Jedro

Iz obrazložitve ne izhaja niti, kateri predpis je bil relevanten za odločitev, saj jih prvostopenjski organ zgolj našteva, nadalje ni navedeno ugotovljeno dejansko stanje in dokazi, iz katerih tako dejansko stanje izhaja, navedeni niso niti razlogi, ki so odločilni za presojo posameznih dokazov in ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo. Drugostopenjski organ je zato pravilno ugotovil, da je taka odločba tako pomankljiva, da je ni mogoče presojati.

Vendar mora imeti stranka v primeru, če drugostopenjski organ sam dopolnjuje postopek, zagotovljene pravice, ki ji gredo po ZUP v postopku na prvi stopnji. Preden torej drugostopenjski organ izda odločbo o pritožbi, ki jo opre na dodatno upoštevana dejstva, tj. na dejstva, ki jih prvostopenjski organ ni ugotavljal, mora dati stranki možnost, da se o teh dejstvih in okoliščinah, ki so po njegovem prepričanju pomembne za odločbo, izjavi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Mestne uprave Mestne občine Kranj, Urada za gopodarstvo in gospodarske javne službe, št. 351-26/2020-2 (46/07) z dne 6. 2. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil vlogo tožnika za izdajo soglasja za postavitev enonožnega panoja v varovalnem pasu občinske ceste..., na zemljiščih s parc. št. 958/2 in 958/4, obe k.o. ....

2. V obrazložitvi navaja, da je tožnik 21. 1. 2020 vložil vlogo za izdajo soglasja za postavitev enonožnega panoja v varovalnem pasu občinske ceste, kateri je priložil strokovno tehnični elaborat št. 29/PZ-2020, iz katerega je razviden opis objekta (namen, velikost, material, način vzdrževanja) ter natančna lokacija predvidene postavitve. Zahtevo za izdajo soglasja je zavrnil, ker predlagan poseg v območju varovalnega pasu občinske ceste ni skladen z vso zakonodajo ter je posledično nesprejemljiv. Pravilnik o projektiranju cest (v nadaljevanju Pravilnik) namreč določa, da je konstrukcijo in objekt za obveščanje ali oglaševanje dopustno postaviti ob cesti z minimalnim odmikom 5 m od zunanjega roba vozišča in na oddaljenosti več kot 100 m pred oziroma 50 m za kanaliziranim križiščem.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Zavrača očitek, da ni mogoče razbrati, iz katerih razlogov je prvostopenjski organ soglasje zavrnil. Zahteva je bila zavrnjena zato, ker je prvostopenjski organ štel, da predvidena postavitev panoja ne izpolnjuje nobenega pogoja, tj. ne leži najmanj 2 metra od cestnega jedra, kot to zahteva 12 člen Odloka o izvedbenem prostorskem načrtu Mestne občine Kranj (v nadaljevanju IPN MOK), ne bo postavljen na eni od lokacij, ki je v Mestni občini Kranj (v nadaljevanju MOK) rezervirana za oglaševanje, niti ne stoji v zadostni oddaljenosti od kategoriziranega križišča, kot to določa tretji odstavek 56. člena Pravilnika. Razlogi za zavrnitev so torej podani, res pa, da so nekateri pomanjkljivo obrazloženi, zato pritožbeni organ ne more preizkusiti ali so utemeljeni. Iz strokovno tehničnega elaborata je razvidno, da je postavitev predmetnega panoja locirana tako, da bo njegov rob odmaknjen od roba pločnika 2 metra. Do teh navedb se organ prve stopnje ni konkretizirano opredelil oziroma jih ni zavrnil, zato pritožbeni organ ne more presoditi, ali je s predvideno postavitvijo oglasnega panoja spoštovana določba 12. člena IPN MOK. Nadalje iz elaborata izhaja, da je pano lociran 65 metrov za kanaliziranim križiščem, kar je v skladu z zahtevo iz tretjega odstavka 65. člena Pravilnika. Tudi te navedbe prvostopenjski organ ni zavrnil argumentirano, zato je drugostopenjski organ ne more presojati.

4. Drugače pa je po prepričanju drugostopenjskega organa z izpolnjevanjem pogoja iz 20. člena IPN MOK, kar je drugostopenjski organ lahko presodil in ugotovil, da je prvostopenjski organ zahtevo utemeljeno zavrnil. Z odlokom o spremembah in dopolnitvah IPN MOK, ki je pričel veljati 28. 12. 2019, je namreč MOK bistveno spremenila pogoje oglaševanja na svojem območju, zlasti na način, da je v prilogi 5a Odloka izrecno določila lokacije, kjer je oglaševanje dopustno. Natančnejše lokacije objektov za oglaševanje so razvidne v prilogi k obrazložitvi izvedbenega prostorskega načrta, ki je objavljen na spletni strani MOK. Tožnikov oglasni pano je samostoječa tabla dimenzije 4 X 3 m, take table pa je na območju MOK dopustno postaviti le na 44 lokacijah. Iz priloge 5a IPN MOK je razvidno, da na zemljiščih parc. št. 958/2 in 958/4, obe k.o. ..., na katerih je predvidena postavitev oglasnega panoja, oglaševanje z velikimi samostoječimi in stenskimi tablami ni dovoljeno. Prepovedano je tudi oglaševanje z drugimi, manjšimi oglasnimi objekti.

5. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da odločba sploh ni obrazložena, saj iz nje ne izhajajo dejstva, zaradi katerih je bilo soglasje zavrnjeno, ampak je organ navajal zgolj člene posameznih zakonskih in podzakonskih predpisov in navedel, da predviden poseg ni skladen s predpisi. Tožnik je na to opozoril že v pritožbi. Drugostopenjski organ je očitek sicer zavrnil, istočasno pa mu je pritrdil, saj navaja, da organ prve stopnje navedb tožnika ni argumentirano zavrnil, zaradi česar jih pritožbeni organ ni mogel presojati. Zato bi moral vrniti zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Drugostopenjski organ je, ne da bi to preveril (ker ni mogel), zgolj sklepal, da predvidena postavitev ne izpolnjuje pogojev po 12. členu IPN MOK in 56. členu Pravilnika, kar pa, kot izhaja iz elaborata št. 29-PZ/2020, ni res. Tožnik se ne strinja niti s stališčem toženke, da postavitev ne izpolnjuje pogojev po 20.členu Odloka. Pogoj iz 20. člena IPN MOK je bil namreč postavljen šele v mesecu decembru 2019, kar pomeni, da ne more veljati retroaktivno, kajti tožnikov pano je bil postavljen že leta 2013. Nesprejemljivo je tudi, da toženka ni presojala tehničnega elaborata, ki je strokovna podlaga za presojo utemeljenosti soglasja. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi oziroma podrejeno, da jo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

6. Toženka v odgovoru na tožbo očitke zavrača. Navaja, da izpolnjevanja pogojev po 12. členu IPN MOK in Pravilniku sploh ni presojala, ker za to ni bilo podlage v prvostopenjski odločbi. Soglasje za postavitev oglaševalskega panoja je bilo zavrnjeno le zaradi neizpolnjevanja pogoja iz 20. člena IPN MOK. Izpolnjevanje teh pogojev je drugostopenjski organ lahko presodil in enako kot prvostopenjski organ zaključil, da niso izpolnjeni. Ker to zadostuje za zavrnitev zahteve, prostopenjske odločbe ni bil dolžan odpraviti. Neutemeljen je tudi očitek o retroaktivnosti. Toženka je res 27. 11. 2019 sprejela Odlok o spremembah in dopolnitvah IPN MOK, ki je začel veljati 28. 12. 2019, in s katerim je bistveno spremenila pogoje oglaševanja na svojem območju. Vendar je tožnik vlogo za izdajo soglasja za postavitev objekta za oglaševanje vložil 20. 1. 2020, torej v času, ko so spremembe že veljale. Zato o retroaktivnosti ni mogoče govoriti.

7. Tožba je utemeljena.

8. Po 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku obrazložitev odločbe obsega: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

9. Tožnik pravilno opozarja, da izpodbijana odločba ni obrazložena, saj ne vsebuje tega, kar bi po citirani določbi morala. Prvostopenjski organ namreč zgolj prepisuje določila 95. in 97. člena Zakona o cestah, 35., 36., in 43. člena Odloka o občinskih cestah v Mestni občini Kranj, 28., 12. in 20. člena IPN MOK in tretji odstavek 56. člena Pravilnika, na kar zaključi, da na je na podlagi navedenega ugotovil, da predlagan poseg v območju varovalnega pasu občinske ceste ni skladen z vso zakonodajo ter je posledično nesprejemljiv.

10. Iz take obrazložitve ne izhaja niti, kateri predpis je bil relevanten za odločitev, saj jih prvostopenjski organ zgolj našteva, nadalje ni navedeno ugotovljeno dejansko stanje in dokazi, iz katerih tako dejansko stanje izhaja, navedeni niso niti razlogi, ki so odločilni za presojo posameznih dokazov in ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo. Drugostopenjski organ je zato pravilno ugotovil, da je taka odločba tako pomankljiva, da je ni mogoče presojati.

11. Sodišče pa se ne strinja s stališčem drugostopenjskega organa, da je drugače z izpolnjevanjem pogoja iz 20. člena IPN MOK, ki v povezavi s prilogo 5a določa lokacije, kjer je dovoljena postavitev objektov za oglaševanje, tj. da je odločitev prvostopenjskega organa v tem delu mogoče presojati. Prvostopenjski organ je namreč zapisal zgolj to, da „20. člen IPN MOK v povezavi s prilogo 5a odloka določa lokacije, kjer je dovoljena postavitev posameznih objektov za oglaševanje“. Zgolj ta zapis pa ne vsebuje nobene ugotovitve, kakšen je tožnikov objekt, na kateri lokaciji naj bi bil postavljen in niti zaključka, zakaj na tisti lokaciji glede na citirano določilo odloka postavitev takega objekta ni dopustna.

12. Šele v drugostopenjski odločbi je ugotovljeno, da je velike samostoječe table dimenzije 4 X 3 metra, kakršna je tožnikova, ni dopustno postaviti na območjih, ki so označena z rdečimi pikami. Zemljišči parc. št. 958/2 in 958/4, obe k.o. ..., na katerih je predvidena postavitev tega oglasnega panoja, ležita ob Cesti ..., ki skupaj s ... in ... cesto tvorijo trikotno območje, iz priloge 5a pa je razvidno, da na tem območju oglaševanje z velikimi samostoječimi stenskimi tablami ni dovoljeno, kot tudi ni dovoljeno oglaševanje z manjšimi oglasnimi tablami.

13. Prvi odstavek 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) sicer omogoča, da kadar organ druge stopnje ugotovi, da so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva, (…), dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti bodisi sam bodisi po organu prve stopnje ali pa po zaprošenem organu. Vendar mora imeti stranka v primeru, če drugostopenjski organ sam dopolnjuje postopek, zagotovljene pravice, ki ji gredo po ZUP v postopku na prvi stopnji.1 Preden torej drugostopenjski organ izda odločbo o pritožbi, ki jo opre na dodatno upoštevana dejstva, tj. na dejstva, ki jih prvostopenjski organ ni ugotavljal, mora dati stranki možnost, da se o teh dejstvih in okoliščinah, ki so po njegovem prepričanju pomembne za odločbo, izjavi. Če bi toženka tako ravnala, bi lahko tožnik že v postopku na drugi stopnji izpostavil svoje stališče, da se pogoj iz 20. člen IPN MOK zanj ne more uporabiti, ker je bil uveljavljen šele v mesecu decembru 2019 ter ne more veljati retroaktivno, saj je bil tožnikov pano postavljen leta 2013. O tem ugovoru, ki je pravno relevanten, pa bi se toženka prav tako morala izreči v odločbi in ne zgolj v odgovoru na tožbo. Tožnik tega ugovora zgolj ob navedbi v prvostopenjski odločbi, da 20. člen IPN MOK v povezavi s prilogo 5a določa lokacije, kjer je dovoljena postavitev posameznih objektov za oglaševanja, v pritožbi ni mogel postaviti, saj mu ni moglo biti znano, zakaj naj bi bil ta člen v povezavi s prilogo 5a po stališču organa v njegovem primeru sploh relevanten. S tem je bila kršena njegova pravica do izjave.

14. Glede na povedano je sodišče tožbi tožnika na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem spisu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tako, da je odpravilo tisti del prvostopenjske odločbe, ki je bil še v veljavi in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Ker je bilo treba izpodbijano določbo odpraviti že iz navedenih razlogov, se sodišče o drugih tožbenih razlogih ni izrekalo.

15. Sodišče je na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1. 16. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnika je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 22 % DDV (pooblaščenca tožnika sta zavezanca za DDV), kar znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu z ZST - 1 bo sodna taksa vrnjena tožniku po uradni dolžnosti.

1 Glej I U 1289/2016 z dne 10. 10. 2017, I U 1662/2016 z dne 4. 7. 2017, I U 1388/2012 z dne 21. 3. 2013, I U 213/2020 z dne 7. 1. 2021 in druge.