge, ki omogočajo zaključek o obstoju direktnega naklepa pri vseh treh obtožencih (torej tudi pri obtoženemu B. B.), ki pa jih pritožnika sploh ne izpodbijata, sodišče druge stopnje pa se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje.

32.Sodišče druge stopnje tudi ne sledi pavšalnim in nekonkretiziranim navedbam pritožnikov, da ni dokazov za obtožencu očitano kaznivo dejanje, da je podan dvom v obtožbene očitke, da je bila povezanost obtoženega B. B. z ostalimi storilci naključna, da sodišče ni do potankosti razjasnilo vloge vsakega obtoženca, da sodišče ni podalo dejstev in razlogov o zavestni komponenti obtoženca, da sodišče ni dokazalo krivdnega odnosa do očitanega kaznivega dejanja, da je sodišče nepopolno ugotovilo odločilna dejstva in je napravilo napačne dokazne zaključke, ki jih ni sprejemljivo obrazložilo, da je sodišče pri svoji odločitvi upoštevalo le domneve, ki nimajo podlage v dokazih, da sodišče na ravni gotovosti ni dognalo katera dejstva in dokazi obtožencu dokazujejo očitano kaznivo dejanje, da sodišče neutemeljeno ni sledilo zagovoru obtoženca in o njegovem zagovoru ni podalo nobenih dejstev, da tekom postopka ni bilo dokazano, da zagovor obtoženca ne drži in da je argument sodišča vsebinsko prazen. Sodišče druge stopnje na tako pavšalne navedbe lahko odgovori samo s tem, da je sodišče prve stopnje izvedlo obširen dokazni postopek, da je vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo in da je za svoje zaključke o tem, da je vsem trem obtožencem (torej tudi obtoženemu B. B.) očitano kaznivo dejanje dokazano z gotovostjo, ki se zahteva za obsodilno sodbo, navedlo konkretne in prepričljive razloge. Sodišče prve stopnje je skrbno analiziralo zagovore obtožencev, izpovedbe prič in ostale listinske dokaze ter je pri dokazni oceni ocenilo vsak dokaz posebej ter tudi v povezavi z drugimi dokazi. Glede na pojasnjeno sodbi ni mogoče očitati nobene od napak ali pomanjkljivosti, ki jih skozi celotno pritožbo pritožnika ves čas očitata zgolj na pavšalni ravni in se v razloge izpodbijane sodbe niti ne spuščata. Glede na pojasnjeno tudi ne moreta uspeti s selektivno izpostavitvijo zgolj enega stavka v točki 18 obrazložitve izpodbijane sodbe (da je šlo za njihovo usklajeno delovanje z vnaprejšnjo delitvijo vlog; obnašanje obtožencev po storitvi očitanega kaznivega dejanja) in trditvi, da takšna pavšalna navedba sodišča ne zadošča za obsodilno sodbo, saj ob tem zanemarita vse preostale razloge izpodbijane sodbe, ki so pojasnjeni v točkah 9 - 19 obrazložitve. Pritožbene navedbe o tem, da sodišče prve stopnje ni opravilo nobene vrednostne primerjave in ni presodilo kako in na kakšen način ter kakšno silo naj bi obtožena B. B. in A. A. uporabila in oškodovanca onesposobila, da ta ne bi bil več sposoben braniti svojih stvari, so nerazumljive, saj ni jasno kakšno vrednostno primerjavo imata pritožnika v mislih, način uporabe sile pa je jasno razviden tako iz izreka sodbe kot tudi iz razlogov sodbe in sicer brcanje oškodovanca po telesu in udarjanje oškodovanca s pestmi po glavi.

33.Pritožnika iz zgoraj pojasnjenih razlogov tudi ne moreta uspeti s povzemanjem sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 53384/2014 z dne 11. 10. 2018, saj niti ne pojasnita kako naj bi bila slednja uporabljiva v konkretnem obravnavanem primeru. Kot je bilo že večkrat pojasnjeno, je bila krivda obtožencev v tem postopku na podlagi vseh izvedenih dokazov (ni šlo zgolj za indice) ugotovljena z gotovostjo, ki se zahteva za obsodilno sodbo.

34.Pritožnika napadata tudi odločbo o kazenski sankciji. Z navedbami, da storitev dejanja, sostorilstvo in naklep obtožencu niso dokazani in da obtoženec poudarja, da očitanega mu dejanja ni storil, pritožnika uveljavljata pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, do česar se je sodišče druge stopnje predhodno že opredelilo in s takšnimi neutemeljenimi argumenti pritožnika na višino izrečene kazni ne moreta vplivati. Ostale pritožbene navedbe, da je kazen nezakonita, nepoštena in previsoka, da sodišče ni upoštevalo pomembnosti olajševalnih okoliščin oziroma olajševalnih okoliščin sploh ni upoštevalo oziroma jih ovrednotilo ter da je precenilo (nedokazane) obteževalne okoliščine ponovno ostajajo zgolj na pavšalni ravni. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj olajševalnih in obteževalnih okoliščin, ki so narekovale izrek efektivne zaporne kazni in jih je tudi pravilno ovrednotilo, zato sodišče druge stopnje izrečeno kazen 1 leto in 8 mesecev zapora ocenjuje kot pravično in primerno. Obtoženi B. B. je bil namreč pred storitvijo obravnavanega kaznivega dejanja že desetkrat pravnomočno obsojen, po storitvi obravnavanega pa še trikrat. Slednje vsekakor ne omogoča zaključka o obtoženčevi pozitivni prognozi in je zanj na mestu izrek zaporne kazni. Obtoženčeva predhodna predkaznovanost, večinoma za premoženjska kazniva dejanja, od tega enkrat tudi že za kaznivo dejanje ropa, pa kaže na obtoženčev nekritičen odnos do spoštovanja pravnih norm in trdovratno vztrajanje na kriminalni poti. Sodišče je kot obteževalno okoliščino pravilno upoštevalo tudi težo in sam način storitve kaznivega dejanja, saj je obtoženec dejanje storil v sostorilstvu, oškodovanca je tudi fizično napadel in ga poškodoval, kar vsekakor težo dejanja še povečuje. Edina olajševalna okoliščina, ki ji je sodišče prve stopnje tudi dalo primerno težo, je tako zgolj časovna oddaljenost od dejanja ter korektno vedenje tekom kazenskega postopka (kar pa se navsezadnje od vseh udeležencev kazenskega postopka tudi pričakuje).

35.Utemeljena pa je pritožba glede odločbe o stroških kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je namreč obtoženemu B. B. v plačilo naložilo 1/3 stroškov kazenskega postopka (ostala dva soobtožena je oprostilo plačila stroškov), pritožnika pa utemeljeno opozarjata na slabe premoženjske razmere obtoženca, zaradi česar bi bilo s plačilom stroškov ogroženo njegovo preživljanje. Sodišče prve stopnje je štelo, da je obtoženi zaposlen in prejema 1500 EUR plače, vendar je obtoženi takšne premoženjske razmere v povezavi z zaposlitvijo v podjetju N. d. o. o. podal na prvem naroku glavne obravnave dne 4. 1. 2023, iz poročila detektiva, ki je skušal vročiti sodno pisanje obtožencu, pa je razvidno, da obtoženi v N. d. o. o. ni več zaposlen od leta 2021 dalje (list. št. 929). Glede na pojasnjeno je sodišče prve stopnje pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o stroških postopka spremenilo tako, da je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, dolžan pa je plačati potrebne izdatke oškodovanca (teh stroškov ga namreč ni mogoče oprostiti).

K pritožbi zagovornika obtoženega C. C.

36.Pritožnik uvodoma pravilno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje iz obtožbenega očitka izpustilo besedilo "zgrabil D. D. za ovratnik", kar se je očitalo C. C. in tudi očitek, da naj bi z ropom obtoženci oškodovanca oškodovali za najmanj 2.000 EUR (točki 15 in 17 obrazložitve sodbe). V nadaljevanju pa pritožnik pavšalno navrže, da gre za pomembni okoliščini, ki še dodatno zamegljujeta vsebino obtožnice, ki jo je povzelo sodišče in je posledično sodba nelogična, sama s seboj v nasprotju ter v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodišče druge stopnje takšnega pavšalnega in nerazumljivega pritožbenega očitka niti ne more preizkusiti.

37.Ni se mogoče strinjati s pritožnikom, da je "zgodba", ki se očita C. C. v opisu kaznivega dejanja neverjetna in ne temelji na nobenem relevantnem neposrednem dokazu, da gre za eno izmed tisočerih možnih zgodb in ni mogoče ugotoviti kaj se je dogajalo. Kot je bilo že pojasnjeno, je sodišče prve stopnje natančno in pravilno analiziralo izvedene dokaze ter je za svojo odločitev navedlo konkretne, jasne in prepričljive razloge, kar pa ni mogoče trditi za povsem pavšalne navedbe pritožnika. Na pritožbene navedbe o celonočnem pijančevanju, močni alkoholiziranosti vseh vpletenih, vključno z oškodovancem, uživanju psihotropnih substanc ter oškodovančevem zanikanju pitja alkoholnih pijač, zaradi česar sodišče ne bi smelo pokloniti vere njegovi izpovedbi, je sodišče druge stopnje v tej sodbi že večkrat odgovorilo. Drži sicer navedba pritožnika, da je priča M. M. zanikal, da bi bil C. C. nasilen ali da bi grozil, zanikal je tudi ukaz C. C. ostalima dvema soobtožencema, da oškodovanca odpeljeta do bankomata, vendar slednje v izpovedbo oškodovanca ne vnaša nobenih dvomov. Oškodovanec je bil namreč v tem postopku zaslišan trikrat in je vedno izpovedoval v bistvenem enako, njegova izpovedba pa je bila potrjena tudi z izpovedbami drugih prič. M. M. očitno v pričanju ni želel z ničemer obremeniti obtožence, je pa navsezadnje potrdil (kar pritožnik zamolči), da je oškodovanec provociral, kar še dodatno utrjuje zaključke sodišča prve stopnje, da je bil povod spora kritičnega dne oškodovančevo provociranje oziroma izrečene besede v zvezi s cigani, ne pa spor zaradi kokaina, česar navsezadnje ni zanikal niti obtoženi C. C. v svojem zagovoru, ko je povedal, da je bil oškodovanec tečen, naporen, da se je vtikal v njihovo nacionalnost in je govoril nekaj o ciganih ter da mu je rekel, da lahko dobi "batine", ker je tukaj več ciganov, ki jih s tem žali. Tudi G. G. (katerega izpovedbo izpostavlja pritožnik) je potrdil, da so prisotni Romi zahtevali, da oškodovanec vsakemu izmed njih plača 100 EUR. Koliko Romov je bilo v lokalu za presojo predmetnega kaznivega dejanja niti ni bistveno, dejstvo pa je, da je obtoženi C. C., ki je izrekel grožnjo oškodovancu, Rom. Tudi ta pritožnik izpostavlja, da je imel oškodovanec pri sebi večjo količino denarja, kar so ostali vedeli in zato ni bilo razloga, da ne bi plačal takoj, če bi držalo, da naj bi C. C. zahteval 100 EUR po glavi Roma, do česar se je sodišče druge stopnje prav tako že opredelilo.

38.Pritožnik neutemeljeno navaja, da tudi če bi bilo res (pa ni), da bi C. C. napotil soobtoženca, da oškodovanca peljeta k bankomatu zaradi dviga denarja, bi to dejanje ostalo pri poskusu. Kot je bilo podrobneje obrazloženo že v točkah 6 in 16 obrazložitve te sodbe so v opisu kaznivega dejanja konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja ropa ter sostorilske vloge vseh treh obtožencev. Ker sta obtožena A. A. in B. B. na C. C. ukaz oškodovanca odpeljala na bankomat, vendar dvig denarja ni bil uspešen, nato pa sta oškodovancu s silo odvzela druge vrednejše predmete, je šlo za dokončano kaznivo dejanje ropa in ne zgolj za poskus. Res se v obtožbi in sodbi v opisu dejanja ne zatrjuje alternativni ukaz (če ni denarja, naj se vzame druge vrednejše predmete), kar izpostavlja pritožnik, vendar je sodišče druge stopnje že pojasnilo, da ni šlo za eksces sostorilcev in se v izogib ponavljanju sklicuje na točko 17 obrazložitve te sodbe.

39.Pritožnik tudi ne more uspeti s ponavljanjem C. C. zagovora, da je vse porinil iz lokala, da v njem ne bi bilo nereda, ker pozna imetnika lokala, da soobtožencema ni ukazal naj oškodovanca odpeljeta do bankomata ter da je prišlo do spora zaradi kokaina. Sodišče prve stopnje se je do takšnega zagovora obtoženega C. C. izrecno opredelilo in ga utemeljeno zavrnilo kot neprepričljivega, za to pa je v točki 9 obrazložitve navedlo tudi prepričljive razloge, ki jih pritožnik sploh ne izpodbija.

40.Sodišče prve stopnje je v točki 17 obrazložitve pravilno poudarilo, da višina oškodovanja za obstoj kaznivega dejanja ropa ni odločilna, zato so neutemeljene navedbe pritožnika, da je glede nastanka škode "zmanjkalo obrazložitve".

42.Pritožnik izpostavlja, da na telefonu niso bile najdene sledi obtožencev, kar kaže na to, da telefon ni bil odvzet in je bolj verjetno, da je oškodovanec ob popitem alkoholu torbico oziroma stvari iz torbice izgubil, ne pa da naj bi mu jih odvzela soobtoženca. Do vsebinsko identičnih pritožbenih navedb, ki so neutemeljene, se je sodišče druge stopnje že opredelilo v točki 8 obrazložitve te sodbe. Prav tako je neutemeljena navedba pritožnika, da obtoženega C. C. ni mogoče bremeniti, ker ni mogel vedeti kaj naj bi imel oškodovanec v torbici. Obtoženi C. C. je namreč oškodovancu zagrozil in od njega zahteval denar ter je nato ukazal soobtožencema, da oškodovanca odpeljeta do bankomata, da denar dvigne, ker pa soobtožencema to ni uspelo, sta mu z uporabo sile odvzela druge vrednejše predmete in sicer torbico (v kateri ljudje običajno hranijo vrednejše predmete - denarnico in denar) ter mobilni telefon.

43.Pritožnik skozi celotno pritožbo neutemeljeno navaja, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, ker nihče ni mogel natančno povedati kaj se je dogajalo, da je šlo za kaotično situacijo ob prisotnosti alkohola pri vseh udeležencih. Sodišče druge stopnje je že pojasnilo, da je bil oškodovanec takoj po dogodku v stiku s policisti, ki niti pri njem, niti pri obtožencih očitno močne vinjenosti niso ugotovili, prav tako močna vinjenost oškodovanca ni bila ugotovljena s strani zdravnika, saj je slednji takoj po dogodku iskal pomoč v UKC J. Navsezadnje usklajeno delovanje vseh treh soobtožencev, grožnja in ukaz C. C., ravnanji A. A. in B. B., ki sta ukazu sledila in ko le-tega ni bilo mogoče izpolniti, sta oškodovancu s silo odvzela druge vrednejše predmete, nato pa sta iz kraja dejanja oba zbežala, ko so se po tem vsi trije obtoženci ponovno srečali v drugem lokalu, ko so skušali sledi kaznivega dejanja zakriti (odvržen telefon, torbica nikoli ni bila najdena, skrite jakne, poskus vplivanja C. C. na natakarico) tudi kaže na razumno ravnanje in ne podpira teze obrambe o kaotični situaciji ter močni vinjenosti vseh udeležencev. Dejstvo, da G. G. ni vedel kam je šel njegov bratranec s A. A. in B. B., kar izpostavlja pritožnik, ne kaže na kaotično situacijo zaradi preveč popitega alkohola, kot to skuša prikazati pritožnik, temveč zgolj še dodatno potrjuje izpovedbo oškodovanca o dogajanju kritičnega dne, saj je G. G. povedal, da sam ni bil zraven, ker so mu rekli, da ne gre z njimi zraven, čeprav je hotel priti do bratranca. Nadaljnje pritožbene navedbe, da se je oškodovanec hotel z denarjem iz Švice postavljati pred drugimi in pridobiti psihoaktivne substance, nimajo opore v izvedenih dokazih. Pritožnik pa tudi ne more biti uspešen s pavšalnimi navedbami o nerealni in neresnični zgodbi oškodovanca, ki je najbolj kritična oseba v tem postopku, saj je sodišče prve stopnje v sodbi prepričljivo obrazložilo zakaj sledi izpovedbi oškodovanca in zakaj ne sledi zagovoru C. C., teh razlogov pa pritožnik ne izpodbija.

44.Ne držijo pritožbene navedbe o tem, da izpovedbe oškodovanca nihče ni potrdil, saj so njegovo izpovedbo v bistvenem potrdile priče G. G., I. I., H. H., kar je bilo v tej sodbi že večkrat pojasnjeno. Pritožnik izpostavlja zgolj en del izpovedbe G. G. (da vse kar je povedal na policiji, mu je povedal oškodovanec ob priliki razgovora s policistom; o pitju alkohola), zamolči pa bistvo njegove izpovedbe iz glavne obravnave, ko je potrdil, da so od oškodovanca v lokalu prisotni Romi zahtevali, da vsakemu izmed njih plača 100 EUR, da je G. G. hotel priti do oškodovanca, pa so mu rekli, da ne gre z njimi zraven ter navsezadnje dejstvo, da je G. G. šel na policijsko postajo, da prijavi oškodovančevo izginotje. Glede slednjih bistvenih okoliščin pa je iz izpovedbe G. G. jasno razvidno, da gre za njegove lastne zaznave in ne za izjave oškodovanca ob priliki razgovora s policistom. Zato tudi ne drži navedba pritožnika, da je ravno priča G. G. vnesla močan dvom v resničnost oškodovančeve izpovedbe.

45.Tudi zaključne pritožbene navedbe, da obtoženemu C. C. ne moremo očitati niti dejstva, da naj bi on ukazal soobtožencema naj spremita oškodovanca do bankomata, kaj šele da mu odvzameta stvari, da oškodovanec vseskozi govori neresnico, ne pove pa, kaj se je dejansko dogajalo in da obstaja dvom, da naj bi obtoženi storil kaznivo dejanje, ostajajo na ravni povsem posplošenih in nekonkretiziranih navedb. S ponovnim ponavljanjem zagovora obtoženega C. C. pa pritožnik iz že pojasnjenih razlogov tudi ne more uspeti.

46.Pritožnik v zvezi s kazensko sankcijo navede zgolj, da je ta pritožbeni razlog samo logična posledica prvih treh pritožbenih razlogov, sicer pa tega pritožbenega razloga sploh ne obrazloži. Sodišče druge stopnje je glede na določbo 386. člena ZKP sodbo preizkusilo tudi glede odločbe o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je v točkah 20 - 22 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne pri individualizaciji kazenske sankcije. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je obtoženemu C. C. primerno izreči zaporno kazen eno leto in pet mesecev zapora.

47.Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), pritožbeno sodišče kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona ni ugotovilo, zato je v preostalem pritožbi zagovornikov obtoženega A. A. in B. B. ter v celoti pritožbo zagovornika obtoženega C. C. zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

48.Ker je obtoženi C. C. brez zaposlitve, prejema socialno pomoč in je brez premoženja, ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).

-------------------------------

1Ki je glede na splošno dostopne podatke v Google maps od X. ulice 1 oddaljena 800 metrov (z avtom) oziroma 600 metrov (peš).

2M. Ambrož: Storilstvo in udeležba v kazenskem pravu, GV Založba, Ljubljana 2014, str. 92.

3Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 217/2000 z dne 27. 3. 2003.

4M. Ambrož: Storilstvo in udeležba v kazenskem pravu, GV Založba, Ljubljana 2014, str. 88.

5M. Ambrož: Storilstvo in udeležba v kazenskem pravu, GV Založba, Ljubljana 2014, str. 89.

6M. Ambrož: Storilstvo in udeležba v kazenskem pravu, GV Založba, Ljubljana 2014, str. 85.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 20, 20/2, 206, 206/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.