Jedro

Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je predmetna pogodba o upravljanju veljavna, ker za sklenitev zadošča večina solastnikov, saj ne gre za pogodbo o medsebojnih razmerjih v smislu 22. člena SZ.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba sodišča prve stopnje z dne 15.9.2010 in sklep sodišča prve stopnje z dne 7.10.2010. II. Tožena stranka sama krije stroške pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 15.9.2010.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo z dne 15.9.2010 je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 2007/00297 z dne 15.1.2007 ostane v 1. in 3. točki izreka v celoti v veljavi. Odločilo je še, da toženec sam nosi stroške pravdnega postopka.

2. Zoper sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Kot že v postopku pred sodiščem prve stopnje in v vseh ostalih postopkih, ki jih proti njemu zaradi plačila stroškov upravljanja vodi tožnica, poudarja, da v relevantnem časovnem obdobju ni bil lastnik, solastnik ali etažni lastnik, ni bil najemnik in tudi ne uporabnik. Tudi ni podpisal pogodbe o upravljanju, na katero se sklicuje tožnica, in mu ni bil predložen način obračunavanja stroškov, zato ni bil zavezanec za plačilo stroškov upravljanja. Ta dejstva je navajal v vseh postopkih, v katerih je tožnica od njega izterjevala stroške upravljanja in to od leta 2000 dalje, saj je proti vsakoletnim izvršbam vlagal ugovore. Njegovemu stališču je pritrdilo tudi sodišče v pravdah med istima strankama, zaradi istega predmeta (VI P 3576/2002, VI P 1302/2004, VI P 1863/2004 in VI P 669/2006), v katerih je s sodbami razveljavilo sklepe o izvršbah in zavrnilo tožbene zahtevke tožnice. Pravilnost takih odločitev je potrdilo Višje sodišče v Ljubljani (I Cp 433/2008, I Cp 1301/2009, I Cp 2571/2009, I Cp 1693/2009). Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je toženec izpolnil vse potrebno za pridobitev lastninske pravice, zato lahko uveljavlja pravice, ki gredo predvsem lastnikom, takim pravicam pa morajo slediti tudi dolžnosti; da je toženec lastniški posestnik oziroma oseba, ki ima lastniška upravičenja; da je zaradi izjave toženca z dne 8.3.1999 med strankama vzpostavljeno obligacijsko razmerje, ki ga ni mogoče enostransko preklicati; da je nesporno dejstvo, da je tožnica upravnik nepremičnine, ker je pogodbo sklenil z večinskim lastnikom, saj toženec tega ni zanikal. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialnopravna določila Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) o času prehoda lastninske pravice na kupca nepremičnine na podlagi pravnega posla, Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) glede sklenitve pogodbe o upravljanju (27. člen SZ), glede temelja za plačilno odgovornost lastnika oziroma solastnika, ki bi jo lahko urejala le pogodba o upravljanju, kakršne so sklepali med seboj le lastniki oziroma solastniki (22. člen SZ in naslednji), ter glede vprašanja, kdo lahko sklene taki pogodbi. S strani prodajalca G. d.d. niso bili izpolnjeni vsi pogoji za vknjižbo lastninske pravice na sporni nepremičnini na toženca, zaradi česar je toženec vložil tožbo. Lastninska upravičenja gredo le lastniku nepremičnine, lastniškemu posestniku pa po samem zakonu lastninska upravičenja ne pripadajo. S svojimi ugovori ni dokazoval, da s sporno nepremičnino nima nič, temveč da lastninska pravica še ni prišla nanj, zato je obrazložitev, češ da zakaj se sploh pravda s kupovalko, absurdna. Izjava z dne 8.3.1999 ne predstavlja vzpostavitve obligacijskega razmerja, saj ni verjetno, da je toženec pristopil k dolgu, če je bil tedaj že v sporu z B. Š.. Iz zapisa (vprašanje je, če je šlo za dopis toženca, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje) izhaja le, da naj bi naročil, da naj se obvestila o obveznostih pošiljajo na njegovo ime. Tak zapis pa ne predstavlja niti obligacijske zaveze toženca o plačevanju obveznosti upravljanja, niti listine o prevzemu dolga oziroma pristopu k dolgu B. Š.. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, na podlagi česa je iz predložnega dopisa ugotovilo, da se je toženec odločil, da bo izključni plačnik stroškov za poslovni delež, če je bil toženec le eden od kupcev, v času odločanja pa je bil že vknjižen kot solastnik do ½. Poleg tega je toženec izjavo z dne 8.3.1999 preklical najkasneje že v letu 2000, ko je vložil prve ugovore v izvršbah tožnice zaradi izterjave stroškov upravljanja. Četudi bi bila pogodba o upravljanju veljavno sklenjena, toženca ne bi zavezovala, saj v vtoževanem obdobju ni bil lastnik poslovnega prostora. Tožnica ni dokazala, da je pogodbo sklenila z večinskim lastnikom, temveč je podala le pavšalne trditve o podpisu listine z zadostno večino. Nesprejemljivo je tudi stališče sodišča prve stopnje o sodni praksi, ki jo je izpostavil toženec. Vsaj v pravdah VI P 1863/2004 in VI P 669/2006, potrjenih s sodbama I Cp 2571/2009 in I Cp 1301/2009, je sodišče obravnavalo tudi trditve toženca o izjavi z dne 8.3.1999 in obrazložilo, da predmetna izjava ne vzpostavlja njegovega lastništva nad prostorom in njegove pasivne legitimacije, ki je možna le, če bi toženec dejansko postal lastnik, pa ni.

3. Z izpodbijanim sklepom z dne 7.10.2010 je sodišča prve stopnje odločilo, da mora toženec tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 328,93 EUR v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje.

4. Zoper sklep z dne 7.10.2010 je toženec vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep tako spremeni, da zahtevek tožnice za plačilo pravdnih stroškov v celoti zavrne. Navaja le, da se v celoti sklicuje na pritožbene razloge iz pritožbe zoper sodbo z dne 15.9.2010 glede glavnice.

5. Pritožbi zoper sodbo z dne 15.9.2010 in zoper sklep z dne 7.10.2010 nista utemeljeni.

6. O pritožbi zoper sodbo z dne 15.9.2010:

7. V obravnavanem primeru gre za postopek v sporih majhne vrednosti, v katerih je sodbo, s katero je postopek končan, mogoče izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne more pa se izpodbijati zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Tožnica vtožuje plačilo stroškov obratovanja in upravljanja. Višina in zapadlost tožbenega zahtevka med pravdnima strankama nista bila sporna, sporen je bil le njegov temelj. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica glede objekta, v katerem se nahaja tudi sporni poslovni prostor, upravnik, ker je sklenila pogodbo o upravljanju z večinskim lastnikom. Toženec je sklenil prodajno pogodbo s podjetjem G. d.d., v kateri sta kot kupca sporne nepremičnine navedena toženec in B. Š., do vpisa v zemljiško knjigo pa še ni prišlo, saj med kupcema obstaja spor glede višine solastniškega deleža. Toženec je tožnici sam podal izjavo z dne 8.3.1999, iz katere izhaja, da podpisani H. L. (toženec) naproša S. d.d. (tožnico), da za uporabo enote pod št. 44625 pošilja vse obveznosti na njeno ime, kot zadeva pa je navedeno "Plačnik stroškov za poslovni prostor v objektu T. O. 13".

9. Sodišče prve stopnje je zgoraj navedene dejanske ugotovitve o vsebini toženčeve izjave z dne 8.3.1999 materialnopravno pravilno presodilo in materialnopravno pravilno zaključilo, da se je toženec odločil, da bo izključni plačnik stroškov za poslovni prostor. Ker je o tem z izjavo z dne 8.3.1999 obvestil tožnico, se je med njima nedvomno vzpostavilo obligacijsko razmerje, ki je obstajalo tudi v obdobju, na katerega se nanaša vtoževana terjatev. Tudi po presoji pritožbenega sodišča se vlaganje ugovorov toženca v izvršilnih postopkih ne šteje za preklic njegove izjave z dne 8.3.1999. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom in razlogi sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek utemeljen na obligacijskopravni podlagi, bodisi na podlagi 262. člena ZOR bodisi na podlagi 451. člena ZOR, oboje v zvezi s 1060. členom OZ, in se nanje tudi v celoti sklicuje. Pritožba z navedbami, da ni verjetno, da bi toženec pristopil k dolgu, če je bil v sporu glede lastništva, pravilnega materialnopravnega zaključka sodišča prve stopnje ne more omajati. Drži, da za pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom ne zadostuje zgolj pravni naslov, temveč je potreben tudi vpis v zemljiško knjigo, zaradi česar toženec še ni lastnik. Navedeno je sodišče prve stopnje upoštevalo, zato niso utemeljeni pritožbeni očitki o zmotni uporabi določb SPZ in ZZK-1. Vendar pa obstoj prodajne pogodbe, v kateri je toženec naveden kot kupec, in prevzem posesti nad nepremičnino s strani kupca (zaradi česar je sodišče prve stopnje toženca materialnopravno gledano (v smislu SPZ) pravilno opredelilo kot lastniškega posestnika) nista brez pomena in je oboje, poleg odločilnega dejstva o obstoju obligacijskega razmerja med pravdnima strankama na podlagi toženčeve izjave z dne 8.3.1999, sodišče prve stopnje upravičeno upoštevalo, saj bi bilo toženčevo pojmovanje pomena prodajne pogodbe in posesti gotovo drugačno, kolikor bi G. kot lastnik poslovni prostor ponovno prodal. Ne predstavljata pa pravno odločilnih dejstev v tej zadevi, saj sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku po pojasnjenem ni ugodilo (zgolj) na podlagi zaključka, da je toženec lastniški posestnik.

10. Neutemeljeno je sklicevanje toženca na sodno prakso glede identičnih primerov (isti pravdni stranki, enaki stroški, različno obdobje). Glede zadev I Cp 433/2008, I Cp 1301/2009, I Cp 2571/2011 in I Cp 1693/2009 je okoliščine pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje in pravilno zaključilo, da je sodišče v obravnavanih zadevah razsojalo na drugi materialnopravni podlagi, kot je to v skladu s trditvami strank storilo v tej zadevi, ko je razsodilo na obligacijskopravni podlagi. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zmotno uporabilo določbe SZ glede sklenitve pogodbe o upravljanju (27. člen SZ), glede temelja za plačilno odgovornost lastnika oziroma solastnika, ki bi jo lahko urejala le pogodba o upravljanju, kakršne so sklepali med seboj le lastniki oziroma solastniki (22. člen SZ in naslednji), ter glede vprašanja, kdo lahko sklene taki pogodbi. Glede dejstva, da je tožnica upravnik, ker je sklenila pogodbo z večinskim lastnikom, med strankama ni bilo spora in toženec veljavnosti te pogodbe (pred pritožbo) nikoli ni oporekal. Tudi sicer je pravilno materialnopravno stališče stališče sodišča prve stopnje, da je predmetna pogodba veljavna, ker za sklenitev zadošča večina solastnikov, saj ne gre za pogodbo o medsebojnih razmerjih v smislu 22. člena SZ. Materialnopravno pravilno je tudi pojasnilo sodišča prve stopnje o tem, zakaj toženec ne more uspeti z ugovorom, da poslovnega prostora ni uporabljal in zakaj veljavna pogodba o upravljanju zavezuje tudi tiste lastnike, ki je niso podpisali. (slednje za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka sicer ni odločilnega pomena).

11. Ostale pritožbene navedbe po presoji pritožbenega sodišča predstavljajo uveljavljanje relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jih ni obravnavalo in nanje ni odgovarjalo.

12. O pritožbi zoper sklep z dne 7.10.2010:

13. Toženec sklep z dne 7.10.2010 izpodbija, ker bi zavrnitev tožbenega zahtevka, za katero se zavzema v pritožbi zoper sodbo, v skladu z načelom uspeha kot kriterija za odločitev o stroških imela za posledico tudi zavrnitev tožničine zahteve za povračilo pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče pritožbi toženca zoper sodbo ni ugodilo. Tožnica je v pravdi v celoti uspela, zato je sodišče prve stopnje tožencu utemeljeno naložilo plačilo njenih pravdnih stroškov, katerih odmere toženec v pritožbi ne izpodbija.

14. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje z dne 15.9.2010 in sklep sodišča prve stopnje z dne 7.10.2010 (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

15. Pritožbeno sodišče je odločilo še o pritožbenih stroških (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker toženec s pritožbo zoper sodbo ni uspel, sam krije stroške pritožbe zoper sodbo (prvi odstavek 154. člena ZPP).