Jedro

Nobenega dvoma ne more biti, da pomeni brcniti oškodovanca v glavo, nedopustno škodljivo ravnanje. Ker tožena stranka v postopku ni dokazala, da njen vojak za škodljivo ravnanje ni kriv, krivda pa se domneva (prvi odstavek 154. člena ZOR), so podane vse štiri prvine civilnega delikta. Materialnopravni sklep o obstoju odškodninske odgovornosti in o odgovornosti države za ravnanje njenega vojaka (26. člen URS) je zato pravilen.

Izrek

1.) Reviziji tožeče stranke se delno ugodi ter se sodba pritožbenega sodišča spremeni tako, da se glasi: "Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana prvostopenjska sodba v obsodilnem delu spremeni tako, da se odškodnina za nepremoženjsko škodo zniža s prisojenih 21.907,86 EUR (prej 5.250.000 SIT) na 17.648,47 EUR, znesek dolžnih pravdnih stroškov pa se spremeni s prej prisojenih 4.559,45 EUR (prej 1.092.626,40 SIT) na 3.528,62 EUR.

V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 67,67 EUR pritožbenih stroškov."

2.) V preostalem delu se revizija tožeče stranke, revizija tožene stranke pa v celoti zavrneta.

3.) Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 247,86 EUR stroškov revizijskega postopka v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko obsodilo na plačilo 5.250.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Višji tožbeni zahtevek (do 12.000.000 SIT je zavrnilo). Presodilo je, da je primerna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 2.000.000 SIT, za strah 250.000 SIT in za dušene bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 3.000.000 SIT. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 1.092.626,40 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo ter prisojeno odškodnino znižalo na 3.750.000 SIT. Presodilo je, da za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem zadošča odškodnina v višini 1.000.000 SIT ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2.500.000 SIT. Odločitev o primernem znesku za strah je pustilo nespremenjeno. Spremenilo je odločitev o stroških. V ostalem delu je pritožbo tožene stranke, pritožbo tožeče stranke pa v celoti zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi vlagata revizijo obe pravdni stranki.

Tožeča stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter sodišču predlaga takšno spremembo izpodbijane sodbe, da bo zahtevku v celoti ugodeno. Zavzemanje za zvišanje odškodnine opira na številna dejstva, nazadnje pa poudarja, da je bila tožniku s prvotno sodbo priznana odškodnina v višini 5.000.000 SIT, sedaj pa mu je višje sodišče osem let kasneje priznalo 3.750.000 SIT. Če bi bila ta odškodnina tožniku priznana že po prvotni sodbi, bi z obrestmi presegla vtoževani znesek 12.000.000 SIT. Po tako dolgotrajnem postopku je tožnik prikrajšan zaradi dolgotrajnosti postopka.

Tudi tožena stranka kot revizijski razlog navaja le zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen. Podrejeno predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve v ponovno sojenje.

Tožena stranka napada tako odločitev o podlagi odškodninske odgovornosti kot odločitev o višini prisojene odškodnine. V obsežnem prvem odstavku revizije napada odločitev o podlagi odškodninske odgovornosti. Pri tem pa se ukvarja z dejanskimi vprašanji, kar je razvidno že iz uvodnega dela, ko pravi: "Zaključek drugostopenjskega sodišča, da je bilo ravnanje tega igralca premalo skrbno, je nejasno, ker izhaja iz napačnih konstrukcij o dejanskem stanju" (odebelilo rev. sodišče). Tisto, kar v tem delu revizije odstopa od golega zavzemanja za drugačno ugotovitev dejanskega stanja, je najprej stališče, da bi moralo sodišče izhajati iz konkretne dejanske situacije ter iz skupnostnega, naključnega razmerja, v katerem sta se nenadoma znašli tožeča stranka in njen nasprotni igralec. V kolektivnih športih so takšne skupne situacije konstanta. Od graje dejanskega stanja se na podoben način odmika še navedba, da je splošno znano, da pravna oseba odgovarja za ravnanja svojih ljudi samo, če jim je mogoče očitati kakšno krivdo. Na to se navezuje nadaljnje revizijsko stališče, da bi bilo treba krivdo osebe, ki je poškodovala tožnika, dokazati. Nazadnje v tem delu revizije še pravi, da prispevek tožeče stranke ni izključen, temveč je celo zelo verjeten in je tako vprašanje le, v kakšnem obsegu je podan.

V drugem odstavku napada odločitev o višini odškodnine. Ta naj bi odstopala od sodne prakse v podobnih primerih. Revizija trdi, da se drugostopenjsko sodišče ni povsem opredelilo do sekundarne nevroze, delno vzpodbujene z nastalo poškodbo, delno pa tudi z že prej prisotno nevrotično formirano osebnostno strukturo tožeče stranke. Ker je nevrotična naravnanost obstajala že prej, ni brez pomena "na obseg po poškodbi zmanjšane splošne življenjske aktivnosti." Pravdni stranki, ki sta jima bili reviziji vročeni, nanju nista odgovorili. Reviziji sta bili dostavljeni tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija tožeče stranke je delno utemeljena, revizija tožene stranke pa je neutemeljena.

O podlagi odškodninske odgovornosti: Dejanska podlaga sodbe v delu, ki se nanaša na vprašanje podlage odškodninske odgovornosti, je naslednja: Do škodnega dogodka je prišlo pri igranju nogometa med služenjem vojaškega roka. Šlo je za športne igre, ki jih je organiziral štab in sicer za tekmo med vojaki in vojaško policijo. Sodišče je ugotovilo, da je do poškodbe tožnika prišlo v okviru obvezne športne aktivnosti.

Vojak tožene stranke je v nasprotnem napadu brcnil v smeri žoge, ki jo je tožnik med obrambo že zadržal tako, da se je kot vratar vrgel nanjo. Napadalec je poskušal zbiti žogo iz rok tožnika v gol. Pri tem ga je brcnil v glavo in vrat. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na pravila o krivdni odškodninski odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom. Ugotovilo je, da tožena stranka ni dokazala, da bi njen vojak ravnal v skladu s pravili nogometne igre in s skrbnostjo povprečnega rekreativnega športnika. Odgovornost tožene stranke je oprlo na analogno uporabo pravil 170. in 171. člena ZOR.

Revizijsko sodišče soglaša z materialnopravno odločitvijo nižjih sodišč. Nobenega dvoma ne more biti, da pomeni brcniti oškodovanca v glavo, nedopustno škodljivo ravnanje. Ugotovljeno je bilo, da je zaradi takšnega ravnanja tožnik utrpel nematerialno škodo, kakršna je zajeta v dejanski podlagi sodb nižjih sodišč. Nižji sodišči nista ugotovili dejstev, ki bi iz kakršnegakoli razloga protipravnost prej opisanega škodljivega ravnanja izključevala (npr. privolitev oškodovanca). Ker tožena stranka v postopku ni dokazala, da njen vojak za škodljivo ravnanje ni kriv, krivda pa se domneva (prvi odstavek 154. člena ZOR), so podane vse štiri prvine civilnega delikta (nedopustno škodljivo ravnanje, obstoj škode, vzročna zveza med njima in krivda). Materialnopravni sklep o obstoju odškodninske odgovornosti je zato pravilen. Pravilen pa je tudi zaključek o odgovornosti države za ravnanje njenega vojaka, saj ta izhaja že iz 26. člena Ustave Republike Slovenije (URS).

Iz zgoraj povednega je razviden tudi odgovor na revizijska stališča tožene stranke glede dokazovanje krivde povzročitelja. Na revizijske navedbe tožene stranke, ki posegajo v dejansko stanje, revizijsko sodišče zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ni odgovarjalo. Revizijsko sodišče opravi materialnopravni preizkus ob dejanski podlagi, ki izhaja iz sodb nižjih sodišč. Vse revizijske navedbe, ki tako ugotovljeno dejansko stanje relativizirajo, ga obhajajo ali mu nasprotujejo, so zato neupoštevne, tiste, ki pa povzemajo dejanske ugotovitve nižjih sodišč, pa nepotrebne, saj so te razvidne iz sodb nižjih sodišč.

Posebej o vprašanju sekundarne nevroze: Revizija tožene stranke v zadnjem odstavku navaja, da se drugostopenjsko sodišče ni povsem opredelilo do sekundarne nevroze, delno vzpodbujene z nastalo poškodbo, delno pa tudi z že prej prisotno nevrotično formirano osebnostno strukturo tožeče stranke. Ker je nevrotična naravnanost obstajala že prej, ni brez pomena "na obseg po poškodbi zmanjšane splošne življenjske aktivnosti." Revizijska navedba je zasnovana kot očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Relevantno vprašanje je zato, ali bi se pritožbeno sodišče do navedenih okoliščin moralo opredeliti. V skladu s prvim odstavkom 360. členom ZPP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Revizija ne pojasni, iz katerega od navedenih razlogov bi moralo pritožbeno sodišče o tem - na prvi stopnji razrešenem dejanskem vprašanju - podati svoje pravno stališče. Obravnavan procesni očitek v reviziji tako ni zadosti konkretiziran, revizijsko sodišče pa tega ob takšnih navedbah in ob pregledu sodb nižjih sodišč tudi ne more samo ugotoviti.

O višini prisojene odškodnine: Kot je bilo v številnih odločbah z odškodninskopravnega področja že poudarjeno, sta temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije se osredotoča na posameznika kot neponovljivo celoto ter na obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja. Višina prisojene odškodnine predstavlja nadomestek, ki naj oškodovancu ob prestani in bodoči nematerialni škodi nudi pravično denarno zadoščenje (200. in 203. člen ZOR). Sestavni del načela individualizacije je tako tudi uveljavitev načela izravnalne pravičnosti (denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje). Na načelo pravičnosti pa se osredotoča tudi drugo načelo - tj. načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo terja uporabo razdeljevalne pravičnosti (iustitia distributiva). Gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnem načelu enakosti pred zakonom in načelu enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je presoja pritožbenega sodišča glede pravične odškodnine za telesne bolečine in za strah skladna s prej opisanima načeloma za odmero odškodnine. Drugače pa je glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Dejanska podlaga za prisojo odškodnine iz te postavke je naslednja: – Zmanjšanje življenjske aktivnosti znaša po oceni izvedenca 20 %, v enakem odstotku pa je ugotovljena tudi invalidnost. – Ne zmore težjih opravil, zlasti dvigovanja bremen ter tistih del, kjer je glava v prisilnem položaju ali roke v višini iznad ramen. – Otroka ne zmore dvigovati, poleg tega se boji, da mu bo padel na tla. – Zaradi bolečin ni zmožen daljšega branja in gledanja TV.– Odreči se je moral številnim športno rekreativnim dejavnostim (nogomet, košarka, tenis, tek), kmečkim opravilom. – Slabši sluh na desni strani.– Nevrotične težave, pogosteje zahaja v konflikte.

Tožniku je pritožbeno sodišče iz tega naslova priznalo odškodnino v višini 10.432,32 EUR. Revizijsko sodišče ocenjuje,da bi morala biti v skladu z navedenima načeloma ta odškodnina še za 2.000 EUR višja. Skupaj bo tožnik tako prejel 17.648,47 EUR odškodnine, kar je nekaj več kot 27 povprečnih neto plač na zaposlenega v državi v času sojenja na prvi stopnji.

Upoštevaje dejstvo, da je tožnik prizadet v raznovrstnih življenjskih dejavnostih in položajih, na kar kaže tudi razmeroma visoka stopnja invalidnosti ter upoštevaje slabši sluh na desni strani je mogoče tožnikov primer umestiti med srednje hude primere (tretja skupina po Fischerjevi razvrstitvi)(1). Povprečna odškodnina v tej skupini je 24 plač(2). Revizijsko sodišče je opravilo tudi primerjavo s podobnimi, konkretnimi primeri iz sodne prakse. Primerljive so zadeve, ki so v zbirki sodne prakse(3) evidentirane pod številkami 52 (prisojenih 31 plač, zavrnjena je bila revizija tožene stranke), 54 (prisojenih 30 plač, zavrnjena je bila revizija tožeče stranke) in 59 (25 plač, reviziji tožeče stranke je bilo delno ugodeno)(4). Obravnavan primer bo s prisojeno odškodnino v višini 27 plač tako v skladu z načeloma individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine glede na vse okoliščine konkretnih zadev sorazmerno umeščen v obstoječo sodno prakso. Ob tem je treba tožniku odgovoriti, da trajanja sojenja ni mogoče še posebej upoštevati pri odmeri odškodnine. Časovna realnost na področju sojenja v odškodninskih zadevah se namreč odraža v vseh odškodninskih zadevah. Če bi bila tožniku iz tega razloga prisojena še dodatna odškodnina, bi bilo to v nasprotju z načeloma enakosti in objektivne pogojenosti višine odškodnine.

Revizijsko sodišče je tako reviziji tožeče stranke delno ugodilo ter sodbo pritožbenega sodišča spremenilo tako, da je na tej stopnji sojenja določeno odškodnino zvišalo za 2.000 EUR (prvi odstavek 380. člena ZPP). V ostalem delu je revizijo tožnika, revizijo tožeče stranke pa v celoti zavrnilo (378. člen ZPP).

V skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče ponovno odločilo o stroških vsega postopka.

Tožnikov revizijski uspeh je zvišanje odškodnine za 2.000 EUR. Glede na tak uspeh mu je revizijsko sodišče v skladu z merili Odvetniške tarife priznalo 206,55 EUR in pripadajoči DDV.

Odločitev o stroških pritožbenega in prvostopenjskega postopka je revizijsko sodišče korigiralo v skladu s spremenjenim uspehom. Tožena stranka je tako v pritožbenem postopku uspela le z 19 %, tako da je upravičena do stroškovnega povračila 16.216 SIT, kar v današnji denarni enoti pomeni 67,67 EUR. V skladu s spremenjenim uspehom korigirani stroški postopka pred sodiščem prve stopnje, do povračila katerih je tožnik upravičen, so 3.528,62 EUR.

Op. št. (1): Jadek-Pensa in ostali: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Ljubljana 2001, str. 16. Op. št. (2): Nav. delo, str. 763 Op. št. (3): Glej nav. delo str.91, 93 in 99.Op. št. (4): To so revizijske zadeve: II Ips 762/95, II Ips 252/99 in II Ips 187/96, dostopne tudi v brezplačni internetni bazi na naslovu: www.sodnapraksa.si