Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v času domnevne storitve očitanih kaznivih dejanj veljal KZ-1E, ki je kot znak kaznivega dejanja določal tudi nastanek prepovedane posledice v smislu pridobitve nepremoženjske škode sebi ali drugemu, kar pa iz konkretnega dela opisa očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 257. člena KZ-1 ne izhaja. Kot izhaja iz podatkov kazenskega spisa in točke 5 izpodbijanega sklepa je bil predlog sveta A. dne 15. 10. 2018 za razrešitev direktorice A. B. B. podan, ta predlog ni bil sprejet in zato tudi ni nastala prepovedana posledica. Povedano drugače očitek opisa ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, ker je izostal opis posledice, do katere tudi dejansko ni prišlo.

Prvostopenjsko sodišče lahko v fazi predhodnega preizkusa vloženega obtožnega akta upravičenega tožilca pozove zgolj k popravi formalnih pomanjkljivosti obtožnega akta (drugi odstavek 270. člena ZKP), kar pa v nobenem primeru ne velja za ugotavljanje vsebinskih pomanjkljivosti vloženega obtožnega akta, ki se nanašajo na sklepčnost takega obtožnega akta, zlasti takrat, ko je pod vprašaj, kot v konkretnem primeru, postavljen opis oziroma zadostna konkretizacija očitanega kaznivega dejanja.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenca oškodovanca kot tožilca se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati sodno takso v višini 100,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je na podlagi določil prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca zoper obdolžene C. C., D. D., E. E., F. F. in G. G. zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. člena KZ-1 in zoper obdolženega H. H. in I. I. zaradi kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1. Na podlagi 1. točke prvega odstavka 25. člena ZKP je odločilo, da Okrajno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za kaznivo dejanje razžalitve po drugem in prvem odstavku 158. člena KZ-1. Odločilo je, da se obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 158. člena KZ-1, po pravnomočnosti sklepa odstopi stvarno in krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Ljubljani.

2. Zoper takšen sklep je vložil pritožbo pooblaščenec oškodovanca kot tožilca iz razloga po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP; pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obtožni predlog sprejme v obravnavo, kazenski postopek nadaljuje z vročitvijo obtožnega akta in razpisom glavne obravnave, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. 3. Odgovor na pritožbo je podal obdolženi I. I., ki je pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbo zavrže kot nedovoljeno oziroma da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijanega sklepa in podatkov kazenskega spisa, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče sprejelo pravilne pravne zaključke.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zatrjevanje pooblaščenca oškodovanca kot tožilca o zagrešeni kršitvi po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP neutemeljeno. Strinjati se je s sodiščem prve stopnje, da iz očitka opisa kaznivega dejanja po prvem odstavku 257. člena KZ-1 ne izhaja opis nastale posledice, ki je zakonski znak očitanega kaznivega dejanja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v času domnevne storitve očitanih kaznivih dejanja veljal KZ-1E,1 ki je kot znak kaznivega dejanja določal tudi nastanek prepovedane posledice v smislu pridobitve nepremoženjske škode sebi ali drugemu, kar pa iz konkretnega dela opisa očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 257. člena KZ-1 ne izhaja. Kot izhaja iz podatkov kazenskega spisa in točke 5 izpodbijanega sklepa je bil predlog sveta A. dne 15. 10. 2018 za razrešitev direktorice A. B. B. podan, ta predlog ni bil sprejet in zato tudi ni nastala prepovedana posledica. Povedano drugače očitek opisa ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, ker je izostal opis posledice, do katere tudi dejansko ni prišlo.

7. Tudi pritožbene navedbe, da je obtožni predlog z dne 3. 6. 2020 sestavljen v skladu z določbo 269. člena ZKP, ker ga je pritožnik z vlogo z dne 14. 10. 2020 dopolnil z opisom znakov očitanega kaznivega dejanja, niso pravilne. Zmotno je prepričanje pritožnika, da bi zaradi pomanjkljivosti v zvezi z zadostno konkretizacijo prvostopenjsko sodišče moralo in smelo pozvati oškodovanca kot tožilca k dopolnitvi obtožnega akta oziroma, da je dopolnitev obtožnega akta pravilna in utemeljena z vlogo z dne 14. 10. 2020. Vsebinske napake in pomanjkljivosti obtožnega akta namreč ni dopustno popravljati oziroma dopolnjevati z naknadnimi vlogami.

Zmotno pritožnik zatrjuje, da je mogoče pomanjkljivosti glede opisa v zvezi z zakonskimi znaki kaznivega dejanja odpravljati s pozivom na dopolnitev tako vloženega obtožnega akta. Obtožni akt je namreč akt upravičenega tožilca (in ne sodišča), za katerega je v zakonu predpisana tako njegova vsebina, kot tudi njegov preizkus, saj v objektivnem, kot tudi v subjektivnem pogledu določa predmet spora v kazenskem postopku, na ta način pa je tudi varovana pravica slehernega obdolženca pred vnovičnim pregonom za isto kaznivo dejanje. Zato je za vsak obtožni akt (zasebno tožbo, obtožnico, obtožni predlog) bistvena določenost opisa kaznivega dejanja in, kot je pravilno razlogovalo že prvostopenjsko sodišče in kot izhaja iz obstoječe sodne prakse, je glede na pomembnost obtožnega akta potrebno tudi vsako njegovo nadaljnjo spremembo razlagati restriktivno.

Prvostopenjsko sodišče lahko v fazi predhodnega preizkusa vloženega obtožnega akta upravičenega tožilca pozove zgolj k popravi formalnih pomanjkljivosti obtožnega akta (drugi odstavek 270. člena ZKP), kar pa v nobenem primeru ne velja za ugotavljanje vsebinskih pomanjkljivosti vloženega obtožnega akta, ki se nanašajo na sklepčnost takega obtožnega akta, zlasti takrat, ko je pod vprašaj, kot v konkretnem primeru, postavljen opis oziroma zadostna konkretizacija očitanega kaznivega dejanja.

8. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo zavrnilo.

9. Ker oškodovanec kot tožilec s svojo pritožbo ni uspel, je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer sodno takso 100,00 EUR (tar. št. 7409) v skladu z določbo drugega odstavka 96. člena ZKP v zvezi z 98. členom ZKP.

1 Kazenski zakonik, KZ-1E, Uradni list RS, št. 27/2017; veljavnost od 2. 7. 2017-29. 3. 2020.