Jedro

Tožeča stranka uveljavlja vračilo preveč izplačane plače v spornem obdobju zaradi napačne prevedbe plačnega razreda ob prehodu v nov plačni sistem. Ker je toženka neupravičeno pridobila razliko v plači med plačo, ki ji po zakonu, predpisih in drugih aktih, izdanih na podlagi zakona, pripada in plačo, ki temelji na ničnem določilu pogodbe o zaposlitvi, mora to razliko vrniti.

V delovnih sporih je dokazno breme o tem, da je delodajalec pravilno vodil evidenco dela ter za njih pravilno obračunal in nakazoval prejemke iz delovnega razmerja, na strani delodajalca. Zato je dokazno breme pri zahtevku na vračilo preveč izplačane plače na tožeči stranki, da izkaže, koliko bi zakonita plača v vtoževanem obdobju znašala.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 4.697,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 9. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v višini 186,96 EUR, v roku 8 dni od prejema te odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Pritožba se strinja, da je pravna podlaga za odločanje v predmetni zadevi določba 49. a in 49. b člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji), kjer se določa način prevedbe osnovne plače javnega uslužbenca, da je treba upoštevati določbo 77. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstvo in socialnega varstva (KPDDSV, Ur. l. RS št. 15/1994 in nadaljnji), kar zadeva dodatek za delo s citostatiki in da sta relevantni določbi 3. člena in tretjega odstavka 3. a člena ZSPJS, ki določata način vračila preveč izplačane plače. Relevanten je tudi Zakon o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV, Ur. l. RS, št. 40/2006), ki določa, da morajo ustrezne evidence voditi delodajalci. Ključno vprašanje pritožbe je, katera stranka nosi trditveno in dokazno breme glede izkazovanja postavk pravilne plače. Po oceni sodišča prve stopnje je bilo trditveno in dokazno breme plačne postavke - dodatka za delo s citostatiki na strani tožene stranke. Pritožba meni, da je naslovno sodišče v tem delu napačno uporabilo materialno pravo, saj mora tožeča stranka pri zahtevku na vračilo preveč izplačane plače predvsem izkazati, koliko bi pravilna (zakonita) plača v vtoževanem obdobju bila. Tožeča stranka tega ni storila. Ko je predložila nove prevedbe plač, je zavestno izpustila eno izmed postavk plače, ki toženi stranki nesporno pripada, to je dodatek za delo s citostatiki, zato vračilo preveč izplačane plače ni pravilno in je nezakonito. Pravni pogled sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tista, ki bi morala zatrjevati in izkazati obseg dela s citostatiki, podati pobotni ugovor oziroma vložiti nasprotno tožbo, je pravno nelogično. Kogentna zakonodaja na tem področju sili delodajalca, da se plača izplačuje v skladu s predpisi, enako mora veljati glede zahtevka za vračilo preveč izplačane plače. Tožeča stranka je tista, ki je bila dolžna voditi evidence za obseg dela s citostatiki. Da se te evidence niso vodile in da je bil izključni razlog za neobstoj evidenc nezakonito ravnanje tožeče stranke, ne more procesno pravilo izničiti. Tožeča stranka je izpustila postavko, dodatek za delo s citostatiki, saj zaradi neobstoja evidenc ni mogla izkazati obsega dela tožene stranke. Sodišče je tudi napačno razlagalo določbo tretjega odstavka 3. člena ZSPJS, ki določa zgolj način vračila preveč izplačane plače javnega uslužbenca. Torej primarno, da se z delavcem sklene dogovor o vračilu preveč izplačane plače in sekundarno vložitev tožbe na sodišče. Navedeni člen ni pravna podlaga za vračilo dolgovanega zneska, temveč je treba upoštevati določbo Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) o neupravičeni obogatitvi. Pri tem pa se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 267/2010 in meni, da je v konkretnem primeru bistven razlog, zaradi katerega je prišlo do zatrjevanega preplačila. Do zatrjevanega preplačila je prišlo, ker je bil takšen dogovor tožeče stranke s sindikati in o kakšni zmoti oziroma naknadno ugotovljeni napaki s strani tožeče stranke ne more biti govora. Ob sklenitvi dogovora je tožeča stranka poznala določbo 2. in 3. odstavka 49. a člena ZSPJS ter določbo 1. odstavka 49. b člena ZSPJS (saj so bile te določbe predmet dogovora), ki jasno določata, da se dodatki upoštevajo tako pri prevedbi plače javnega uslužbenca kot tudi pri prevedbi plače delovnega mesta, vendar je tožeča stranka zavestno (tudi s sodelovanjem takratnega ministra) sklenila dogovor s sindikati o prevedbi plač, ki se je vse do mnenja računskega sodišča tudi upošteval. Tožeča stranka je vedela in poznala zahteve 49. člena ZSPJS, vendar se je dogovorila drugače in vsa izplačila v vtoževanem obdobju so temeljila na tem dogovoru, pri sklenitvi dogovora s sindikati pa si ni pridržala pravice zahtevati zatrjevani presežek nazaj, niti ni plačala zato, da bi se izognila sili. Zato je potrebno uporabiti določbo 191. člena OZ. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, katere pavšalno uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava o zadevi preuranjeno odločilo, saj ni popolno ugotovilo dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo: - da je bila tožena stranka pri tožeči stranki zaposlena na delovnem mestu „diplomirana medicinska sestra v intenzivni terapiji I in II“ in bila ob prevedbi v nov plačni sistem z dne 1. 8. 2008 uvrščena v 40. plačni razred, od 1. 10. 2008 pa zaradi napredovanja v 42. plačni razred; - da je računsko sodišče v letu 2010 opravilo revizijo in ugotovilo, da je prišlo pri plači tožene stranke do napačne prevedbe zaradi upoštevanja dodatka za delo s citostatiki in dodatka za ionizirajoče sevanje (dodatka sta se namreč upoštevala zgolj pri prevedbi plače javne uslužbenke, ne pa tudi pri prevedbi plače delovnega mesta), zato je prišlo do uvrstitve v višji plačni razred; - da je bila tožena stranka pri svojem delu izpostavljena ionizirajočemu sevanju, zato je tožeča stranka prevedbo popravila tako, da je ta dodatek upoštevala tako pri prevedbi plače tožene stranke in pri prevedbi delovnega mesta; - da je tožena stranka v vtoževanem obdobju prihajala občasno v stik s citostatiki, zaradi česar je bila upravičena do dodatka za delo s citostatiki, vendar je tožeča stranka prevedbo popravila tako, da dodatka za delo s citostatiki ni upoštevala ne pri prevedbi plače, ne pri prevedbi delovnega mesta. Takšen nov aneks je ponudila v podpis toženi stranki dne 9. 2. 2011, prav tako pa dogovor o vrnitvi preveč plačanih plač z dne 26. 8. 2011. Ker tožena stranka navedenega ni podpisala, je vložila predmetno tožbo.

V skladu s prvim odstavkom 49. b člena ZSPJS se za določitev osnovnih plač, ki so podlaga za prevedbo pri plačni skupini E, upošteva tudi dodatek za delo s citostatiki. Upošteva se tako pri nominalnem znesku osnovne plače delovnega mesta (drugi odstavek 49. a člena ZSPJS), kot pri nominalnem znesku osnovne plače javnega uslužbenca (tretji odstavek 49. a člena). Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je določba tretjega odstavka 3. a člena ZSPJS predvidena za primere, ko je plača izplačana v skladu z individualnimi akti delodajalca, vendar v nasprotju s prisilnimi predpisi, kar velja za konkretni primer. V takem primeru gre za delno ničnost pogodbe o zaposlitvi v smislu ničnosti določila v pogodbi o plači (88. člen v zvezi s prvim odstavkom 86. člena OZ), posledično pa mora stranka vrniti, kar je na podlagi ničnostnega določila sprejela (87. člen OZ).

Tožeča stranka uveljavlja vračilo preveč izplačane plače v obdobju od 1. 8. 2008 do 31. 12. 2008, zaradi napačne prevedbe plačnega razreda ob prehodu v nov plačni sistem. Ker je toženka neupravičeno pridobila razliko v plači med plačo, ki ji po zakonu, predpisih in drugih aktih, izdanih na podlagi zakona, pripada in plačo, ki temelji na ničnem določilu pogodbe o zaposlitvi, mora to razliko vrniti. Res je, da je do sporne prevedbe prišlo v skladu z dogovorom s sindikati in je bil sistem dogovorjen na ravni celotne zdravstvene dejavnosti, vendar navedeno glede na citirana zakonska določila ne more imeti vpliva. Sklicevanje pritožbe na sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 267/2010 zato ni primerno, ker gre za drugačno situacijo. V navedeni zadevi je šlo za primer, ko je tožeča stranka obračunala plače za delovno obveznost v previsokem znesku in je šlo za vprašanje, ali je prišlo do računalniške (ali računske) pomote in posledično ali je mogoče tožeči stranki očitati, da je toženki izplačala nekaj, kar je vedela, da ni dolžna. V citirani zadevi ni bilo relevantno vprašanje uporabe določbe 3.a člena ZSPJS, saj ni šlo za primer, ko bi bila toženki v nasprotju z zakonom, predpisi ali drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi in kolektivnimi pogodbami plača napačno določena in izplačana. V konkretnem primeru pa je bila toženki v nasprotju z zakonom, predpisi ali drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi in kolektivnimi pogodbami plača napačno določena in izplačana, torej gre za uporabo določbe 3.a člena ZSPJS.

Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je dokazno breme pri zahtevku na vračilo preveč izplačane plače na tožeči stranki, da dokaže, koliko bi zakonito določena plača v vtoževanem obdobju znašala. Tožeča stranka tega namreč ni storila. Ko je toženi stranki predložila nove prevedbe plač in zahtevala vrnitev preveč izplačane plače, je izpustila dodatek za delo s citostatiki iz 38. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS, Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadalj.), čeprav je tožena stranka delala s citostatiki in bi se dodatek moral upoštevati pri določanju plače. Zgolj navedba tožeče stranke, da se evidence o delu s citostatiki v spornem obdobju niso vodile, še ne pomeni, da je dokazno breme za delo s citostatiki prešlo na toženo stranko kot to nepravilno zaključuje sodišče prve stopnje.

Tožena stranka je na podlagi 18. člena ZEPDSV dolžna dnevno vpisovati evidenco o izrabi delovnega časa tožene stranke (tudi čas dela s citostatiki), pri čemer bi morala dokumente glede te evidence hraniti kot listino trajne vrednosti (drugi odstavek 17. in drugi odstavek 19. člena ZEPSDSV), ki bi jo morala, v primeru zahteve pristojnega organa, temu organu tudi predložiti. Z navedenimi evidencami delodajalec lahko dokazuje podatke o plačah delavcev in podatke o opravljenem številu ur. V delovnih sporih je dokazno breme o tem, da je delodajalec pravilno vodil evidenco dela ter za njih pravilno obračunal in nakazoval prejemke iz delovnega razmerja, na strani delodajalca. Tako je dokazno breme pri zahtevku na vračilo preveč izplačane plače na tožeči stranki, da izkaže, koliko bi zakonita plača v vtoževanem obdobju znašala. Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dokazno breme za pravilni izračun plače prevalilo na toženo stranko, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju naj sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka za vrnitev preveč izplačanih plač, upošteva, da je dokazno breme na delodajalcu (tožeči stranki), da izkaže pravilni obračun plače, pri čemer mora upoštevati, da je tožena stranka v vtoževanem obdobju občasno prihajala v stik s citostatiki, zaradi česar je upravičena do dodatka za delo s citostatiki, skladno s tedaj veljavnim 38. členom KPJS.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP).