Jedro

Dejanska neuporaba stanovanja, na katerem ima (je imel) nekdo stanovanjsko pravico (pogoj iz 58. člena ZSR) ob hkratni izjavi v pravdi, da ima stanovanjsko pravico na stanovanju, v katerem stanuje (13. člen ZSR) pomeni odpoved stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene zahtevala, da izprazni dvosobno stanovanje v L. ter ji ga izroči. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Čeprav je tožnica kot izvenzakonska partnerica uporabljala sporno stanovanje, pa na njem po partnerjevi smrti ni mogla pridobiti stanovanjske pravice, ker jo je že imela na stanovanju na C. v L. Na omenjenem naslovu je še vedno prijavljena za stalno bivanje. Morda ima namen še vedno obdržati stanovanjsko pravico na tem stanovanju. Zato bi bilo treba z dokaznim postopkom nadaljevati in ugotoviti, komu je toženka po smrti svojega partnerja sporočila, na katerem stanovanju namerava obdržati stanovanjsko pravico.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, tedanji Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Zahtevek tožeče stranke na izpraznitev stanovanja na S. v L. ima podlago v ugotovitvi o domnevnem bivanju toženke v njem brez pravnega naslova. Glede na ugotovljeno dejansko stanje - toženka je kot izvenzakonska partnerica F. H. uporabnica s pravnimi posledicami v njen prid glede na določbo 16. člena zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR - Ur. list SRS, št. 35/82) - pa je tožbena trditvena podlaga, ki se nanaša na uporabo materialnega prava, prešla v zatrjevanje, da na spornem stanovanju ni mogla pridobiti stanovanjske pravice zato, ker jo po ugotovitvah že ima na stanovanju na C. v L. Omenjeno dilemo sta nižji sodišči odpravili z razlago, da je stanovanjsko pravico na stanovanju na C. toženka izgubila zaradi njegove neuporabe že najmanj od leta 1980 dalje (58. člen ZSR). Razlaga vsebuje sicer ne izrecno izraženo, vendar vsebinsko jasno stališče, da se je toženka stanovanjski pravici na stanovanju na C. odrekla. Za to govore razlogi izpodbijane sodbe, "da se je dejansko odločila obdržati stanovanjsko pravico na spornem stanovanju na S., v katerem je dejansko stanovala." To pa pomeni, da zaradi razlage določbe 13. člena ZSR odpade potreba po dopolnjevanju dokaznega postopka zaradi ugotovitve, komu je toženka po smrti svojega partnerja sporočila, na katerem od obeh stanovanj namerava obdržati stanovanjsko pravico. Dejanska neuporaba stanovanja na C. ob dokazni oceni toženkine izjave o opustitvi njegove uporabe, zadošča za ugotovitev o njeni stanovanjski pravici v spornem stanovanju in sicer ne glede na to, kje ima (še vedno) prijavljeno stalno bivališče. Dileme o morebitni stanovanjski pravici na dveh stanovanjih (12. člen do 19.10.1991 veljavnega ZSR) tako ni.

Obe sodišči sta torej materialno pravo pravilno uporabili. Ker v pravdi tudi ni bilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na kar mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).