Jedro

Trditev, da je sodišče kršilo tožnikovo ustavno pravico, ker ga ni zaslišalo, ne drži. Zaslišanje pravdnih strank je v ZPP predvideno kot možni dokaz, ki je po določilu 264. člena ZPP subsidiarne narave. Od tega je treba ločiti pravico do enakega varstva pravic pred sodiščem, ki je zapisana v 22. členu ustave (URS, Ur. list, št. 33/91-I) in omogoča pravdnima strankama enak položaj in enake možnosti, da se izjavita. Ustavna pravica je opredeljena tudi v načelu, ki je izraženo v 5. členu ZPP in daje obema strankama možnost, da se neposredno ali po pooblaščencih izjavita in sodišču predstavita svoje razloge, se izrečeta o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke in se - ne nazadnje - tudi pritožita (25. člen URS).

V postopku, ki je tekel pod P 356/92 je bilo ugotovljeno, da tožnik ob vpisu v zemljiško knjigo ni mogel biti dobroverni pridobitelj, ker načelo zaupanja v zemljiško knjigo ni absolutno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod 1. zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik izključni lastnik nepremičnine, ki je vpisana pri vložku št... k.o..., zemljiško telo II, in sestoji iz enonadstropne stanovanjske hiše z mansardami na podstrešju na J., ter stoji na parc. št. 378/2 - stavbišče. Zavrnilo je tudi tožnikov zahtevek na ugotovitev, da tožena stranka nima pravice razpolagati s to nepremičnino ali jo imeti v posesti. Sodišče je pod 2. zavrnilo tožnikov zahtevek na plačilo 4,400.000,00 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in ki tečejo od 1.2.1997 dalje. Prav tako je zavrnilo zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov. O pravdnih stroških je odločilo, da mora tožnik povrniti toženi stranki stroške v znesku 117.480,00 tolarjev.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke proti sodbi, prav tako je zavrnilo pritožbo proti nekaterim sklepom, ki niso predmet revizije.

Proti sodbi je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. Navaja, da jo vlaga po določilu 385. člena ZPP zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi "napačnih zaključkov v pogledu dejanskega stanja". Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev ugotovitvenemu tožbenemu zahtevku ter razveljavitev sodbe o odškodninskem zahtevku in vrnitev v novo sojenje. Najprej navaja, da uveljavlja vse razloge, ki jih je že uveljavljala v pritožbi. Nato na štirih straneh opisuje različne pomembne in nepomembne trditve, med katerimi izraža tudi politične in vrednostne ocene o lastnostih sodnikov. Revizijsko sodišče povzema le tiste navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev. Tožeča stranka vidi kršitev določb pravdnega postopka in sodiščema očita pristranost in nepoštenost zato, ker nista izvedli nobenega od dokazov, ki jih je predlagala. Ker sodišče ni zaslišalo tožnika, naj bi kršilo njegovo ustavno pravico. Poleg tega sodišči nista komentirali odločbe Občine Jesenice z dne 11.11.1992 in dejstva, da je S. Š. pred prodajo hiše postala njena lastnica na podlagi sklepov o dedovanju, ne glede na v letu 1960 zaznamovano nacionalizacijo poslovnega prostora. Po mnenju tožene stranke so S. Š., njeni sorodniki in sodniki na J. dobro vedeli za nacionalizacijski postopek, pa so kljub temu 23 let v zapuščinskih postopkih prisojali hišo dedičem denacionalizacijskega zavezanca (verjetno upravičenca). Ker je Š. prodala celotno nepremičnino, ji le-te v denacionalizacijskem postopku ne bi smeli vrniti, temveč bi morali upoštevati pravilo, da je vse premoženje že prodala in da ne sme pridobiti protipravne koristi. Tožnik odklanja tudi očitek, da ni bil v dobri veri, saj je verjel podatkom v zemljiški knjigi, vpisanim na podlagi sodnih sklepov v zapuščinskih postopkih. Revizija še trdi, da sodišči nista obravnavali tistega dela tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da tožena stranka nima pravice razpolaganja ali posesti na poslovnem prostoru, ki ga je tožnik uveljavljal zaradi predhodne motenjske pravde.

Po določilu prvega odstavka 390. člena ZPP je bila revizija vročena toženi stranki, ki je odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Začudena je nad revizijskimi navedbami in meni, da gre za zavlačevanje postopka. Po njenem ni bilo kršitev pravdnega postopka in je dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Sklicuje se predvsem na spis Okrajnega sodišča na Jesenicah, opr. št. P 356/92, v katerem je bilo ugotovljeno, da je tožnik vedel, da sporni poslovni prostor ni predmet kupne pogodbe.

Revizija je bila po določilu prvega do tretjega odstavka 390. člena ZPP vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sklicevanja tožeče stranke na navedbe v pritožbi revizijsko sodišče ni upoštevalo, ker je revizija samostojno pravno sredstvo, v katerem je treba navesti revizijske razloge in jih razložiti. Tudi glede revizijskega razloga "napačnih zaključkov v pogledu dejanskega stanja" je ugotoviti, da po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

V reviziji očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Zakon o pravdnem postopku nalaga sodišču, da izvede dokaze, ki so potrebni, da ugotovi sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka (7. člen ZPP). V danem primeru je sodišče svojo nalogo opravilo in na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja izdalo materialnopravno pravilno sodbo, kar bo obrazloženo kasneje. Pri izbiri, katere dokaze je treba izvesti, je sodišče izvajalo tudi dokaze, ki jih je predlagal tožnik, na primer pregled spisov Okrajnega sodišča na Jesenicah, opr. št. P 78/95, P 356/92 in I 1832/95, izpisek iz zemljiške knjige oziroma pregled zemljiškoknjižnih podatkov za sporno nepremičnino, kopije Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj RS z dne 30.1.1979. Zato revizijska trditev, da ni izvedlo nobenega od dokazov, ki jih je predlagal tožnik, ni resnična. Tudi trditev, da je sodišče kršilo tožnikovo ustavno pravico, ker ga ni zaslišalo, ne drži. Zaslišanje pravdnih strank je v ZPP predvideno kot možni dokaz, ki je po določilu 264. člena ZPP subsidiarne narave. Od tega je treba ločiti pravico do enakega varstva pravic pred sodiščem, ki je zapisana v 22. členu ustave (URS, Ur. list, št. 33/91-I) in omogoča pravdnima strankama enak položaj in enake možnosti, da se izjavita. Ustavna pravica je opredeljena tudi v načelu, ki je izraženo v 5. členu ZPP in daje obema strankama možnost, da se neposredno ali po pooblaščencih izjavita in sodišču predstavita svoje razloge, se izrečeta o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke in se - ne nazadnje - tudi pritožita (25. člen URS). Ker so bile tožeči stranki v pravdnem postopku zagotovljene vse možnosti, da se ustno in pisno izjavi, očitana bistvena kršitev postopka ni podana.

Sodbi sodišč prve in druge stopnje sta razloženi v skladu z določili 337. in 375. člena ZPP, saj vsebujeta vse bistvene sestavine, v obrazložitvi pa sta sodišči povzeli navedbe pravdnih strank, ki so bile odločilnega pomena, in vse dokaze, na podlagi katerih sta ugotovili tisto dejansko stanje, na katero sta oprli sodbo.

Tudi materialno pravo sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili. Tožnik je zatrjeval, da je izključni lastnik vse enonadstropne stanovanjske hiše na C., ki leži na parc. št. 378/2 in je vpisana pri zemljiškoknjižnem vložku št... k.o... Kot podlago za pridobitev lastninske pravice je zatrjeval kupoprodajno pogodbo z dne 6.6.1983, na podlagi katere sta se on in njegov brat vpisala v zemljiško knjigo, kasneje pa je postal lastnik samo tožnik. Po določilu 22. in 33. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur. list, št. 6/80 do 36/90 in RS, št. 4/91) bi tožnik na navedeni način lahko pridobil lastninsko pravico na vsej zgradbi, toda v pravdi, ki jo je sprožila prodajalka S. Š. proti tožniku in njegovemu bratu pod opr. št. P 356/92, je sodišče prve stopnje dne 5.4.1993 pod 1. izreka sodbe ugotovilo, da je bil sporni poslovni prostor v pritličju hiše nacionaliziran in da ni bil predmet kupne pogodbe, ki sta jo dne 6.6.1983 sklenila G. D. in B. B. s S. Š. Ta del sodbe je potrdilo Višje sodišče v Ljubljani pod opr. št. I Cp 2032/93 dne 20.4.1994, vrhovno sodišče pa je pod opr. št. II Ips 300/95 dne 24.4.1997 zavrnilo revizijo G. D. Ker je torej pravnomočno ugotovljeno, da tožnik ni pridobil lastninske pravice na spornem poslovnem prostoru, ki leži v pritličju stanovanjske hiše, na podlagi kupne pogodbe iz leta 1983, in ker tožnik ni zatrjeval druge podlage za pridobitev izključne lastninske pravice na zgradbi, sta sodišči prve in druge stopnje v tej pravdi utemeljeno zavrnili njegov zahtevek, da je lastnik vse hiše in da tožena stranka nima nobene pravice razpolaganja ali posesti na njej. Pri tem tožniku ni pomagalo dejstvo, da je kasneje izpadel vpis družbene lastnine na spornem prostoru v zemljiški knjigi, ker pravnomočna odločba o nacionalizaciji zaradi tega ni izgubila pravne veljave, saj je premoženje, ki je bilo predmet nacionalizacije, postalo družbena lastnina na originaren način. V postopku, ki je tekel pod P 356/92 je bilo tudi ugotovljeno, da tožnik ob vpisu v zemljiško knjigo ni mogel biti dobroverni pridobitelj, ker načelo zaupanja v zemljiško knjigo ni absolutno. Razlogi so bili pojasnjeni v navedenem postopku, zato dejstvo, da se je lastninska pravica na vsej nepremičnini navajala v sklepih o dedovanju in je bila ob tožnikovem nakupu v zemljiški knjigi vpisana prodajalka, nima vpliva.

Revizijska trditev, češ da je bila S. Š. obogatena, ker je prejela kupnino za vso hišo, sedaj pa zahteva vračilo poslovnega prostora v denacionalizacijskem postopku, omogoča kvečjemu obligacijske in ne stvarnopravnih zahtevkov; trditev, češ da sodišče ni odločalo o tistem delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na pravico tožene stranke do posesti in razpolaganja na spornem delu hiše, pa je v nasprotju s podatki v spisu, saj je v izreku sodbe tudi ta del zahtevka zavrnjen in so razlogi navedeni na 5. strani sodb sodišč prve in druge stopnje.

Tako se izkaže, da razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je po določilu 393. člena ZPP zavrglo kot neutemeljeno. O stroških revizijskega postopka ni odločalo, ker pravdni stranki nista zahtevali povrnitve stroškov.