Jedro

Enoletni rok iz 1. odstavka 480. člena OZ je prekluzivni rok materialnega prava. Sodišče pozna materialno pravo po uradni dolžnosti (iura novit curia) in ga po uradni dolžnosti tudi uporablja, zato mora po uradni dolžnosti uporabiti tudi enoletni rok iz 1. odstavka 480. člena OZ. Čeprav so zastaralni roki tudi roki materialnega prava, na potek le-teh sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. To pa zato, ker mu takšno postopanje izrecno prepoveduje določba 3. odstavka 335. člena OZ, ki določa, da se sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje. Takšna prepoved pa ne velja za enoletni prekluzivni rok iz 1. odstavka 480. člena OZ.

Za refleksno škodo se uporabljajo splošna pravila o (poslovni) odškodninski odgovornosti, zanjo ne veljajo posebne predpostavke, ki veljajo za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov in zato tudi ne rok o enoletnem prekluzivnem roku za sodno uveljavljanje zahtevka.

Obrazložitev

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

O b r a z l o ž i t e v Sodišče prve stopnje je tožbo zaradi plačila odškodnine v znesku 4.154,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrglo (1. točka izreka) in sklenilo, da je tožeča stranka dolžna v 15-ih dneh toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 44,55 EUR (2. točka izreka).

Zoper sklep sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da sklep o zavrženju tožbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbenega postopka in zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od dneva izdaje sodbe do plačila.

Pritožba je bila 14. 10. 2009 vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 72/2010-10, z dne 09. 02. 2010 prenešena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

Iz podatkov spisa izhaja, da je tožeča stranka pri toženi stranki kupila kotni ventil, ki ga je nato vgradila v objekt tretje osebe, to je Občine X. 15 dni po vgraditvi je kotni ventil popustil in na objektu Občine X povzročil škodo. Del te škode je že poravnala zavarovalnica, pri kateri je imela tožeča stranka zavarovano svojo odgovornost, del škode v višini 4.154,55 EUR pa zavarovalnica ni priznala, zato to škodo tožeča stranka uveljavlja od tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel kotni ventil skrite napake, ki jih je tožnik pravočasno grajal in o njih obvestil toženo stranko kot prodajalca. V nadaljevanju sodišče zapiše, da ima kupec, ki je o napaki pravočasno in pravilno obvestil prodajalca, poleg drugih pravic po 2. in 3. odstavku 468. člena Obligacijskega zakonika (OZ) tudi pravico zahtevati povrnitev škode, ki mu je zaradi napake na kupljeni stvari nastala. S tem v zvezi sodišče prve stopnje sodi, da je kupec pri uveljavljanju teh pravic časovno omejen, saj 1. odstavek 480. člena OZ določa, da pravice kupca, ki je pravočasno obvestil prodajalca o napaki, ugasnejo po enem letu, šteto od dneva, ko mu je poslal obvestilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik toženo stranko o napaki na kontnem ventilu obvestil 04. 07. 2006, da je povrnitev škode zahteval z računom z dne 28. 12. 2006, tožbo za povrnitev škode pa vložil šele 30. 09. 2008, kar je daleč po preteku enoletnega roka. Posledično je tožbo tožeče stranke kot prepozno zavrglo.

To odločitev v pritožbi napada tožeča stranka, ki sodišču prve stopnje očita, da je napačno uporabilo materialno pravo, s tem ko je uporabilo določbo 1. odstavka 480. člena OZ o izgubi pravic s potekom enoletnega roka od notifikacije napake. Primarno opozarja, da na potek enoletnega roka iz 1. odstavka 480. člena OZ sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, tožena stranka pa poteka enoletnega roka ni ugovarjala. Pri tem se sklicuje na Komentar Obligacijskega zakonika, kjer dr. Nina Plavšak v 3. knjigi na strani 198 navaja, da sodišče na potek tega roka ne pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče pa ne deli tega mnenja. Iz sodne prakse namreč izhaja, da je enoletni rok iz 1. odstavka 480. člena OZ prekluzivni rok materialnega prava (primerjaj sodba VS RS v zadevi II Ips 561/96 z dne 09. 04. 1998; sklep VS RS v zadevi II Ips 181/2006 z dne 06. 03. 2008). Sodišče pozna materialno pravo po uradni dolžnosti (iura novit curia) in ga po uradni dolžnosti tudi uporablja, zato mora po uradni dolžnosti uporabiti tudi enoletni rok iz 1. odstavka 480. člena OZ. Pri tem pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da sodišče na potek zastaralnih rokov, ki so tudi roki materialnega prava, ne pazi po uradni dolžnosti, saj mu takšno postopanje izrecno prepoveduje določba 3. odstavka 335. člena OZ, ki določa, da se sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje. Takšna prepoved pa ne velja za enoletni prekluzivni rok iz 1. odstavka 480. člena OZ.

V nadaljevanju pritožbe tožeča stranka navaja, da s tožbo uveljavlja škodo, ki ji je zaradi napake stvari nastala na drugih njenih dobrinah, in se sklicuje na določbo 3. odstavka 468. člena OZ o refleksni škodi, za katero se uporabljajo splošna pravila o odškodninski odgovornosti, ne pa tudi posebne predpostavke, ki veljajo za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov (pravočasno grajanje napake in pravočasna sodna uveljavitev zahtevka). S temi pritožbenimi navedbami tožeča stranka smiselno uveljavlja napačno uporabo materialnega prava. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se je sodišče prve stopnje očitno postavilo na stališče, da pomeni v obravnavani zadevi vtoževana škoda škodo zaradi zaupanja iz 2. odstavka 468. člena OZ, saj sodišče sicer ne bi uporabilo določbe 1. odstavka 480. člena OZ. Ta odločitev sodišča prve stopnje pa je vsaj preuranjena, saj sodišče sploh ni ugotavljalo, kakšno škodo tožeča stranka s tožbo uveljavlja. Izpodbijani sklep tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Posledično je pritožbeno sodišče moralo pritožbi ugoditi, sklep sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

V novem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do vprašanja, povrnitev kakšne škode tožeča stranka s tožbo zahteva, predhodno pa presoditi, ali trditve tožeče stranke za takšno opredelitev sploh zadoščajo. Pri opredelitvi vrste škode mora imeti sodišče prve stopnje pred očmi, da je tožeča stranka v razmerju do Občine X nastopala kot izvajalec del in po določbi 2. odstavka 621. člena OZ za kakovost vgrajenega materiala odgovarjala enako kot prodajalec, v razmerju do tožene stranke pa kot kupec s pravicami, kakor jih določa 468. člen OZ. Če se bo sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da tožeča stranka vtožuje refleksno škodo po 3. odstavku 468. člena OZ, mora nadalje upoštevati, da se za to vrsto škode uporabljajo splošna pravila o (poslovni) odškodninski odgovornosti in da zanjo ne veljajo posebne predpostavke, ki veljajo za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov in zato tudi ne rok o enoletnem prekluzivnem roku za sodno uveljavljanje zahtevka.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče skladno z določbo 3. odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.