Jedro

Zakonska zveza je institut, ki temelji na svobodni odločitvi obeh partnerjev, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Čim vsi ti elementi zakonske zveze niso več vzajemno podani na strani obeh partnerjev, je njena nevzdržnost le še nujna posledica.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama krije stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank.

V pravočasni pritožbi toženec uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Priglaša tudi pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Tožnica pritožbenega odgovora ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba trdi, da so razlogi prvostopne sodbe pomanjkljivi, ker v njih ni povzeta toženčeva „izjava v zaslišanju“ glede možnosti nadaljnjega obstoja zakonske zveze pravdnih strank, v kateri je toženec spremenil svoje stališče. Gornji očitek ni utemeljen, saj ima izpodbijana sodba toliko jasne in razumljive razloge, ki omogočajo njen preizkus. Ker zato sodba nima pomanjkljivosti iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), tudi očitana postopkovna kršitev ni podana.

Po stališču pritožbe prvo sodišče dejanskega stanja ni ugotovilo popolno in pravilno, ker ni zaslišalo tožnice glede toženčevega zatrjevanja, da bi bilo moč zakonsko zvezo z obojestranskim trudom rešiti. Poleg tega pa je toženec izrazil dvom v resničnost tožničine želje za ločitev, saj je menil, da tožnico k temu pregovarja tretja oseba. Sodišče bi se moralo zato prepričati, če tožnica še vedno vztraja pri svojem tožbenem zahtevku in navedbah, ter ali so te navedbe verodostojne.

Z gornjimi navedbami pritožba izpodbija prvostopne ugotovitve glede nevzdržnosti zakonske zveze. Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti teh pritožbenih navedb je v 65. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), po katerem sme zakonec zahtevati razvezo zakonske zveze, če je ta iz kateregakoli vzroka nevzdržna. Vsebino pojma nevzdržnost zakonske zveze opredeljujejo vse tiste okoliščine in vzroki, zaradi katerih konkretna zakonska zveza ne temelji na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči (13. člen ZZZDR).

Že ob gornjem se izkaže, da okoliščina, bi bilo moč zakonsko zvezo rešiti z obojestranskim trudom, sama po sebi ne more utemeljevati obstoja zakonske zveze. Toženčevo stališče, da si tožnica ne želi razveze zakonske zveze, pa tudi ne more kazati na zmotnost prvostopnega zaključka, da gornji elementi zakonske zveze na strani obeh partnerjev niso več podani. Prvo sodišče se je namreč o nevzdržnosti zakonske zveze prepričalo že na podlagi tožničinih navedb, v katerih je ta opisala, da se je bila zaradi vse pogostejšega toženčevega nasilja prisiljena odseliti iz svojega doma, da se s tožencem ne želi niti soočiti ter da jo toženec prisiljuje, da bi ostala skupaj, česar pa si sama ne želi. Toženec teh navedb ni prerekal. Zatrjevanega dejstva, da si tožnica ne želi razveze, s svojo izpovedbo ni potrdil niti sam toženec, saj je pojasnil, da sta se s tožnico v zadnjem času velikokrat skregala in prepirala, da se je tožnica odselila že pred več kot enim letom, ter da se je s sinom pet minut pred obravnavo dogovoril, da bo skušal posredovati pri mami, da bi ostala v zakonski zvezi. Zato se je sodišče prve stopnje potem, ko je pravilno zaključilo, da je zakonska zveza nevzdržna, pravilno odločilo, ko je zakonsko zvezo pravdnih strank razvezalo.

Razlogi, ki jih uveljavlja v pritožbi toženec, tako niso podani. Ker ni podan niti kakšen od razlogov, na katere se ob določanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo prvega sodišča potrditi (353. člen ZPP).

Stroške, ki so tožencu nastali v zvezi s tem pritožbenim postopkom, mora toženec kriti sam, saj ti stroški niso nastali v interesu oziroma v korist obeh pravdnih strank (prvi odstavek 165. člena ZPP ter 413. člen ZPP).