12. 3. 2015

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe Kristine Kanevče, Maribor, ki jo zastopata Nevenka Šorli in Tadej Kovačič, odvetnika v Ljubljani, na seji 12. marca 2015

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 23. člena, četrtega odstavka 56. člena in 2. točke prvega odstavka 62. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Uradni list RS, št. 62/10, 40/11, 14/13 in 99/13) se zavrne.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo in sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 80/2013 z dne 3. 9. 2013 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 381/2012 z dne 20. 12. 2012 in sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. VI Ps 769/2012 z dne 22. 8. 2012 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnica izpodbija prvi odstavek 23. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS), ki določa, da so do državne štipendije upravičeni zgolj slovenski državljani in posledično pravico do državne štipendije odreka tujcem z dovoljenjem za bivanje v Republiki Sloveniji, ki se v Republiki Sloveniji izobražujejo. Meni, da to pomeni nedopustno diskriminacijo na podlagi državljanstva v zvezi s pravico do svobodne izbire poklica iz 49. člena Ustave. Pobudnica poudarja, da je namen državne štipendije omogočiti pridobitev izobrazbe osebam, ki živijo v slabših socialno-ekonomskih razmerah. V zvezi s tem opozarja na svoje družinske razmere (enostarševska družina, v kateri poleg pobudnice študira tudi njena sestra) in navaja, da brez državne štipendije ne more uspešno dokončati fakultete in pridobiti željene izobrazbe oziroma poklica. Pobudnica izpodbija tudi prehodno določbo četrtega odstavka 56. člena ZUPJS, ki določa, da se pravica iz javnih sredstev osebam, ki bi bile do pravic iz javnih sredstev upravičene po dosedanjih predpisih in po ZUPJS niso več, dodeli po dosedanjih predpisih za obdobje do začetka uporabe tega zakona. Predmet izpodbijanja je tudi 2. točka prvega odstavka 62. člena ZUPJS v delu, ki se nanaša na spremembo prvega odstavka 44. člena Zakona o štipendiranju (Uradni list RS, št. 59/07, 63/07 – popr. in 40/09 – v nadaljevanju ZŠtip), na podlagi katere se o dodelitvi državne štipendije ne odloča več do konca izobraževalnega programa, (kar pa še vedno velja za Zoisovo štipendijo), ter na spremembo 47. člena ZŠtip, po kateri se za državno štipendijo ne uporabljajo več določbe o obveznostih štipendista v primeru sprememb, ki vplivajo na štipendijo, ki je sicer priznana za celotno dobo izobraževanja. Pobudnica meni, da ni nobenega stvarno upravičenega razloga za neenako obravnavo tujih študentov z dovoljenjem za prebivanje v Republiki Sloveniji v primerjavi s študenti, ki so slovenski državljani, oziroma s tujimi študenti, ki so prejemniki Zoisove štipendije, ter z mladoletnimi študenti, katerih starši so na podlagi 22. člena ZUPJS upravičeni do otroškega dodatka ne glede na državljanstvo. Pobudnica zatrjuje tudi neskladje izpodbijane ureditve z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo (očitek kršitve 8. člena ter drugega odstavka 153. člena Ustave). Pri tem se sklicuje na prvi odstavek ter c) in e) točko drugega odstavka 13. člena Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71, in Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – v nadaljevanju MPESKP), 2. člen Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), 2. člen Sporazuma o sodelovanju v kulturi in izobraževanju med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške (Uradni list RS, št. 51/94) ter 14. člen Protokola med Ministrstvom za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Republike Slovenije, Ministrstvom za šolstvo in šport Republike Slovenije in Ministrstvom za znanost, izobraževanje in šport Republike Hrvaške o sodelovanju na področju izobraževanja (Uradni list RS, št. 104/10).

2.Pobudnica vlaga tudi ustavno pritožbo zoper odločitve sodišč v socialnem sporu o zavrnitvi njenega zahtevka za priznanje pravice do državne štipendije, ki se opirajo na izpodbijano ureditev. Zatrjuje, da sta bila zaradi uporabe izpodbijanih določb ZUPJS kršena 14. in 49. člen Ustave.

3.Ustavno sodišče je pobudo poslalo v odgovor Državnemu zboru. Ta predlaga zavrnitev pobude. Sklicuje se na mnenje, ki ga je o pobudi podala Vlada, in poudarja, da je država na podlagi tretjega odstavka 57. člena Ustave le za lastne državljane zavezana ustvarjati možnosti za pridobitev ustrezne izobrazbe, kar se uresničuje s štipendijami. Izobraževanje kot tako pa je sicer dostopno vsakomur pod enakimi pogoji ne glede na državljanstvo. Državni zbor meni, da je državna štipendija ena izmed pravic iz sistema socialne varnosti, pri čemer so tudi te na podlagi prvega odstavka 50. člena Ustave pridržane le slovenskim državljanom. Državni zbor dodaja še, da je pobudnica zaprosila za državno štipendijo v času, ko so izpodbijane določbe ZUPJS že veljale, torej je bila s pogoji pridobitve državne štipendije vnaprej seznanjena.

4.Vlada je podala mnenje o pobudi. V njem pojasnjuje, da naj bi bil eden izmed ciljev ZUPJS preprečitev izkoriščanja in zlorabe sistema socialnih transferjev, njegov bistveni namen pa je bil oblikovanje pravičnejše in dolgoročno vzdržnejše socialne države. Zakonodajalec naj bi se odločil, da bodo državne štipendije namenjene le slovenskim državljanom, ker si Republika Slovenija trenutno finančno ne more privoščiti večjega štipendiranja tujcev. Vlada navaja, da so bili vsi štipendisti, ki so v študijskem letu 2011/2012 prvič pridobili pravico do državne štipendije, do izplačil upravičeni do 31. 12. 2011, polnoletni dijaki in študentje, ki so imeli štipendijsko razmerje sklenjeno že prej, pa so štipendijo prejemali do konca šolskega oziroma študijskega leta. Opozarja, da gre pri štipendiranju za ustvarjanje možnosti za pridobitev ustrezne izobrazbe, kar je na podlagi tretjega odstavka 57. člena Ustave pridržano le slovenskim državljanom. Vlada dodaja, da državljanstvo v Ustavi ni omenjeno kot okoliščina, na podlagi katere bi bila zapovedana enakost pred zakonom. Takšna ureditev po mnenju Vlade temelji na načelu, da država v prvi vrsti poskrbi za svoje državljane. V zvezi s tem se sklicuje tudi na 13. člen Ustave. Pravico do svobodne izbire zaposlitve v povezavi s pravico do izobraževanja iz drugega odstavka 49. člena Ustave naj bi zagotavljalo to, da se lahko vsakdo ne glede na državljanstvo pod enakimi pogoji vpiše na željeni študij. Navaja še, da vladni Sporazum med Slovenijo in Hrvaško, na katerega se sklicuje pobudnica, še ni dosegel nivoja meddržavne pogodbe in se v praksi tudi še ne udejanja. Protokol na področju izobraževanja pa naj bi se nanašal le na plačila šolnin in na izmenjavo cca 20 štipendij letno. Glede očitane kršitve MPESKP pa Vlada navaja, da točka e) drugega odstavka 13. člena MPESKP ne pomeni zaveze države za štipendiranje tujcev, temveč pomeni le prizadevanje za vzpostavitev ustreznega sistema štipendij.

5.Pobudnica zavrača argumente Državnega zbora in Vlade in v svojem odgovoru na navedbe Vlade med drugim navaja, da so za razliko od prejemnikov državnih štipendij vsi prejemniki Zoisovih in kadrovskih štipendij kljub neizpolnjevanju pogoja državljanstva pravico do štipendije obdržali do zaključka študija ne glede na trenutek pridobitve štipendije. Meni, da za takšno razlikovanje ni stvarno upravičenega razloga. Pobudnica poudarja, da je štipendija namenjena predvsem kritju stroškov izobraževanja, zato naj ne bi šlo za prejemek, s katerim bi se zagotavljala materialna varnost študentov, in posledično ne za pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave. Opozarja, da fiskalni razlogi niso bili omenjeni kot cilj izpodbijane zakonodaje. Na navedbe Državnega zbora pa pobudnica med drugim odgovarja, da v javnem pozivu za dodelitev državnih štipendij za šolsko/študijsko leto 2011/2012 ni bilo omenjeno, da bo tujim državljanom državna štipendija dodeljena le za obdobje do 31. 12. 2011.

B. – I.

6.Pobudnica izpodbija prvi odstavek 23. člena ZUPJS le v delu, v katerem je ta drugače kot ZŠtip določil, da so do državne štipendije upravičeni samo državljani Republike Slovenije. Do uveljavitve te določbe je veljala ureditev iz ZŠtip, ki je tudi določenim tujcem omogočala pridobitev te dajatve (8. člen ZŠtip). Izpodbijani določbi očita neskladje s 14. in 49. členom Ustave, ker naj bi bili tujci z dovoljenjem za bivanje v Republiki Sloveniji neutemeljeno diskriminirani pri uveljavljanju pravice do izobraževanja, ki izhaja iz drugega odstavka 49. člena Ustave. Zatrjuje tudi neskladje izpodbijane ureditve z mednarodnimi akti, ki zavezujejo Republiko Slovenijo, in s tem neskladje izpodbijane ureditve z 8. členom in drugim odstavkom 153. člena Ustave.

7.Pravni interes v smislu 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) pobudnica izkazuje z ustavno pritožbo, ki jo hkrati s pobudo vlaga zoper posamične akte, s katerimi ji je bila na podlagi izpodbijane ureditve pravica do državne štipendije zavrnjena iz razloga, ker ni slovenska državljanka. Njen pravni interes za vložitev pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijane ureditve je omejen na konkretne okoliščine njenega primera, kot izhajajo iz izpodbijanih odločitev ter vsebine pobude. Iz te izhaja, da je pobudnica hrvaška državljanka s stalnim prebivališčem v Republiki Hrvaški, ki v Republiki Sloveniji prebiva začasno zaradi študija. Zato izkazuje pravni interes samo za presojo ustavnosti ureditve v delu, ki od pridobitve državne štipendije izključuje tujce z dovoljenjem za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji iz naslova izobraževanja.

8.ZŠtip je osnovni predpis na področju štipendiranja, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe o pravici do državne štipendije pobudnici. Poleg državnih štipendij je predvideval še kadrovske in Zoisove štipendije, štipendije za Slovence v zamejstvu in Slovence po svetu ter štipendije za državljane držav, s katerimi ima Republika Slovenija sklenjene dvostranske ali večstranske sporazume o sodelovanju na področju izobraževanja oziroma podeljuje štipendije na podlagi vzajemnosti (5. člen ZŠtip). Izhajajoč iz ZŠtip, je temeljni namen štipendij spodbujanje izobraževanja, doseganje višje izobrazbene ravni, odprava strukturnega neskladja na trgu dela in večja zaposlenost (2. člen ZŠtip) ter kritje stroškov v zvezi z izobraževanjem (prvi odstavek 5. člena ZŠtip). Sedaj to področje ureja novi Zakon o štipendiranju (Uradni list RS, št. 56/13 – v nadaljevanju ZŠtip-1), ki med namene štipendiranja med drugim dodaja še vzpostavljanje enakih možnosti za izobraževanje ter izboljšanje zaposljivosti (prvi odstavek 2. člena ZŠtip-1).

9.Ustavno sodišče je podobno ureditev takrat imenovane republiške štipendije že presojalo v odločbah št. U-I-10/99 z dne 28. 6. 2001 (Uradni list RS, št. 60/01, in OdlUS X, 136) in št. U-I-201/99 z dne 30. 1. 2003 (Uradni list RS, št. 15/03, in OdlUS XII, 3). Ureditev republiške štipendije je takrat izhajala iz zaposlitvene zakonodaje. V obeh navedenih odločbah je Ustavno sodišče ugotovilo, da so republiške štipendije izrazito socialne narave, ker so med drugim odvisne tudi od dohodkovnega cenzusa na družinskega člana. Tudi na podlagi sedaj veljavnega 23. člena ZUPJS se za pridobitev državne štipendije upošteva dohodkovni cenzus, od katerega je odvisna tudi višina državne štipendije, zato Ustavno sodišče ugotavlja, da se socialna narava te pravice ni spremenila. Kot socialna dajatev je državna štipendija ena izmed pravic do socialne varnosti v smislu prvega odstavka 50. člena Ustave. Štipendij pa ne ureja več zaposlitvena zakonodaja, niti zakonsko niso več opredeljene kot dejavnost zaposlovanja.[1] Glede na veljavno zakonsko ureditev je pretežni namen štipendiranja spodbujanje izobraževanja s kritjem stroškov za izobraževanje, torej pomoč pri izobraževanju v smislu ustvarjanja možnosti pridobitve ustrezne izobrazbe iz tretjega odstavka 57. člena Ustave.

10.Po 13. členu Ustave imajo tujci v Republiki Sloveniji v skladu z mednarodnimi pogodbami vse pravice, zagotovljene z Ustavo in z zakoni, razen tistih, ki jih imajo po Ustavi ali po zakonu samo državljani Republike Slovenije. Člen 13 Ustave ne vsebuje nobene samostojne človekove pravice ali temeljne svoboščine, ampak splošno ureja položaj tujcev v Republiki Sloveniji oziroma pogoje, pod katerimi se ustavne in zakonske pravice priznavajo tudi tujcem.[2] Tujci so glede pravic in svoboščin načeloma izenačeni z državljani, zakon pa lahko posamezne pravice in svoboščine uredi tako, da jih tujcem prizna z omejitvami ali pa jih prizna le slovenskim državljanom, seveda na način, da s tem niso kršeni ustavne določbe ter veljavna načela mednarodnega prava in mednarodne pogodbe, ki obvezujejo Republiko Slovenijo. Neskladnost zakona s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami, ki jih je ratificiral Državni zbor, pomeni kršitev 8. člena in drugega odstavka 153. člena Ustave.

11.Iz odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) izhaja ustaljeno stališče, da imajo države podpisnice EKČP in njenih protokolov pri urejanju sistemov socialnih dajatev zelo široko polje proste presoje. Kljub temu pa mora država, ki se odloči ustvariti socialno dajatev, to storiti tako, da je njena ureditev skladna s 14. členom EKČP in ne pomeni neupravičene diskriminacije.[3] ESČP je že večkrat ugotavljalo obstoj neupravičene diskriminacije na podlagi državljanstva. Iz njegovih odločitev izhaja, da se za ugotovitev enakega položaja in s tem upravičenosti do enake obravnave tujca z državljani države pogodbenice zahteva obstoj dodatnih okoliščin, ki izkazujejo pomembnejšo vez tujca s to državo.[4]

12.Pomemben mednarodni dokument, ki države podpisnice med drugim zavezuje tudi k ustrezni ureditvi štipendiranja, je Evropska socialna listina – spremenjena (Uradni list RS, št. 24/99, MP, št. 7/99 – v nadaljevanju MESL) in njen Dodatek. Glede štipendijske zakonodaje je pomemben 10. člen MESL, ki v točki b) petega odstavka določa: "Da bi zagotavljale učinkovito uresničevanje pravice do poklicnega usposabljanja, se pogodbenice zavezujejo, da spodbujajo celovito izrabo možnosti, ki jih zagotavljajo posamezni ukrepi, kot so dodeljevanje denarnih pomoči v ustreznih primerih." Dodatek k MESL določa obseg MESL glede varovanih oseb tako, da so osebe, na katere se nanašajo zaveze držav pogodbenic, samo tisti tujci, ki so državljani drugih pogodbenic in zakonito prebivajo ali so redno zaposleni na ozemlju ene od pogodbenic v smislu določb 18. (opravljanje pridobitne dejavnosti) in 19. člena MESL (zdomski delavci in njihove družine).

13.Izhajajoč iz vsebine pobude in njenih prilog, je razvidno, da ima pobudnica dovoljenje za bivanje v Republiki Sloveniji, da ima v Mariboru prijavljeno začasno prebivališče, da redno študira na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru, da je bila ob vložitvi vloge za štipendijo v 2. letniku, ob vložitvi ustavne pritožbe pa je bila absolventka 1. stopnje bolonjskega programa. V Republiki Sloveniji opravlja priložnostna študentska dela. Vse ostale vezi ima pobudnica z Republiko Hrvaško, saj je hrvaška državljanka, prav tako sta hrvaški državljanki njena mati in starejša sestra. Ob vložitvi vloge za štipendijo je pobudnica imela stalno prebivališče v Republiki Hrvaški. Izhajajoč iz obrazložitve izpodbijane odločbe o štipendiji, njena mati dohodke prejema v tujini, torej ni zaposlena v Republiki Sloveniji. Pobudnica razen študija torej ne izkazuje drugačne podlage prebivanja v Republiki Sloveniji.

14.Dovoljenje za začasno prebivanje zaradi študija urejata tretja alineja prvega odstavka 35. člena ter 44. člen Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 45/14 – uradno prečiščeno besedilo in 90/14 – v nadaljevanju ZTuj-2). Dovoljenje za začasno prebivanje zaradi študija se izda samo za obdobje enega leta in se ob izpolnjevanju pogojev letno podaljšuje. Prvi odstavek 44. člena ZTuj-2 določa, da kot dokaz o izpolnjevanju pogoja zadostnih sredstev za preživljanje, mesečno najmanj v višini, kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji, zadošča pisna izjava študentovih staršev oziroma njegovega zakonitega zastopnika o tem, da ga bodo v času študija preživljali. Na podlagi petega odstavka 44. člena ZTuj-2 se lahko tujec v času veljavnosti tega dovoljenja v Republiki Sloveniji tudi zaposli ali opravlja delo pod pogoji, določenimi v zakonih, ki urejajo delovna razmerja in delo študentov.

15.Glede na vse povedano Ustavno sodišče zaključuje, da zgolj dovoljenje za začasno prebivanje zaradi študija ne vzpostavlja zadostne podlage za sklepanje, da je pobudničin položaj primerljiv položaju študentov s slovenskim državljanstvom glede pravice do državne štipendije. Niti na podlagi Ustave niti po mednarodnih načelih in aktih, ki zavezujejo Republiko Slovenijo, namreč ni mogoče zaključiti, da gre za primerljive položaje. Ker pobudnica ne izkazuje močnejše vezi z Republiko Slovenijo, je njena pobuda v tem delu očitno neutemeljena.

16.Pobudnica meni tudi, da je neutemeljeno neenako obravnavana s Zoisovimi štipendisti. Ti namreč pridobijo pravico do Zoisove štipendije za čas do konca izobraževalnega programa in ne le za posamezno študijsko leto, kot je to na podlagi izpodbijanih določb (2. točka prvega odstavka 62. člena ZUPJS) sedaj določeno za državno štipendijo. Kot izhaja iz 24. člena ZŠtip, je Zoisova štipendija namenjena spodbujanju izobraževanja ter doseganju višje izobrazbene ravni nadarjenim učencem z izjemnimi povprečnimi ocenami in z izjemnimi dosežki na posameznem področju družbenega življenja (dosežki na državnih tekmovanjih, z raziskovalnimi nalogami,

16.udeležba na mednarodnih tekmovanjih itd.). Kot že rečeno, je državna štipendija odvisna od dohodkovnega cenzusa in je kot taka namenjena spodbujanju izobraževanja, doseganju višje izobrazbene ravni ter s tem izenačevanju možnosti izobraževanja oseb iz socialno šibkejšega okolja. Pritožnica se torej neutemeljeno primerja z upravičenci do Zoisove štipendije, saj glede na predmet urejanja po naravi stvari ne gre za enake položaje. Zato je njena pobuda tudi v tem delu očitno neutemeljena.

17.Pobudnica se neutemeljeno primerja tudi z mladoletnimi študenti, katerih starši so na podlagi 22. člena ZUPJS upravičeni do otroškega dodatka ne glede na državljanstvo. Otroški dodatek, katerega upravičenost in višina sta sicer odvisna od dohodkovnega cenzusa, je ob upoštevanju 65. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo, 10/08 – ZSDP) ter 22. člena ZUPJS dopolnilni prejemek staršev za preživljanje, vzgojo in izobraževanje otrok do 18. leta starosti s prijavljenim prebivališčem v Republiki Sloveniji. Gre torej za socialno dajatev, ki je namenjena staršem mladoletnih otrok, da se jim olajša njihovo preživljanje, vzgoja in izobraževanje, kar je v skladu s posebnim ustavnopravnim varstvom otrok (56. člen Ustave) in družine (tretji odstavek 53. člena Ustave). Pritožnica, ki je polnoletna oseba, je zato v bistveno različnem položaju z otroki do 18. leta starosti, ki jim gre po Ustavi posebno varstvo.

18.Pritožničini očitki v zvezi s prehodnim obdobjem uveljavitve izpodbijane ureditve pomenijo očitek neskladja izpodbijane ureditve z načelom varstva zaupanja v pravo kot enega izmed načel pravne države (2. člen Ustave). Iz izpodbijanih sodb izhaja, da je pritožnica vlogo za državno štipendijo vložila dne 29. 9. 2011 v 2. letniku, to je več kot eno leto po uveljavitvi izpodbijane ureditve dne 14. 8. 2010. Iz vloge za uveljavitev te štipendije, ki je priložena pobudi, izhaja, da državne štipendije pred tem ni prejemala. Glede na povedano ni mogoče govoriti niti o posegu v pridobljene niti o posegu v pričakovalne pravice.

19.Ustavno sodišče je glede na vse povedano pobudo zavrnilo kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka).

B. – II.

20.Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS (2. točka izreka).

C.

21.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

mag. Miroslav Mozetič Predsednik

[1]Prim. s 6. točko odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-201/99.

[2]Prim. odločitvi Ustavnega sodišča št. Up-121/96 z dne 23. 3. 2000 (OdlUS IX, 134), 15. točka, in št. Up-440/00 z dne 27. 11. 2001, 5. točka.

[3]Prim. sodbo ESČP v zadevi Stec in drugi proti Združenemu kraljestvu z dne 12. 4. 2006, 52. in 53. točka.

[4]Prim. sodbe ESČP v zadevah Gaygusuz proti Avstriji z dne 16. 9. 1996, Koua Poirrez proti Franciji z dne 30. 9. 2003, Luczak proti Poljski z dne 27. 11. 2007 in Ponomaryovi proti Bolgariji z dne 21. 6. 2011. V zadevi Gaygusuz proti Avstriji je ESČP upoštevalo, da je turški državljan živel in določen čas delal v Avstriji ter ji plačeval prispevke za zavarovanje za primer brezposelnosti tako kot avstrijski državljani, pri čemer je bila sporna dajatev v povezavi s plačevanjem prispevkov v sklad za brezposelnost. V zadevi Koua Poirrez proti Franciji je ESČP obravnavalo dajatev (dodatek za invalidnost), namenjeno francoskim državljanom, ki niso bili upravičeni do starostnih, invalidskih ali zaposlitvenih dajatev iz socialnega zavarovanja ali pokojninske sheme in ki ni bila odvisna od plačevanja prispevkov. Kot pomembne okoliščine je ESČP upoštevalo, da je imel pritožnik invalidsko kartico, da je prebival v Franciji, da je bil posvojenec francoskega državljana, ki je prebival in delal v Franciji, in da je pritožnik pred tem prejemal minimalno socialno dajatev. Poleg tega je upoštevalo tudi, da do sporne dajatve niso bili upravičeni le francoski državljani, ampak tudi državljani držav, ki so imele s Francijo sklenjen sporazum o vzajemnosti, ter dejstvo, da je bil kasneje pogoj državljanstva ukinjen in je bila sporna dajatev priznana tudi pritožniku. V zadevi Luczak proti Poljski je ESČP obravnavalo primer kmeta s francoskim državljanstvom, ki mu je bila zavrnjena zahteva za vključitev v socialno zavarovanje kmetov in s tem možnost zagotoviti si pravico do socialnih dajatev vključno s pravico do pokojnine, ker ni imel poljskega državljanstva. Enak položaj pritožnika s poljskimi državljani je ESČP utemeljilo upoštevajoč, da je pritožnik 18 let prebival na Poljskem (od tega 15 let na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje), da je bil pred tem vključen v splošno socialno zavarovanje kot zaposleni delavec in je kot davkoplačevalec prispeval tudi v kmetijsko zavarovanje ter da je Poljska kasneje sama odpravila to neenakost. V zadevi Ponomaryovi proti Bolgariji pa se je ESČP ukvarjalo z obveznim plačilom šolnine za tujce na srednješolski stopnji izobraževanja. Ruska državljana, katerih mati se je poročila z Bolgarom, sta nadaljevala šolanje v Bolgariji, kamor so se preselili. ESČP je ugotovilo kršitev 14. člena EKČP, pri čemer je upoštevalo okoliščine obravnavanega primera, in sicer da pritožnika nista nezakonito prišla v državo in zahtevala uporabo njenih javnih storitev (vključno z brezplačnim šolanjem), da oblasti niso nasprotovale njunemu bivanju v Bolgariji, da sta začela postopke za ureditev svojega položaja v Bolgariji, da v njunem primeru očitno ni potrebe za skrb v zvezi z zajezitvijo toka ilegalne imigracije, da se pritožnikoma ne more očitati, da poskušata zlorabiti bolgarski šolski sistem, da sta v celoti vključena v bolgarsko družbo in tekoče govorita bolgarski jezik, da nista imela posebnih izobrazbenih potreb, ki bi zahtevale dodatno financiranje v njunih šolah, da ustalitev in nadaljevanje šolanja v Bolgariji ni bila njuna izbira, ampak se je to zgodilo zaradi poroke njune matere z bolgarskim državljanom, ter da pritožnika realno nimata možnosti za izbiro šolanja v drugi državi. Poleg tega je kot pomembno upoštevalo tudi dejstvo, da je srednješolska izobrazba v moderni družbi zelo pomembna za zaposlitev osebe in posledično za njeno polno vključitev v družbo.

[5]Odbor neodvisnih strokovnjakov za nadzor MESL, ki deluje v okviru Sveta Evrope, je v svojih Zaključkih iz leta 2003 glede pravice do štipendije navedel, da je na podlagi Dodatka k MESL enaka obravnava zagotovljena le študentom, ki jim je prebivanje dovoljeno na kakršnikoli drugi podlagi razen izobraževanja ali če je podlaga njihovemu prebivanju vez z osebo, ki zakonito prebiva na ozemlju države. Na podlagi Dodatka k MESL se po stališču Odbora neodvisnih strokovnjakov od državljana sopogodbenice, ki zakonito prebiva v državi, ne sme zahtevati še dodatnega pogoja določenega obdobja prebivanja, pri čemer to ne velja za študente, katerih podlaga za prebivanje v državi pogodbenici je zgolj izobraževanje, razen če je podlaga njihovemu prebivanju določena vez z osebo, ki je zakonito prebivala v državi pogodbenici že pred začetkom njihovega izobraževanja. Zaključek je bil izdan na primeru takratne slovenske ureditve Zoisove štipendije (Pravilnik o štipendiranju iz leta 1999).