Jedro

Pogodbene obresti so tiste, za katere se dogovorita upnik in dolžnik in ki tečejo od nastanka denarne obveznosti do njene zapadlosti. Od zapadlosti dalje pa tečejo zamudne obresti kot civilna sankcija za zamudo.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v točki 1 izreka v obrestnem delu spremeni tako, da odslej glasi: "1. Tožena stranka F. C. je dolžan plačati tožniku F. M. H. A. 21.474,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 1.2.2000 dalje do dneva, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico," v preostalem pa se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku znesek 21.474,26 EUR z obrestmi v višini 13 % od 1.1.2000 do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 3.124,09 EUR, vse v roku 15 dni.

Zoper navedeno odločitev se toženec po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje, uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da je sodba nepravilna in nezakonita. Poudarja, da je znesek po pogodbi o tujem vlaganju z dne 2.10.1993 identičen znesku iz pogodbe o posojilu z dne 17.2.1997 in je evidentno, da se pogodba o posojilu nanaša na denar, ki ga je tožnik vložil v obratovalnico obtoženca. Prav tako ni sporno, da toženec tega denarja fizično ni prejel, pač pa ga je tožnik nakazal na A. I. d.o.o. Priče kot tudi sam toženec pa so potrdile, da je toženec tožniku že izplačal skupno 45.920,00 DEM in je njegov vložek že poplačan. Tako bi sodišče moralo zaključiti, da pri pogodbi o posojilu z dne 17.2.1997 ni šlo za nikakršno posojilo, pač pa le za potrdilo, s katerim se je dokazovala resničnost obstoja tožnikovega vložka v podjetje toženca. Toženec tudi izpostavlja, da je tožnik s pogodbo o posojilu z dne 17.2.1997 izsilil toženca, sodišče pa bi moralo že plačane zneske odšteti od zneska glavnice 42.000,00 DEM. Sodišče je tudi zmotno ocenilo, da predstavljajo zneski, katerih prejem priznava tudi tožnik, obresti, saj o njih pogodba o tujem vlaganju ne govori, niti v času od januarja 1994 do 31.1.1997 obresti niso mogle nateči do višine s strani toženca izplačanega denarja. Toženec zato vztraja, da gre v konkretnem primeru za pogodbo o tujem vlaganju, ki je tudi bila sklenjena za dobo šest let. V kolikor bi šlo za prenovo pogodbenega razmerja, bi bilo to v pogodbi o posojilu tudi izrecno zapisano. Tako je zaključek sodišča prve stopnje o prenovi pogodbenega razmerja zmoten in pogodba o tujem vlaganju ni prenehala veljati. Prav tako je ostalo nepojasnjeno vprašanje, kaj predstavljajo zneski, ki jih je toženec že plačal tožniku. V primeru, da bi takšna sodba postala pravnomočna, bi tožnik dobil dvakratni znesek, ki ga je vložil in to brez vsake pravne podlage. Prav tako je neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je pogodba o tujem vlaganju služila temu, da je tožnik na njeni podlagi lahko nabavil kamion po nižji ceni. Toženec je tako tožniku plačal skupno 45.920,00 DEM, kar je več od prejete glavnice, sodišče pa šteje plačila izvršena do 31.1.1997 za nepomembna, kar je pravno zgrešeno. Tudi sicer je odločitev sodišča prve stopnje izjemno nejasna in neprepričljiva, neobrazložena pa je tudi odločitev o stroških postopka.

Pritožba je bila v skladu s 1. odstavkom 344. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) vročena tožniku, ki v odgovoru na pritožbo le-to ocenjuje kot neutemeljeno in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče namreč ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje ugotovilo v zadostnem obsegu, izpodbijana sodba temelji na jedrnati dokazni oceni, logičnih sklepih in vsebuje vsa pravno odločilna dejstva. Dokazna ocena je tako glede pravnoodločilnih okoliščin pravilna in je pavšalne pritožbene navedbe v ničemer ne omajejo.

Sodišče prve stopnje je namreč pravilno povzelo med strankama sicer naslednja bistvena nesporna dejstva: - pravdni stranki sta dne 2.10.1993 sklenili pogodbo o tujem vlaganju, - na osnovi navedene pogodbe je tožnik za nakup tovornega avtomobila toženca nakazal znesek 42.000,00 DEM in sicer neposredno prodajalcu A. I. d.o.o. Ljubljana in - dne 17.2.1997 sta pravdni stranki v zvezi z navedenim zneskom sklenili pogodbo o posojilu.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta stranki s posojilno pogodbo iz leta 1997 prenovili pogodbeno razmerje, urejeno s pogodbo o tujem vlaganju iz leta 1993. Torej so vse pogodbeno dogovorjene obveznosti po slednji pogodbi ugasnile, nastale pa so nove obveze v skladu z določilu posojilne pogodbe. Toženec takšnemu razlogovanju izrecno nasprotuje in v pritožbi zatrjuje, da prvotna pogodba še vedno velja in ne gre za prenovo, saj je bila sklenjena za dobo šestih let, ki takrat še ni potekla. Na drugi strani pa toženec ravno v pritožbi opozarja, da je evidentno, da se pogodba o posojilu nanaša na denar, ki ga je tožnik po prvotni pogodbi vložil v obratovalnico toženca. Tako tudi med strankama ni nobenega dvoma, da gre za povezani pogodbi. Da je temu dejansko tako, pa v celoti potrjuje vsebina posojilne pogodbe (priloga A2), katero sta sestavila ravno toženec in njegov sin, kar v izpovedbi izrecno priznavata. Posojilna pogodba se nanaša na isti znesek, isti namen - nakup tovornega vozila in potrjuje tudi, da je bilo plačilo tega zneska realizirano v januarju 1994. Že zgolj ti podatki v celoti pritrjujejo dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je šlo med strankama dejansko za novacijo pogodbenega razmerja, po kateri so prvotno dogovorjene pogodbene obveze prenehale (1. odstavek 348. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Ob tem sta pravdni stranki tudi izrecno zapisali, da so obresti iz pogodbenega razmerja do 31.1.1997 že poravnane, kar prav tako kaže, da nova pogodba ne velja poleg prvotne, temveč namesto nje. Pritožbeni očitek, da v posojilni pogodbi ni izrecno zapisano, da gre za novacijo, se tako izkaže za neutemeljenega. Enako velja glede ugovora o napakah volje pri podpisu posojilne pogodbe, ker naj bi bil toženec k temu izsiljevan. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da tega dejstva ni upoštevalo, kar pa ne drži. Do te trditve se je namreč sodišče opredelilo in ta ugovor obrazloženo zavrnilo (3. odstavek na strani 3 sodbe). Navedenih razlogov o prekluziji tega ugovora pa pritožba sploh ne izpodbija, temveč le pavšalno ponavlja navedeno trditev. Nelogična je tudi trditev pritožnika, da naj bi posojilna pogodba po vsebini predstavljala le potrdilo o nakazanem denarju iz leta 1994, saj je bil ravno on s svojim sinom sestavljalec sporne posojilne pogodbe. Da je bila ta dejansko tako dogovorjena, kot je zapisana, je sodišče prve stopnje glede na določilo člena 99. člen ZOR pravilno ocenilo, to oceno pa povsem utrjuje tudi dejstvo, da jo je toženec sprva spoštoval in izpolnjeval. Namreč, po podpisu te posojilne pogodbe je toženec dve leti zapored plačal tožniku zneska 5.460,00 DEM, kar predstavlja znesek 13 % od glavnice 42.000,00 DEM, kolikor so bile tudi dogovorjene letne obresti po navedeni posojilni pogodbi. Tako ni nobenega dvoma, da je bila posojilna pogodba deloma že realizirana tudi s strani toženca in ni mogoče govoriti o nikakršnem potrdilu, pač pa o veljavno sklenjeni pogodbi. Ob pravilno ugotovljenem dejstvu, da sta pravdni stranki s posojilno pogodbo na novo opredelili medsebojne obveznosti, se le-te presojajo od sklenitve posojilne pogodbe z dne 17.2.1997 dalje, zato so vse navedbe oziroma zahteve po poračunavanju do takrat plačanih zneskov s strani toženca, neutemeljene. Kot je že sodišče prve stopnje ugotovilo, sta stranki navedeno pogodbo z dne 17.2.1997 na novo prenovili obveze glede nakazanega denarja tožnika, zato se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ukvarjati z vprašanjem, ali je del obveznosti prenehal s plačili ali ne. Obveznosti po pogodbi o tujem vlaganjem so torej ugasnile, nastala pa je nova obveznost vrniti posojilo v skladu s sklenjeno posojilno pogodbo. Pravdni stranki sta se očitno (glede na nedvoumen zapis in tudi glede na dveletno izvrševanje obvez iz naslova obresti) zedinili, da prvotno obveznost nadomestita z obveznostjo vrnitve posojila, torej z obveznostjo, ki ima drugačno pravno podlago od prvotne (1. odstavek 348. člena ZOR). Navedene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in z njimi povezani materialnopravni zaključki so tako po oceni pritožbenega sodišča pravilni, pritožbeni očitki v tej smeri pa neutemeljeni.

Pač pa gre delno pritrditi pritožbenemu očitku o nepravilni uporabi materialnega prava le v obrestnem delu prisojenega tožbenega zahtevka. Pravdni stranki sta s posojilno pogodbo določili zapadlost denarne obveznosti in sicer z dnem 31.1.2000, zato je sodišče prve stopnje nepravilno prisodilo pogodbene obresti tudi za čas po zapadlosti terjatve. Pogodbene obresti so namreč tiste, za katere se dogovorita upnik in dolžnik in ki tečejo od nastanka denarne obveznosti do njene zapadlosti (če se ne dogovorita drugače, kar pa nobena od strank ne zatrjuje). Od zapadlosti dalje pa tečejo zamudne obresti kot civilna sankcija za zamudo, torej v konkretnem primeru za čas od 1.2.2000 dalje. Glede zamudnih obresti je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006 (Ur. l. RS, št. 28/06 - v nadaljevanju ustavna odločba) razveljavilo člen 1060 OZ, kolikor so na njegovi podlagi za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja ZOR in ne določa uporabe pravila, da zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. V tem primeru pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je vsota zapadlih in neplačanih obresti še pred dnevom izdaje sodbe sodišča prve stopnje že krepko presegla glavnico. Po določbi člena 376 OZ (za katero Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-276/06 z dne 15.3.2007 ugotavlja, da ni v neskladju z Ustavo) obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico. To pomeni, da na podlagi zakona preneha obveznost dolžnika plačati višji znesek iz naslova obresti, določba pa je kogentne narave. Tako sodišče po uveljavitvi OZ ne sme dati pravnega varstva tožniku glede obresti, v kolikor so te v trenutku odločanja presegle glavnico. V skladu z navedenim je pritožbeno sodišče na podlagi člena 358. ZPP spremenilo odločitev sodišča prve stopnje glede obrestnega dela tožbenega zahtevka in tožniku priznalo zakonske zamudne obresti za čas od zapadlosti terjatve do dneva, ko je vsota zapadlih, pa neplačanih obresti dosegla glavnico.

Neutemeljena pa je pritožba tudi v delu, s katerim izpodbija stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. To v obrazložitvi sodbe svoje odločitve glede odmere stroškov res ni decidirano obrazložilo, katere od priglašenih stroškov je priznalo ter v kakšni višini in katerih ne. Netočna pa je trditev toženca, da se odmera pravdnih strokov ne more preizkusiti. Prvostopenjsko sodišče je stroške odmerjalo po specificiranih stroškovnikih tožeče stranke (list. št. 33, 66, 77 in 103), ki so sestavni del spisa. Tožena stranka je imela ves čas pravico pregleda spisa sama, ali po pooblaščenem odvetniku, ki ima v skladu s predloženim pooblastilom pravico opravljati vsa pravdna dejanja (1. točka 1. odstavka 95. člena ZPP). S pregledom spisa in same odmere stroškov na navedenih stroškovnikih je imela tožena stranka vsekakor možnost preizkusiti odločitev sodišča prve stopnje glede priznanja pravdnih stroškov nasprotne stranke. Ob tem je pritožbeno sodišče tudi samo preizkusilo pravilnost odmere odvetniških stroškov v skladu z veljavno Odvetniško tarifo ter drugih priglašenih stroškov. Ob tem ugotavlja, da bi bil tožnik po stroškovniku na redni številki 33 upravičen do povrnitve stroškov v višini 1.702,53 EUR, po stroškovniku na redni številki 66 v višini 718,79 EUR, po stroškovniku na redni številki 77 v višini 752,08 EUR ter po stroškovniku na list. št. 103 v višini 652,41 EUR ali skupaj v višini 3.825,81 EUR, kar pa je celo več kot je sodišče prve stopnje tožniku v izpodbijani sodbi prisodilo. Tako se pokaže pritožba tožene stranke tudi v tem delu kot neutemeljena.

Ker v pritožbi uveljavljana pritožbena razloga nista podana, prav tako pa sodišče druge stopnje ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in na podlagi člena 353 ZPP v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Glede na dejstvo, da toženec v pretežnem delu (razen glede obresti) s pritožbo ni uspel, prav tako pa navedbe tožeče stranke v odgovoru na pritožbo niso pripomogle k odločitvi sodišča druge stopnje, je pritožbeno sodišče na podlagi člena 165 ZPP v zvezi z 2. odstavkom člena 154 ZPP odločilo, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.