Jedro

V tem sporu je odločilno vprašanje kdo je bil naročnik popravila vozila in s tem zavezanec za plačilo in ne drži, da je toženec kot lastnik osebnega vozila za popravilo pač dolžan plačati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da nalog o plačilu vsebovan v sklepu VL 78806/2013 z dne 20. 5. 2013, ostane v veljavi, toženec pa je dolžan tožniku plačati tudi nadaljnje stroške pravdnega postopka 252,13 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo „iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov“ in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in sklep VL 78806/2013 v celoti razveljavi, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče izdalo sodbo, ne da bi opravilo narok, ker tega stranki nista predlagali. Meni, da bi narok moralo razpisati, saj je med strankama sporno dejansko stanje in sicer kdo je bil naročnik dogovorjenih del. Tožnik trdi, da je bil to toženec, vendar to iz predloženih listin ne izhaja, iz njih je razvidno, da je bila naročnica S. B. M. in samo dejstvo, da je lastnik vozila, ne pomeni, da je bil tudi naročnik popravila. Stališče sodišča prve stopnje, da tožnik lahko od kateregakoli od njiju zahteva plačilo popravila vozila, je napačno. Z izvedbo naroka bi sodišče moralo razčistiti okoliščine glede naročila popravila, toženec je predlagal zaslišanje obeh, pa tudi tožnika. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka.

Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Konkretni spor je spor majhne vrednosti (443. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Ob pogojih iz 454. člena ZPP lahko sodišče izda odločbo o sporu brez razpisa naroka. V konkretni zadevi sodišče prve stopnje najprej ugotavlja, da med pravdnima strankama dejansko stanje ni sporno, zato je izdalo sodbo brez razpisa naroka (prvi odstavek 454. člena ZPP), v nadaljevanju pa, da je med pravdnima strankama sporno, kdo je bil naročnik popravila, s čimer torej ugotavlja spornost dejanskega stanja med njima. Nato sodišče pojasni, da je odločilo na podlagi listinskih dokazil. Na podlagi povedanega bi bilo razumeti, da je sodišče prve stopnje odločbo izdalo brez naroka na podlagi določbe drugega odstavka 445. člena ZPP.(1) Pri tem pa se do konkretnih listinskih dokazil sploh ne opredeli, predvsem ne v smislu odgovora na v tem sporu odločilno vprašanje – kdo je bil naročnik popravila vozila(2) in s tem zavezanec za plačilo (619. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Nasprotno – meni celo, da za odločitev to ni bistveno in da je toženec kot lastnik osebnega vozila, za popravilo pač dolžan plačati.

Sodišče prve stopnje je tako napačno uporabilo materialno pravo, v posledici sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je sodišče druge stopnje ne more preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP).

V nadaljevanju naj sodišče prve stopnje ponovno presodi ali bo odločbo izdalo brez razpisa naroka in ob spornem dejanskem stanju odločilo na podlagi predloženih pisnih dokazov ali pa bo narok razpisalo. Če ga ne bo, mora listinske dokaze oceniti v smislu bistvenega v tej pravdi – kdo je bil naročnik in kdo je s tem zavezanec za plačilo in torej pasivno legitimiran v tej pravdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

(1) Sodišče izda odločbo o sporu brez razpisa naroka tudi v primeru, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena tega zakona ni zahtevala.

(2) Toženec trdi, da oseba, ki mu je v prometni nesreči vozilo poškodovala, tožnik pa, da je bil to toženec.