Jedro

Drugostopenjski organ je v svoji odločbi sicer obširno pojasnjeval varstveni režim, ki izhaja iz prostorskega akta, in ob tem nakazal (tradicionalne) splošne značilnosti predmetne kulturne krajine. Ni pa, vsaj ne dovolj konkretizirano obrazložil, katere konkretne dejanske ugotovitve so ga vodile do odločitve, da je dopustna postavitev (le) enega pomožnega kmetijskega objekta, in to le s tlorisno površino do 15 m2 (ne pa tudi lope).

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območne enote Piran, št. 35104-0235/2015/2 z dne 29. 5. 2015, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z odločbo, št. 35104-0235/2015/2 z dne 29. 5. 2015 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), je Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Piran (v nadaljevanju prvostopenjski organ ali Zavod), tožniku kot investitorju izdal oziroma določil kulturnovarstvene pogoje za izvedbo pomožnega kmetijskega objekta na nepremičnini s parc. št. 2223/1 k.o. ..., v varovanem območju kulturne krajine Izola - Kulturna krajina Izolski amfiteater, EŠD: ... (v nadaljevanju kulturna krajina Izolski amfiteater), in sicer je pod I. točko izreka odločil: da se dovoli postavitev največ enega objekta na navedeni parc. št.1 k.o. ...; da je treba pri postavitvi pomožnega kmetijskega objekta upoštevati značilnosti kulturno krajinskega vzorca in njegovih posameznih elementov ter načelo minimalnega poseganja v varovano območje kulturne krajine; da mora poseg v kmetijski prostor ohranjati varovane antropogene lastnosti kulturne krajine in se oblikovno uskladiti s kompleksno krajinsko podobo; da mora biti pomožni kmetijski objekt namenjen potrebam kmetijstva in na parceli lociran tako, da je približan javnemu dostopu-cesti; da mora biti tloris objekta podolgovate ortogonalne oblike, pritlične etažnosti; da njegovi temelji ne smejo biti vkopani; da objekt ne sme imeti samostojnih priključkov na gospodarsko javno infrastrukturo; da je lahko največja dovoljena tlorisna površina objekta 15 m2; da postavitev tipske montažne hiše ni dovoljena; da naj bodo konstrukcija objekta, obodne stene ter stavbno pohištvo (okna in vrata) leseni ali kovinski, preprostega izgleda; da so pri ekološki gradnji lahko uporabljeni materiali: les, slama in zemlja; da je streha lahko enokapna (max. naklona 10 stopinj) ali dvokapna (max. naklona 20 stopinj) s slemenom v smeri daljših stranic objekta oziroma vzporedna plastnicam; da mora biti strešna konstrukcija lesena, enokapna streha je lahko zatravljena, dvokapna streha naj bo krita s korci; da naj strešni venec dvokapne strehe ne bo višji od 2,20 m; da se mora pomožni kmetijski objekt uporabljati izključno za kmetijske namene, po prenehanju takšne uporabe pa ga mora investitor na svoje stroške odstraniti in območje varovanja kulturne dediščine vrniti v predhodno stanje; da je pred izdajo ustreznega dovoljenja treba pridobiti kulturnovarstveno soglasje Zavoda na osnovi projektne dokumentacije, iz katere mora biti razvidna lega in velikost objekta na parceli (situacija), značilni tloris, značilni prerez ter videz objekta (fasade), pri čemer morajo biti risbe izdelane v merilu. Iz izreka izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da mora, če se na območju ali predmetu posega nahaja ali najde arheološka ostalina, investitor za arheološke raziskave in odstranitev arheološke ostaline pri Ministrstvu za kulturo pridobiti posebno kulturnovarstveno soglasje, ki je pogoj za pridobitev kulturnovarstvenega soglasja za poseg (II. točka izreka), da kulturnovarstveni pogoji veljajo eno leto od vročitve investitorju (III. točka izreka) in da stroški v tem postopku organu niso nastali, investitor pa sam krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopenjski organ povzema določbe prvega in četrtega odstavka 29. člena ter tretjega odstavka 28. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (v nadaljevanju ZVKD-1). Navaja, da je 30. 4. 2015 prejel zahtevo tožnika v zadevi izdaje kulturnovarstvenih pogojev v varovanem območju kulturne krajine Izolski amfiteater, ki ji je bil priložen grafični prikaz situacije z vrisano parcelo. Iz tožnikove zahteve izhaja, da namerava opraviti naslednji poseg: izvedba pomožnega kmetijskega objekta na parc. št. 2223/1 k.o. ... Prvostopenjski organ je podal kulturnovarstvene pogoje, pod katerimi bi tožnik lahko še naprej obdeloval zemljo in s tem prispeval k ohranjanju kulturno krajinskega vzorca ter hkrati ohranjal značilnosti zavarovane kulturne krajine in naselbinske dediščine. Tako je prvostopenjski organ upošteval tudi 5. člen ZVKD-1. Na podlagi vsega navedenega je ocenil, da je predlagani poseg možen v obsegu in na način, določen v izreku izpodbijane odločbe.

3. Pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo je Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. 3510-62/2015/4 z dne 5. 10. 2016, zavrnilo in ugotovilo, da stroški pritožbenega postopka niso bili zaznamovani. V obrazložitvi drugostopenjski organ navaja, da je z izpodbijano odločbo prvostopenjski organ tožniku na podlagi 29. člena ZVKD-1 izdal kulturnovarstvene pogoje za poseg: gradnja pomožnega kmetijskega objekta in lope v varovanem območju kulturne krajine Izolski amfiteater, na nepremičnini s parc. št. 2223/1 k.o. ..., po katerih je poseg možen v okrnjeni obliki, in sicer je namesto pomožnega kmetijskega objekta tlorisne površine do 20 m2 in lope tlorisne površine do 20 m2 dovoljena postavitev samo enega pomožnega kmetijskega objekta tlorisne površine 15 m2 pod določenimi pogoji. Pri presoji, da tožnikova pritožba ni utemeljena, se drugostopenjski organ sklicuje na določbe prvega in četrtega odstavka 28. člena ter prvega in četrtega odstavka 29. člena ZVKD-1. Po vpogledu v interaktivno karto Registra nepremične kulturne dediščine, dostopno na spletni strani Ministrstva, ugotavlja, da se parc. št. 2223/1 k.o. ... nahaja na robu strmega pobočja izolskega amfiteatra ob severovzhodnem predelu široke planote Ronkalda, med asfaltirano povezovalno cesto in makadamsko povezovalno potjo med naseljema Baredi in Šared. Meni, da je Zavod pravilno konkretiziral kulturnovarstveni režim, določen v Odloku o prostorskih ureditvenih pogojih za "Podeželje občine Izola" (v nadaljevanju Odlok o PUP), vendar ga v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedel ter obrazložil, zato je to storil drugostopenjski organ.

4. Kot nesporno drugostopenjski organ izpostavlja, da nepremičnina s parc. št. 2223/1 k.o. ... leži v območju kmetijskih in gozdnih zemljišč z oznako „gozd s posebnim pomenom“, ki ga ureja Odlok o PUP, ter da se nahaja v varovanem območju kulturne krajine Izolski amfiteater. Po prvem odstavku 20. člena Odloka o PUP je za posege na območjih, za katere veljajo pogoji varstva kulturne dediščine, treba pridobiti soglasje in jih izvajati pod pogoji MZVNKD Piran. Območja, režimi in razvojne usmeritve so opredeljeni v strokovnih podlagah za družbeni plan občine Izola 1986-2000 (izdelal MZVNKD Piran v aprilu 1985, v nadaljevanju Strokovne podlage), veljavnih predpisih s področja varstva kulturne dediščine in Odloku o PUP. Varstveni režim za kulturno krajino Izolski amfiteater izhaja iz točke 5.3 desetega odstavka 20. člena Odloka o PUP, po kateri se pri posegih v kulturno krajino ohranjajo varovane vrednote, kot so krajinska zgradba in prepoznavna prostorska podoba (naravne in kulturne prvine), odprti prostor pred nadaljnjo širitvijo naselij, sonaravno gospodarjenje v kulturni krajini (tradicionalna raba zemljišč), tipologija krajinskih prvin in tradicionalnega stavbarstva ter odnos med krajinsko zgradbo oziroma prostorsko podobo in stavbno oziroma naselbinsko dediščino. Poleg tega je treba upoštevati še določbe osemnajstega odstavka 20. člena Odloka o PUP. Strokovne podlage za navedeno kulturno krajino določajo, da se varujejo vse naravne in antropogene značilnosti pred posegi, ki bi negativno vplivali na ekološko ravnovesje in ambientalno krajinsko podobo pokrajine. Za ohranitev in izboljšanje življenjskih razmer stalno naseljenega prebivalstva omogoča varstveni režim razvoj kmetijstva, ostalih gospodarskih in negospodarskih dejavnosti pa le toliko, kolikor le-te ne onesnažujejo zraka, vode in tal in ne vplivajo na podobo kulturne krajine. Varovano območje kulturne krajine Izolski amfiteater je zaokrožena prostorska enota, ki ima simbolne vrednosti naravnih in kulturnih prvin prepoznavnosti državnega oziroma regionalnega pomena. Gre za pojavnost terasaste kulturne krajine v prepletu s poselitvijo. Zaznamuje jo vzorec obmorske pokrajine, za katerega je značilno razmerje med strnjenimi naselji ter nepozidano, kmetijsko obdelano oziroma gozdnato ali travniško pokrajino. Stanovanjske in gospodarske stavbe so zbrane v strnjenih vaseh, zaselkih in redkih samostojnih kmetijah v zaščitenih legah. Edine zidane konstrukcije zunaj naselij so suho zidani podporni in mejni zidovi, manjši mostovi, napajališča, kali ter redka majhna zasilna zaklonišča oziroma poljske hišice - kažete. Povečano število pomožnih objektov za gospodarjenje pod drugačnimi ekonomskimi in lastniškimi pogoji kot ob nastajanju kulturne krajine tako pomeni njeno obremenitev z netipičnimi posegi. Zgostitev razpršene gradnje objektov pomeni degradacijo kvalitet ambientalno - krajinske podobe, razvrednoti pejsažne poglede ter spreminja naravne in antropogene lastnosti kulturne krajine. Nameravani gradbeni poseg je v neskladju z arhitekturnimi in urbanističnimi zakonitostmi ter kulturno-krajinsko podobo.

5. Kot nadaljuje drugostopenjski organ, je v 33.a in 33.b členu Odloka o PUP res predpisano, kakšni pomožni objekti se lahko postavljajo na kmetijskih in gozdnih zemljiščih (tako glede velikosti kot števila), vendar je, ob upoštevanju osemnajstega odstavka 20. člena in dvanajstega odstavka 33.a člena Odloka, treba upoštevati veljavne varstvene režime. Konkretizacija kulturnovarstvenega režima pokaže, da je poseganje v obravnavano kulturno krajino možno samo z redko postavitvijo nevpadljivih objektov minimalnih dimenzij, tako da se ne načenja ambientalne krajinske podobe in se ne ruši razmerja med zidanimi in nepozidanimi površinami. Zato se drugostopenjski organ strinja, da je na tožnikovi parceli mogoča postavitev samo enega objekta, in to le za čas obdelave kmetijskega zemljišča. Glede na vsebino pritožbe dodaja, da zbiralnik vode ni bil predmet tožnikove vloge za pridobitev kulturnovarstvenih pogojev in zato tudi ne predmet presoje v tem upravnem postopku.

6. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in zato vlaga tožbo v upravnem sporu. Toži zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Sodišču predlaga, naj razsodi, da se kulturnovarstveni pogoji pod št. 35104-0235/2015/2 z dne 29. 5. 2015, torej izpodbijana odločba, v zvezi z odločbo drugostopenjskega organa, odpravi oziroma razveljavi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v novo odločanje, ali pa naj se obe odločbi popravita tako, da se tožniku izda kulturnovarstvene pogoje za poseg: gradnjo pomožnega objekta v izmeri 20 m2 in lope v izmeri 20 m2 na parc. št. 2223/1 k.o. ... Zahteva, da mu toženka povrne vse stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. V tožbi navaja, da odločitev, da sme tožnik na svojem kmetijskem zemljišču zgraditi samo en objekt, katerega maksimalna velikost ne sme presegati 15 m2, ni utemeljena. Odlok o PUP v petem odstavku 33.a člena in 33.b členu določa, da je maksimalna dovoljena velikost poljskih hišic in lop na območju kmetijskih zemljišč s površino od 1.001 do 2.500 m2 (kot je to v tožnikovem primeru), do 20 m2, za oba pomožna objekta skupaj torej 40 m2. Tožnikova nepremičnina s parc. št. 2223/1 k.o. ... namreč meri 1.208 m2, poleg nje se v navedeni k.o. kompleksu nahajajo še tri njegove parcele: št. 2222/1 v izmeri 35 m2, št. 2222/2 v izmeri 157 m2 in št. 2223/2 v izmeri 227 m2, kar je skupaj 1.627 m2. Navedeno gradnjo je odobrila tudi Občina Izola, pri čemer se tožnik sklicuje na njen dopis in na lokacijsko informacijo, oba z dne 17. 3. 2015. Poudarja, da prvostopenjski organ odločitve ni obrazložil. Razloge je sicer dopolnil drugostopenjski organ, vendar še vedno ni utemeljeno, zakaj nameravana postavitev pomožnega kmetijskega objekta in lope z vidika varstvenih režimov ni dopustna. Drugostopenjski organ ne pojasni, kako bi pomožni objekt in lopa v skupni izmeri 40 m2 zrušila razmerje med zidanimi in nezidanimi površinami, kot tudi ne, zakaj gradnja po sicer predpisanih pravilih ne ohranja značilnosti zavarovane kulturne krajine.

8. Nadalje tožnik v zvezi z obrazložitvijo drugostopenjskega organa, da je vpogledal v interaktivno karto Registra nepremičnin kulturne dediščine, in na tej podlagi ugotovil, kje se nahaja parcela 2223/1 k.o. ..., ugovarja, da navedeno ne drži, saj se parcela nahaja med asfaltno povezovalno potjo iz smeri Izola - Baredi in med asfaltno povezovalno potjo iz smeri Baredi proti Šaredu, šele ob koncu parcele se prične makadamska pot v smeri iz Baredov proti Šaredu. Ne drži niti, da se parcela nahaja na robu strmega območja, saj se dejansko nahaja pod robom strmega območja, večji del te parcele je nižinski del, v naravi njiva in deloma nasad oljk na široki terasi v izmeri okrog 1.000 m2, tik nad asfaltno cesto Izola - Baredi. Drugostopenjski organ je torej nepopolno oziroma nepravilno ugotovil lego tožnikove parcele (za to bi moral opraviti ogled na kraju samem ali postaviti ustreznega izvedenca). Ko torej drugostopenjski organ razlaga, da bi bil tožnikov poseg v skupni izmeri 40 m2 v neskladju z arhitekturnimi in urbanističnimi zakonitostmi ter podobo celotnega območja, mu ni mogoče slediti, saj so že njegove ugotovitve o legi sporne parcele napačne. Ker se tožnik o omenjenem vpogledu in tolmačenju ni mogel izjasniti, pa so bila tudi bistveno kršena pravila postopka, zlasti načelo kontradiktornosti in načelo enakega varstva pravic.

9. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri sprejeti odločitvi in se sklicuje na razloge, navedene v obrazložitvi drugostopenjske odločbe. Glede tožnikovega sklicevanja na določbe 33.a in 33.b člena Odloka o PUP poudarja, da je na zemljiščih, ki ležijo na območju nepremične kulturne dediščine, treba upoštevati nadaljnje omejitve v javnem interesu. Določanje kulturnovarstvenih pogojev za konkretne posege pomeni konkretizacijo kulturnovarstvenega režima, določenega s prostorskim aktom. V izpodbijani odločbi je pojasnjeno, kakšne so značilnosti obravnavane kulturne krajine, ki jih je treba ohranjati. Toženka še dodatno opisuje te tradicionalne značilnosti oziroma okoliščine, ki se nanašajo na poljske hišice - kažete ter dodaja, da z netipičnimi posegi varovane kulturne krajine pač ni mogoče ohranjati, kot tudi ne nepozidanosti površin izven naselij s postavljanjem pomožnih objektov. Z določenimi kulturnovarstvenih pogoji je tožniku dovoljen nujno potrebni prostor za kmetovanje. Glede tožbenih navedb o nepravilno ugotovljeni lokaciji oziroma legi parcele št. 2223/1 k.o. ... toženka priznava, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe njena točna mikrolokacija res ne izhaja. Obravnavana parcela se dejansko nahaja tik pod robom strmega področja amfiteatra, a v razmerju do celotnega amfiteatra je višinsko na robu in ne sredi. Drži tudi, da je odsek ceste Šared - Baredi južno od tožnikove parcele asfaltiran, preostali odsek pa v večjem delu makadamski. Vendar je sprejemljivost posega z vidika varstva kulturne krajine odvisna od krajinskih značilnosti in je zato (glede na ugovore, ki jih uveljavlja tožnik) pomembna umestitev parcele v celotnem prostoru, torej le makrolokacija. Toženka kot neutemeljen zavrača tudi očitek o kršitvi načela kontradiktornosti in enakega varstva pravic. Pri tem izpostavlja, da tožnik kulturnovarstvenih pogojev s pritožbo ni izpodbijal zaradi nepopolno ali napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter da drugostopenjski organ ni ugotavljal novih dejstev in ne izvajal dokazov, ki jih ni izvajal že prvostopenjski organ, ampak je presojal le, ali je ta pravilno uporabil materialno pravo, sklepanje pa je opravil na podlagi vpogleda v točno lokacijo parcele ter preveritve, ali je bila, glede na pritožbene navedbe, konkretizacija kulturnovarstvenih režimov pravilna.

10. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, in sicer na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

11. Tožba je utemeljena.

12. V obravnavanem primeru tožnik izpodbija odločbo, s katero mu je prvostopenjski organ izdal oziroma določil kulturnovarstvene pogoje za izvedbo pomožnega kmetijskega objekta na parc. št. 2223/1 k.o. ..., ki leži v varovanem območju kulturne krajine Izolski amfiteater. Za tožnika je predvsem sporno, da mu je glede na določene kulturnovarstvene pogoje dovoljena postavitev največ enega pomožnega kmetijskega objekta na navedeni parceli, z največjo dovoljeno tlorisno površino objekta 15 m2. 13. Zakonska podlaga, na katero sta upravna organa oprla odločitev, so določbe ZVKD-1. Ta v 28. členu predpisuje, da je treba pridobiti kulturnovarstveno soglasje, med drugim, za posege v registrirano nepremično dediščino ali v enoto urejanja prostora, če to obveznost določa prostorski akt (4. alineja prvega odstavka), ter da se kulturnovarstveno soglasje za posege v registrirano nepremično dediščino ali v enoto urejanja prostora izda v skladu s prostorskim aktom ali aktom o določitvi varstvenih območij dediščine (3. alineja četrtega odstavka). Kulturnovarstveno soglasje se za posege, za katere je predpisano gradbeno dovoljenje, izdaja kot projektno soglasje v skladu s predpisi, ki urejajo graditev (tretji odstavek 28. člena ZVKD-1), vendar v obravnavanem primeru v razlogih odločitve ni obrazloženo, da bi šlo za takšno situacijo. V skladu s prvim odstavkom 29. člena ZVKD-1 je pred izdajo kulturnovarstvenega soglasja treba pridobiti kulturnovarstvene pogoje Zavoda, ki se na podlagi 1. alineje četrtega odstavka istega člena za poseg v registrirano nepremično dediščino ali v enoto urejanja prostora določijo v skladu z določbami prostorskega akta ali akta o določitvi varstvenih območij dediščine. K navedenemu sodišče dodaja, da je po drugem odstavku 29. člena ZVKD-1 v vlogi za pridobitev kulturnovarstvenih pogojev treba navesti namen posega in priložiti projektno dokumentacijo, ki jo za pridobitev projektnih pogojev predpisujejo predpisi, ki urejajo graditev; kadar gre za poseg, za katerega ni predpisano gradbeno dovoljenje, pa je treba vlogi priložiti ustrezno skico in opis posega. Če Zavod že na podlagi vloge za izdajo kulturnovarstvenih pogojev ugotovi, da poseg ni dopusten ali mogoč, se vloga za izdajo kulturnovarstvenih pogojev šteje kot vloga za izdajo kulturnovarstvenega soglasja; Zavod na podlagi te ugotovitve zavrne izdajo kulturnovarstvenega soglasja (enajsti odstavek 29. člena ZVKD-1).

14. Izpodbijana odločba je bila, kar ni sporno, izdana na podlagi tožnikove zahteve. V zvezi s to zahtevo oziroma njeno vsebino sodišče ugotavlja, da se v predloženih spisih nahaja tožnikova vloga, ki jo je Zavod, kot je označeno na njej, prejel 30. 4. 2015 in ki obsega dopis z datumom 10. 4. 2015, v katerem tožnik prosi, da se mu posredujejo zahteve, ki jih mora izpolnjevati projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja ali druga projektna dokumentacija za izvedbo posega, pod katerimi lahko zgradi pomožni gospodarski objekt na parceli št. 2223/1 k.o. ..., ter vlogo za izdajo kulturnovarstvenih pogojev na obrazcu z datumom 27. 4. 2015, v katerem je v rubriki, v katero se vpišejo podatki o predvidenem posegu, navedeno: "pomožni objekt - do 20 m2" in "lopa - do 20 m2".2 Kako je prvostopenjski organ opredelil in obravnaval vsebino tožnikove zahteve, iz njegove pomanjkljivo obrazložene odločbe ni mogoče z zanesljivostjo zaključiti. Drugostopenjski organ je to skušal sanirati z interpretacijo izpodbijane odločbe v smislu odločitve, da je poseg možen v okrnjeni obliki. Čeprav bi bilo po mnenju sodišča glede na zakonsko ureditev bolj pravilno, vsekakor pa bolj jasno, če bi se v upravnem postopku najprej ugotovilo, kakšen poseg oziroma posegi so predmet tožnikove zahteve in v primeru dvoma to s tožnikom razčistilo ter od njega zahtevalo, da dopolni opis nameravanega posega oziroma posegov. Ter nato glede posega, ki ni dopusten ali mogoč, postopalo v skladu z enajstim odstavkom 29. člena ZVKD, torej vlogo za izdajo kulturnovarstvenih pogojev štelo kot vlogo za izdajo kulturnovarstvenega soglasja in jo glede tega posega zavrnilo.

15. Tudi sicer, torej tudi ob interpretaciji odločitve, kot jo je podal drugostopenjski organ, pa razlogi, ki so navedeni v prvo- in drugostopenjski odločbi, za potrditev izpodbijane odločbe kot pravilne in zakonite ne zadoščajo.

16. Presoja (ne)možnosti oziroma (ne)dopustnosti nameravanega posega (posegov) je v obravnavanem primeru omejena na varstvo kulturne krajine kot nepremične dediščine, to varstvo pa se izvaja v skladu z določbami prostorskega akta, ki urejajo varstveni režim tega območja, oziroma v skladu z aktom o določitvi varstvenega območja dediščine. Kulturna krajina je namreč v 16. točki 3. člena ZVKD-1 opredeljena kot nepremična dediščina, kulturnovarstveni pogoji za poseg v nepremično dediščino pa se v skladu s 1. alinejo četrtega odstavka 29. člena določijo v skladu z določbami prostorskega akta ali akta o določitvi varstvenih območij dediščine.

17. Obrazložitev, navedena v izpodbijani prvostopenjski odločbi, je, kot rečeno in kar je razvidno tudi iz njenega povzetka, bistveno pomanjkljiva, saj prave utemeljitve praktično nima. Drugostopenjski organ, ki je to tudi sam ugotovil, je zato razloge odločitve dopolnil, pri čemer se je skliceval na določbe prostorskega akta, to je Odloka o PUP, in na Strokovne podlage, ki so sestavni del prostorskega akta.

18. Na Odlok o PUP se pri utemeljevanju tožbenih stališč sklicuje tudi tožnik, in sicer izpostavlja predvsem peti odstavek 33.a člena Odloka o PUP, v skladu s katerim (da) je na parceli, kot je tožnikova, glede na njeno velikost, dovoljeno postaviti poljsko hišico v velikosti do 20 m2 in še lopo v velikosti do 20 m2, skupaj do 40 m2. Vendar pa gre, kot smiselno izhaja že razlogov drugostopenjske odločbe, pri omenjenih določbah Odloka o PUP za splošne pogoje oziroma omejitve glede postavljanja pomožnih kmetijskih objektov na območju, za katerega velja Odlok. Povedano drugače, zgolj s sklicevanjem na omenjeno določbo Odloka o PUP očitka o nezakonitosti izpodbijane odločbe ni mogoče utemeljiti. Poleg tega je namreč treba upoštevati tudi ostale določbe Odloka in z njimi predpisane omejitve, torej tudi omejitve, ki izhajajo iz kulturnovarstvenega režima, veljavnega za določeno zvrst nepremične kulturne dediščine. Na to napotuje dvanajsti odstavek 33.a člena Odloka o PUP, po katerem je pri načrtovanju posegov na kmetijska in gozdna zemljišča treba upoštevati veljavne varstvene režime, usmeritve in pogoje nosilcev urejanja prostora in ostale zakonsko predvidene varstvene režime, usmeritve in pogoje. S tega vidika so, kot je navedel že drugostopenjski organ, relevantne določbe točke 5.3 desetega odstavka 20. člena Odloka o PUP, ki opredeljujejo varovane vrednote, ki se ohranjajo pri posegih v kulturno krajino, kot tudi določbe osemnajstega odstavka (zlasti 2. alineje) istega člena, ki določajo, katere dodatne režime je poleg prej navedenih treba upoštevati na območjih, za katere veljajo pogoji varstva kulturne dediščine. V tem delu torej sodišče tožnikovim navedbam ne more slediti.

19. Pač pa je mogoče tožniku pritrditi, kolikor ugovarja, da zaključek, da je nameravani poseg z varstvenim režimom, kot ga določata Odlok o PUP in Strokovne podlage, skladen (le) v okviru, določenem s kulturnovarstvenimi pogoji, ni obrazložen tako, da bi bil mogoč preizkus izpodbijane odločbe. Tudi po presoji sodišča namreč sprejeta odločitev nima zadostne opore v dejanskih ugotovitvah postopka. Drugostopenjski organ je v svoji odločbi sicer obširno pojasnjeval varstveni režim, ki izhaja iz prostorskega akta, in ob tem nakazal (tradicionalne) splošne značilnosti predmetne kulturne krajine. Ni pa, vsaj ne dovolj konkretizirano obrazložil, katere konkretne dejanske ugotovitve so ga vodile do odločitve, da je dopustna postavitev (le) enega pomožnega kmetijskega objekta, in to le s tlorisno površino do 15 m2 (ne pa tudi lope). Z vidika pomanjkljivosti razlogov za odločitev oziroma pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja sodišče po eni strani izpostavlja navedbo drugostopenjskega organa, da nepremičnina s parc. št. 2223/1 k.o. ... nesporno leži v območju zemljišč z oznako „gozd s posebnim pomenom“. Kakšen je pomen te ugotovitve za konkretno odločanje (glede na določila Odloka), se drugostopenjski organ ne izreče. Po drugi strani pa drugostopenjski organ sicer navaja, da se v območju kulturne krajine na podlagi predpisanega varstvenega režima iz Strokovnih podlag varuje vse naravne in antropogene značilnosti pred posegi, ki bi negativno vplivali na ekološko ravnovesje in ambientalno krajinsko podobo pokrajine, vendar iz obrazložitve ne izhaja, da bi organ ugotovil konkretna dejstva oziroma okoliščine, ki bi utemeljevale sklepanje, da bi prav nameravani poseg tožnika pomenil degradacijo podobe naravnega amfiteatra. Prav tako ni jasna dejanska podlaga za oceno, da bi bili z nameravanim posegom tožnika razvrednoteni pejsažni pogledi. Predvsem pa, kot ugovarja tožnik, drugostopenjski organ s konkretnimi okoliščinami ne utemelji, zakaj bi bila s postavitvijo nameravanih objektov načeta ambientalna krajinska podoba pokrajine ter zrušeno razmerje med zidanimi in nezidanimi površinami, kar šteje kot bistveno za odločitev. Z ničemer pa ne utemelji niti presoje, da postavitev enega pomožnega kmetijskega objekta v velikosti do 15 m2 tožniku omogoča, da obdeluje zemljo. Ni namreč mogoče prezreti, da, kot navaja že sam drugostopenjski organ, predpisani varstveni režim za ohranitev in izboljšanje življenjskih razmer stalno naseljenega prebivalstva omogoča razvoj kmetijstva. Zato je treba upoštevati in ustrezno ugotavljati tudi v tem pogledu relevantne ne le pretekle, ampak tudi sedanje okoliščine.

20. Sodišče sicer lahko sledi toženki, ko poudarja ustavnopravni pomen varovanja kulturne dediščine, in stališču, da tovrstno odločanje pomeni konkretizacijo predpisanega varstvenega režima. Pri čemer gre v precejšnji meri za strokovna vprašanja in ima zato pristojni organ tudi določeno polje proste presoje. Vendar pa je po drugi strani treba upoštevati, da konkretizacija vedno pomeni uporabo abstraktih pravil na okoliščine konkretnega primera, ki jih je treba v zadostni meri ugotoviti, ter nadalje, da gre za odločitev, ki ima vpliv na tožnikovo izvrševanje lastninske pravice na svoji nepremičnini (33. člen Ustave in 5. člen ZVKD-1) in ki zato ne sme biti arbitrarna. Tega očitka pa se upravni organ razbremeni tako, da odločitev obrazloži tako, da dovolj konkretno navede ne le pravne podlage, ampak tudi dejanske razloge, ki omogočajo preizkus odločitve, ker gre sicer, kot v obravnavanem primeru, za bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP in s tem za razlog, ki utemeljuje odpravo odločbe.

21. Dodatno se pomanjkljivost razlogov konkretne odločitve pokaže, ko tožnik opozori na nepravilnost dejanskih ugotovitev drugostopenjskega organa, do katerih je ta, kot je sam navedel, prišel z vpogledom v interaktivno karto Registra nepremične kulturne dediščine, glede lokacije oziroma lege parcele št. 2223/1 k.o. ... oziroma nameravanega posega. Kar toženka v odgovoru na tožbo tudi priznava, vendar skuša to sanirati s sklicevanjem, da je sprejemljivost posega z vidika varstva kulturne krajine odvisna od krajinskih značilnosti in da zato mikrolokacija parcele pravzaprav ni pomembna, ampak je pomembna le njena umestitev v celotnem prostoru. Takšno stališče glede na vse predhodno povedano za zavrnitev tožbe ne zadošča. Tudi sicer pa sodišče opozarja, da po ustaljeni sodni praksi pomanjkljive obrazložitve akta ni mogoče pomembno dopolnjevati oziroma popravljati šele z odgovorom na tožbo. Če namreč odločitev že v upravnem postopku ni obrazložena tako, da lahko stranka spozna, kateri razlogi so pomembni za odločitev, jih s (pri)tožbo ne more učinkovito izpodbijati, kar pomeni kršitev njenih ustavno zagotovljenih pravic (22. člen v zvezi s 23. oziroma 25. členom Ustave). S tega vidika je treba povedati, da prvostopenjske odločbe zaradi njene bistveno pomanjkljivo obrazložitve tožnik s pritožbo niti ni mogel polno izpodbijati. Zato mu tega toženka ne more očitati in se sklicevati, da je zato drugostopenjski organ utemeljeno presojal le, ali je prvostopenjski organ pravilno uporabil materialno pravo. Obenem toženka s tem, ko v odgovoru na tožbo navaja, da drugostopenjski organ ni ugotavljal novih dejstev oziroma izvajal dokazov, ki jih ni ugotovil oziroma izvedel že organ prve stopnje, ampak da je le vpogledal v Register nepremične kulturne dediščine zaradi preveritve oziroma vpogleda v točno lokacijo parcele, prihaja v nasprotje sama s sabo in v nasprotje z razlogi obeh upravnih odločb in ji že zato sodišče ne more slediti.

22. Ker glede na povedano obrazložitev izpodbijane odločbe tudi po tem, ko jo je dopolnil drugostopenjski organ, ne daje zadostne podlage za preizkus in potrditev odločitve kot pravilne in zakonite, navedeni razlogi pa tudi nakazujejo, da je bilo v zadevi pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo organu, ki je to odločbo izdal, v ponovni postopek. V tem bo moral ponovno odločiti o tožnikovi zahtevi, v skladu s stališči iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

23. Predlogu tožnice, naj samo odloči o stvari, sodišče ni sledilo. Takšno odločanje je po določbah 65. člena ZUS-1 predvideno le kot možnost, kot izjema od splošnega koncepta upravnega spora kot sodnega postopka, v katerem se presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih aktov, ki se uporabi le, če stranki sicer ne bi bilo zagotovljeno učinkovito varstvo njenih pravic. Narava in okoliščine obravnavane zadeve takšnega odločanja ne zahtevajo oziroma podlage zanj ne dajejo.

K II. točki izreka:

24. Po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 se v primeru, če je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče, ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopala odvetnica, tožniku priznalo stroške v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se ob upoštevanju, da je pooblaščenka tožnika zavezanka za DDV, skladno s stališči Vrhovnega sodišča, povečajo za 22 % DDV. S Pravilnikom določeni pavšalni znesek zajema tudi materialne stroške. Toženka mora tako tožniku povrniti skupaj 347,70 EUR stroškov postopka, od poteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Za tožbo plačano sodno takso pa bo tožniku vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

1 Prvotno na tem mestu izpodbijane odločbe zagrešeno pomoto pri navedbi parcelne številke je nato prvostopenjski organ popravil s sklepom o popravi pomote z dne 17. 6. 2015 in to med strankama ni (več) sporno. 2 Priloženi so še posnetek s portala Geodetske uprave RS oziroma grafični prikaz območja z vrisano parcelo ter dopis in lokacijska informacija Občine Izola, oba z dne 17. 3. 2015.