Jedro

V zvezi z varstvom, ki ga določata 189. člen ZDR in v zvezi s tem Pravilnik, je torej v podzakonskem aktu izrecno določena obveznost obveščanja delodajalca in predložitev zdravniškega potrdila o dojenju. Čeprav to v Pravilniku in ZDR ni izrecno določeno tudi za doječo delavko za namen uveljavljanja varstva po 115. členu ZDR, sta iz aspekta tega varstva položaj noseče delavke in delavke, ki doji, neposredno primerljiva. Zato je tudi v tem primeru treba šteti, da mora delavka takoj oziroma v primeru ovir, ki niso nastale po njeni krivdi, takoj po prenehanju teh, vendar ne po izteku odpovednega roka, obvestiti delodajalca o dojenju, to pa dokazuje s predložitvijo zdravniškega potrdila.

To določbo je treba razumeti tako, da se od delavke, ki uveljavlja varstvo po 115. členu ZDR zaradi dojenja otroka, zahteva obvestitev delodajalca o dojenju. Delodajalec lahko (podobno kot v primeru nosečnosti) sprejme že samo obvestilo o dojenju (nosečnosti), vendar mora biti dejstvo, da se strinja z varstvom iz tega naslova že na podlagi obvestila (brez izrecnega zdravniškega potrdila) jasno. Če pa se na obvestilo o dojenju (brez dokazila) ne odzove izrecno ali če od delavke celo zahteva še predložitev zdravniškega potrdila, je delavka tista, ki mora dokazovati (s predložitvijo zdravniškega potrdila) dejstvo dojenja; dokazno breme je na njeni strani in ne na strani delodajalca.

Izrek

Revizija zoper odločitev o stroških prevoza na delo in z dela se zavrže. Sicer se reviziji ugodi in in se sodba sodišča druge stopnje v delu I. točke izreka v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje v I., II., III., V. in VII. točki izreka spremeni tako, da se zahtevek tožnice zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo (1) redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga z dne 27. 2. 2012 in ugotovilo, da je delovno razmerje tožnici z odjavo tožene stranke z dne 31. 1. 2012 nezakonito prenehalo in je trajalo do 31. 7. 2012. Toženi stranki je naložilo, da tožnici za čas od 1. 4. 2012 do 31. 7. 2012 prizna vse pravice iz dela in po delu, vključno z delovno dobo in plačilom pripadajočih plač v višini 850,00 EUR bruto, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov pa izplačilo neto mesečne plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je naložilo, da tožnici plača tudi odškodnino v višini 1.700,00 EUR in ji povrne stroške prevoza na delo in z dela v času od junija do novembra 2010 in od februarja do septembra 2012 (pravilno 2011) v višini 1.588,72 EUR, in sicer v posameznih zneskih in datumih zapadlosti, kot izhaja iz sodbe. Toženi stranki je nadalje naložilo, da tožnici izplača regres za letni dopust za leto 2012 v višini 416,50 EUR neto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, po predhodnem odvodu ustreznega davka, zavrnilo pa je zahtevek tožnice za vplačilo socialnih prispevkov od njene plače za čas od 1. 2. 2012 do 31. 3. 2012, višji zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 2.550,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in višji zahtevek za plačilo neto regresa v višini 297,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka, ki so bili odmerjeni v znesku 796,18 EUR.

2. Sodba sodišča prve stopnje temelji na presoji, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnici odpovedala pogodbo najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga in na presoji, da je tožnica kot doječa mati uživala zaščito pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (v skladu z določbo drugega odstavka 115. člena Zakona o delovnih razmerjih – v nadaljevanju ZDR). Ob tem je ugotovilo, da je tožnica nastopila porodniški dopust in prejemala porodniško nadomestilo do 2. 1. 2012, po izreku tega dopusta pa je z delodajalcem sklenila sporazum o neplačani odsotnosti od 3. 1. 2012 do 31. 3. 2012. Po stališču sodišča prve stopnje tožena stranka do konca tega obdobja sploh ne bi smela posegati v delovno razmerje tožnice in ji odpovedati pogodbe o zaposlitvi, sicer pa tožnica v tem obdobju tudi ni imela obveznosti obveščanja tožene stranke o tem, da doji otroka. Sodišče je verjelo tožnici, da je v spornem času dojila. Ker je tožnica izjavila, da ne želi nadaljevati delovnega razmerja pri toženi stranki, ji je sodišče v skladu s 118. členom ZDR prisodilo odškodnino v višini dveh plač, v presežku pa je njen zahtevek iz tega naslova zavrnilo. Prisodilo ji je tudi stroške prevoza na delo in z dela ter sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2012. Zavrnilo je zahtevek za plačilo prispevkov od njene plače za čas od 1. 2. 2012 do 31. 3. 2012 in pri tem upoštevalo sporazum strank o ureditvi medsebojnih pravic v času trajanja odsotnosti z dela brez pravice do nadomestila plače, ki sta ga sklenili 3. 1. 2012. 3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu (točkah I, II, III, IV, VI (2) in VII) izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih sodbe je navedlo, da tožnica pravočasnosti odpovedi sploh ni uveljavljala oziroma pravočasnost odpovedi ni bila sporna, temveč je uveljavljala nezakonitost odpovedi zaradi kršitve 115. člena ZDR (3). Zavrnilo je pritožbeni ugovor tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo prič, ki jih je predlagala tožena stranka, saj sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na dejstva, ki naj bi jih te priče zanikale. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju je pritrdilo toženi stranki v tem, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da v tožničino delovno razmerje ne bi smela poseči. Tožnica je bila namreč ob odpovedi na neplačanem dopustu. V veljavni zakonodaji ni podlage za takšno stališče, status delavke na neplačanem dopustu pa sam po sebi ne zagotavlja varstva pred odpovedjo. Pritrdilo je tudi pritožbenemu stališču, da si varstva delavke, ki doji in s tem povezane obveznosti delodajalca, da upošteva takšno varstvo, ni mogoče prestavljati brez delodajalčeve seznanjenosti s tem, da delavka doji otroka – kot že v sklepu Vrhovnega sodišča VIII Ips 374/2007 z dne 24. 2. 2009 – vendar dejansko stanje v tej zadevi in v citirani sodbi ni identično. Tožnica je namreč toženo stranko z dejstvom, da doji in iz tega naslova uveljavlja varstvo, seznanila z elektronskim sporočilom, ki ga je 14. 3. 2002 naslovila na direktorja tožene stranke, kar pomeni, da je bila le-ta še v času odpovednega roka (obvestilo o nameravani odpovedi in odpoved iz poslovnega razloga sta bila tožnici vročeni dne 27. 2. 2012) obveščena, da tožnica doji. Pritožbeno sodišče je bilo mnenja, da je glede na konkretne okoliščine primera šteti, da je bilo obvestilo pravočasno in bi ga delodajalec moral upoštevati, čeprav se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vsebine tega sporočila – kljub temu, da je ta dokaz izvedlo. Pri tem se je pritožbeno sodišče sklicevalo na določbo tretje alineje 358. člena ZPP. Tožnici, ki je bila do 2. 1. 2012 na porodniškem dopustu, od 3. 1. 2012 pa na podlagi sporazuma s toženo stranko odsotna z dela brez pravice do nadomestila plače, tudi ni mogoče očitati, da je ravnala s premajhno skrbnostjo oziroma v nasprotju z obveznostjo obveščanja delodajalca, ker tožene stranke že ob nastopu neplačane odsotnosti ni obvestila, da doji. Tožnica tožene stranke o tem ni bila dolžna obveščati v času porodniškega dopusta, takoj po izteku le-tega pa je bila brez prekinitve odsotna (z odobritvijo odsotnosti z dela brez pravice do nadomestila plače). Ob tako rahli delovnopravni povezavi med strankama ji ni mogoče očitati, da že v tem času ni obvestila tožene stranke, da doji. Ker je pritožbeno sodišče štelo, da je tožnica delodajalca pravočasno seznanila z dejstvom, da doji, tudi ni bistveno, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo izpovedi tožnice, da je že ob zaprosilu za neplačani dopust delodajalca seznanila, da doji otroka in da ga je s tem seznanila tudi na dan, ko ji je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi (27. 2. 2012). Glede na dejstvo, da se medsebojne pravice in obveznosti med strankama dejansko niso uresničevale niti v minimalni meri, bi bilo od tožnice nerealno zahtevati, da bi toženi stranki že pred odpovedjo morala predložiti zdravniško potrdilo o dojenju. To sicer izhaja iz Pravilnika o varovanju zdravja pri delu nosečih delavk, delavk, ki so pred kratkim rodile, ter doječih delavk (v nadaljevanju Pravilnik, Ur. l. RS, št. 32/2003), vendar gre za izvršilni predpis na podlagi petega odstavka 189. člena ZDR – v zvezi z dejavniki tveganja in delovnimi pogoji, ki pa jim tožnica ni bila izpostavljena, ker se je nahajala na odobreni neplačani odsotnosti. Če bi tožena stranka svoje upravičenje izvrševala v dobri veri, bi lahko upoštevala tožničino obvestilo o dojenju z dne 14. 3. 2012, ki ga potrjuje tudi naknadno zdravniško potrdilo z dne 26. 3. 2012. Potrditev svojega stališča je pritožbeno sodišče našlo tudi v razlogih sklepa Vrhovnega sodišča VIII Ips 374/2007. 4. Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo. V njej se sklicuje na bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker niso bile zaslišane vse predlagane priče tožene stranke v zvezi s tem, ali je tožnica že ob prejemu odpovedi obvestila delodajalca o dojenju (kar naj bi navedlo tudi sodišče druge stopnje). Na ta način naj bi prišlo do zmotno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma tolmačenja v korist tožnice; sodišči nista varovali načel pravne varnosti, pravne države, itd. Sodišče druge stopnje naj bi svojo odločitev gradilo na nepravilnem materialnopravnem pojmovanju, da bi bila delavka dolžna obveščati delodajalca o svojem stanju le, če ne bi bila na neplačanem dopustu in bi bila izpostavljena dejavnikom tveganja, vendar je takšna razlaga Pravilnika o nasprotju z določbami le-tega in nenazadnje tudi Direktivo sveta 92/85/ES z 19. oktobra 1992 o uvedbi ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo (v nadaljevanju Direktiva). Delavec mora delodajalca obveščati o bistvenih okoliščinah, ki po mnenju Vrhovnega sodišča predstavljajo okoliščine, ki izvirajo iz njegove osebne sfere in ga ovirajo pri izpolnjevanju delovnih obveznosti, pa tudi okoliščine, ki omogočajo posebno varstvo pred odpovedjo in s katerimi delodajalec sam po sebi ne more biti seznanjen (sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 217/2009). V zvezi s tem opozarja tudi na načelo vestnosti in poštenja v 5. členu Obligacijskega zakonika in načelo prepovedi zlorabe pravic. Zgolj dejstvo, da zakonodajalec ni predvidel učinkovitega pravnega varstva, kot je to določeno za nosečo delavko (za katero velja, da mora o nosečnosti takoj oziroma v primeru ovir, ki niso nastopile po njeni krivdi, takoj po odpravi ovir, obvestiti delodajalca o svoji nosečnosti), še ne pomeni, da je bilo ravnanje tožnice „zadostno“. Meni, da bi tožnica morala (ne glede na neplačani dopust) predložiti zdravniško potrdilo o dojenju. Tako široka razlaga določbe 115. člena ZDR, kot jo je uporabilo sodišče druge stopnje, je nepravilna tudi glede na to, da je treba izjeme razlagati restriktivno. Opozarja na vprašljivo dokazno vrednost zdravniškega spričevala tožnice, prav tako pa naj bi bilo neprepričljivo mnenje sodišča druge stopnje, da okoliščina, da je tožnica dobre štiri mesece po porodu še vedno dojila, za delodajalca ne bi smelo biti presenečenje. Elektronsko sporočilo delodajalca z dne 14. 3. 2012 ne pomeni, da je delavka takoj ob podani odpovedi delodajalca obvestila o dojenju, temveč je to storila po navodilih inšpektorja in zasledovanju svojih koristi, ob dejstvu, da je zaprosila za neplačan dopust na lastno željo. S svojo razlago naj bi pritožbeno sodišče odločilo v nasprotju s sklepom VIII Ips 374/2007, kar predstavlja nespoštovanje Vrhovnega sodišča in kršitev načela enakosti pred zakonom. Stališče pritožbenega sodišča, da ni potrebno dokazno oceniti, ali je bilo dejstvo dojenja resnično, predstavlja tudi bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, enako tudi v zvezi s tem, ker sodišče ni zaslišalo predlaganih prič, itd. Tožena stranka izpodbija tudi višino prisojene odškodnine, saj sodišče ni upoštevalo dejstva, da je tožnica delala le 10 mesecev v treh letih zaposlitve. V nadaljevanju izpodbija odločitev glede povračila potnih stroškov, očita sodišču druge stopnje tudi kršitev načela neposrednosti, saj ni opravilo glavne obravnave, dokaze pa naj bi izvedlo mimo sodišča prve stopnje, na kar je tožena stranka že opozorila.

5. Revizija delno ni dovoljena, sicer pa je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – v nadaljevanju ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožena stranka je vložila revizijo tudi zoper pravnomočno odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje o tem, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške prevoza na delo in z dela v obdobju pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 27. 2. 2012 (v obdobju od junija do novembra 2009 in februarja do septembra 2011) v višini 1.588,72 EUR (IV. točka sodbe sodišča prve stopnje). V tem delu gre za pravnomočno odločitev o premoženjskem zahtevku tožnice, ki nima nobene pravno pomembne povezave s sporom o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter z ostalimi zahtevki, ki so vezani na to presojo (priznanje vseh pravic iz dela in po delu po tem obdobju, kar vključuje nadomestilo plače in sorazmerni del regresa za letni dopust), ter plačilom odškodnine zaradi sodne razveze v skladu s 118. členom ZDR. Ker vrednost spora o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela tudi ne presega revizijskega minimuma (drugi odstavek 367. člena ZPP v povezavi s 1. točko 31. člena ZDSS-1), bi bila revizija v tem delu dovoljena le v primeru, če bi jo sodišče dopustilo, česar pa tožnica ni zahtevala (tretji odstavek 367. člena ZPP). Zato gre v tem delu za nedovoljeno revizijo, ki jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP v povezavi s 374. členom ZPP).

8. V preostalem delu, ki se nanaša na odločitev o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in o posledicah te odpovedi, so neutemeljene revizijske navedbe o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka. Sodba sodišča druge stopnje ne temelji na tem, kar ji očita tožena stranka v reviziji – da naj bi namreč tožnica že pred odpovedjo obvestila delodajalca o dojenju, saj je sodišče druge stopnje prav nasprotno poudarilo, da se dokazno ne opredeljuje do izpovedi tožnice in o izvedbi dokaza z zaslišanjem prič, ki jih je predlagala tožena stranka (glede tega, da je delodajalca seznanila s tem, da doji otroka že pred iztekom odpovednega roka oziroma tudi na dan prejema odpovedi pogodbe o zaposlitvi), temveč je v zvezi s tem upoštevalo le izveden, vendar s strani sodišča prve stopnje še ne dokazno ocenjen listinski dokaz, da je tožnica delodajalcu oziroma direktorju dne 14. 3. 2012 poslala elektronsko sporočilo, iz katerega izhaja, da uveljavlja zaščito doječe matere pred odpovedjo. Upoštevajoč to dejstvo tudi ne morejo biti utemeljene revizijske navedbe o kršitvi načela kontradiktornosti, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo vseh predlaganih prič tožene stranke (njihovo zaslišanje je bilo namreč namenjeno le zavrnitvi tožničinih navedb oziroma tudi izpovedi, da je delodajalca že pred odpovedjo seznanila z dejstvom, da doji otroka), sicer pa so neutemeljene tudi revizijske navedbe o tem, da sodišče druge stopnje elektronskega sporočila tožnice ne bi smelo upoštevati. Sodišče druge stopnje je pravilno in utemeljeno obrazložilo, da je imelo za to podlago v določbi tretje alineje 358. člena ZPP, po kateri sodišče druge stopnje ne razveljavi sodbe sodišča prve stopnje in zadeve ne vrne v novo sojenje tudi v primeru, če sodišče prve stopnje ni presodilo listin, pisnih izjav prič iz 236.a člena tega zakona, oglednih predmetov, ki so v spisu in posredno izvedenih dokazov, stranke pa so imele možnost obravnavanja teh dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje. Gre za jasno zakonsko določbo; v takšnem primeru se ne zahteva razpis obravnave, kot to določa 347. člen ZPP. Zato je tudi sklicevanje na to zakonsko določbo s strani revidenta neutemeljeno.

9. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe v zvezi z bistveno kršitev določb postopka (kršitvijo načela kontradiktornosti), ker sodišči nista preverili dejstva, ali tožnica res doji otroka ali ne, saj je sodišče prve stopnje glede na predloženo zdravniško potrdilo tožnice o tem, da doji otroka in ugovore tožene stranke, nameravalo izvesti še dokaz z izvedencem medicinske stroke (sodišče je sprejelo tudi ustrezen sklep, tožnica pa je dovolila vpogled v medicinsko dokumentacijo), vendar do izvedbe tega dokaza ni prišlo izključno po krivdi tožene stranke, saj ni založila predujma za njegovo izvedbo. Tudi sicer, kot bo v nadaljevanju navedeno v zvezi z materialnopravno presojo revizijskega sodišča, navedeni dokazi oz. neizvedba dokazov v ničemer ne vplivajo in ne morejo vplivati na odločitev sodišča. 10. V zvezi z materialnopravnimi izhodišči za presojo se tožena stranka pravilno sklicuje na odločbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 374/2007 in VIII Ips 217/2009 in jih v okoliščinah konkretnega primera tudi pravilno razlaga. V prvi citirani zadevi je revizijsko sodišče povzelo določbo 115. člena ZDR, ki opredeljuje dvojno varstvo – tako varstvo pred odpovedjo kot tudi varstvo pred prenehanjem delovnega razmerja – za delavke v času nosečnosti, ves čas, ko dojijo otroka ter za starše v času, ko izrabljajo starševski dopust v obliki polne odsotnosti dela in še en mesec po izrabi tega dopusta. Glede zagotavljanja varstva za nosečo delavko je določeno, da mora le-ta takoj oziroma v primeru ovir, ki niso nastale po njeni krivdi, takoj po prenehanju teh, vendar ne po izteku odpovednega roka, obvestiti delodajalca o svoji nosečnosti, kar dokazuje s predložitvijo zdravniškega potrdila. Predložitev potrdila ni izrecno predvidena pri uveljavljanju varstva v času izrabe starševskega dopusta, vendar je jasno, da mora delavka o tem predhodno obvestiti delodajalca, saj je treba delodajalca obvestiti o nameri izrabi takšnega dopusta že pred predvidenim nastopom starševskega dopusta, nastop dopusta pa se veže na datum poroda, ki ga določi ginekolog, itd. (4). Iz besedila 115. člena ZDR, ki se nanaša na doječo delavko, ne izhaja izrecno, kdaj in kako (ustno, pismeno, z zdravniškim potrdilom) mora delavka o tem seznaniti delodajalca, čeprav si varstva doječe matere in s tem povezane obveznosti delodajalca, da upošteva takšno varstvo tudi v tem primeru, ni mogoče predstavljati brez njegove seznanitve z dejstvom dojenja. To izhaja že iz splošnih načel oziroma obveznosti delavca, da mora obveščati delodajalca v bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja (prvi odstavek 34. člena ZDR).

11. Do varstva delavk, ki dojijo, prihaja izven 115. člena ZDR tudi na drugih področjih uveljavljanja medsebojnih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja; tudi uresničevanja določb o pravicah do posebnega varstva delavk zaradi nosečnosti in starševstva po 187. – 193. členu ZDR si ni mogoče predstavljati brez predhodne seznanitve delodajalca. Te zakonske določbe so sicer usklajene s 188. členom ZDR, po katerem v času trajanja delovnega razmerja delodajalec ne sme zahtevati ali iskati kakršnihkoli podatkov o nosečnosti delavke, razen če to sama dovoli zaradi uveljavljanja pravic v času nosečnosti. V citirani sodbi je revizijsko sodišče že obrazložilo, da enako lahko velja tudi za doječe delavke, vendar le če nameravajo uveljavljati neko pravico ali varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, saj morajo o tem obvestiti delodajalca.

12. Revizijsko sodišče je v citirani sodbi opozorilo tudi na 189. člen ZDR, ki določa prepoved opravljanja del v času nosečnosti in v času dojenja, v zvezi s to določbo pa tudi na Pravilnik, ki v 2. členu določa, da je doječa delavka tista delavka, ki doji otroka in ki o svojem stanju z zdravniškim potrdilom obvesti delodajalca. Ta opredelitev se nanaša na uveljavljanje pravic v zvezi s 189. členom ZDR, ki jih natančneje določa Pravilnik, in v katerem je navedena definicija določena le „za namen tega pravilnika,“ ne pa za druge pravice. To ne izhaja niti iz navedene Direktive, ki pri opredelitvi delavke, ki doji, navaja, da gre za delavko, ki jo za tako šteje nacionalna zakonodaja in/ali nacionalna praksa in ki v skladu s to zakonodajo in/ali prakso svojega delodajalca obvesti o svojem stanju. Določa torej le dolžnost obveščanja delodajalca, vendar v zvezi s tem napotuje na nacionalno zakonodajo ali celo nacionalno prakso.

13. V zvezi z varstvom, ki ga določata 189. člen ZDR in v zvezi s tem Pravilnik, je torej v podzakonskem aktu izrecno določena obveznost obveščanja delodajalca in predložitev zdravniškega potrdila o dojenju. Čeprav to v Pravilniku in ZDR ni izrecno določeno tudi za doječo delavko za namen uveljavljanja varstva po 115. členu ZDR (varstva pred odpovedjo oz. pred prenehanjem delovnega razmerja), sta iz aspekta tega varstva položaj noseče delavke in delavke, ki doji, neposredno primerljiva. Zato je tudi v tem primeru treba šteti, da mora delavka takoj oziroma v primeru ovir, ki niso nastale po njeni krivdi, takoj po prenehanju teh, vendar ne po izteku odpovednega roka, obvestiti delodajalca o dojenju, to pa dokazuje s predložitvijo zdravniškega potrdila.

14. To določbo je treba razumeti tako, da se od delavke, ki uveljavlja varstvo po 115. členu ZDR zaradi dojenja otroka, zahteva obvestitev delodajalca o dojenju. Delodajalec lahko (podobno kot v primeru nosečnosti) sprejme že samo obvestilo o dojenju (nosečnosti), vendar mora biti dejstvo, da se strinja z varstvom iz tega naslova že na podlagi obvestila (brez izrecnega zdravniškega potrdila) jasno. Če pa se na obvestilo o dojenju (brez dokazila) ne odzove izrecno ali če od delavke celo zahteva še predložitev zdravniškega potrdila, je delavka tista, ki mora dokazovati (s predložitvijo zdravniškega potrdila) dejstvo dojenja; dokazno breme je na njeni strani in ne na strani delodajalca.

15. Iz dokaznih zaključkov sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožnici istega dne vročila tako obvestilo o nameravani odpovedi kot odpoved pogodbe o zaposlitvi (kar samo po sebi ne vpliva na nezakonitost odpovedi), po kateri ji preneha delovno razmerje po odpovednem roku 30 dni. Ugotovljeno je bilo tudi, da je delodajalca obvestila o tem, da doji otroka po elektronski pošti dne 14. 3. 2012, to je cca 14 dni po vročitvi obvestila o nameravani odpovedi in odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar še v odpovednem roku. Delodajalec se na to obvestilo ni odzval. Tožnica je sicer zatrjevala in izpovedala, da je delodajalca o dojenju hčerke (ki je bila rojena 14. 10. 2011) seznanila že pred tem in tudi ob podaji odpovedi, vendar dokazne presoje o tem ni in izpodbijana sodba ne temelji na tej ugotovitvi. V dokaznem postopku je bilo tudi ugotovljeno, da tožnica po izrabi porodniškega dopusta ni prišla na delo k toženi stranki, temveč je z njo sklenila poseben sporazum, s katerim ji je bila odobrena odsotnost dela brez pravice do nadomestila plače v času od 3. 1. 2012 do 31. 3. 2012, torej s toženo stranko vse do takrat in tudi ob vročitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (dne 27. 2. 2012) praktično ni uresničevala medsebojnih pravic in obveznosti, po 31. 1. 2012 niti iz naslova plačila prispevkov za delovno razmerje, saj je prišlo do odjave tožnice iz zavarovanja.

16. Z upoštevanjem konkretnih ugotovitev (brez izrecne ugotovitve, ali je tožnica morda že pred tem obvestila delodajalca o dojenju, kar pa glede na navedeno za presojo tudi sicer ni pomembno), zlasti dejstva, da se delodajalec na obvestilo o dojenju (ki je bilo podano brez zdravniškega potrdila) ni odzval, je bila dolžnost tožnice, da dejstvo dojenje dokaže s takojšno predložitvijo zdravniškega potrdila. Tožena stranka zaščite tožnice brez tega potrdila ni bila dolžna upoštevati. Na drugačno odločitev ne vpliva dejstvo, da je tožnica zdravniško potrdilo predložila s tožbo in da je datirano še pred potekom odpovednega roka. Tudi sicer je treba (v zvezi z razlogi sodbe sodišča prve stopnje) poudariti, da tožnica drugega varstva po 115. členu ZDR ni imela, saj ni več izrabljala starševskega dopusta, od izrabe tega dopusta do odpovedi pa je minil več kot en mesec.

17. Glede na navedeno je revizijsko sodišče v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v delu I. točke izreka v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje v I., II., III. in V. točki(5) izreka spremenilo tako, da je zahtevek tožnice tudi v tem delu zavrnilo (6).

18. Ker tožnica v sporu ni uspela oz. je bil njen uspeh minimalen (glede stroškov prevoza na delo in z dela), je bil zavrnjen tudi njen zahtevek za povrnitev stroškov postopka (sodba sodišča druge stopnje v zvezi s VII. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje – 154. člen ZPP). Ker gre (v pretežnem delu) za spor o prenehanju delovnega razmerja, tudi tožena stranka krije sama svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, pritožbene stroške (II. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje, v katerega revizijsko sodišče ni poseglo) in revizijske stroške (peti odstavek 41. člena ZDSS-1).

Op. št. (1): Pravilno se izrek v takšnem primeru glasi le na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi – tretji odstavek 204. člena ZDR.

Op. št. (2): Gre za očitno pomoto, saj je pravilno V. in ne VI.

Op. št. (3): To seveda pomeni, da sodišče druge stopnje ni sprejelo tega razloga za nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitve tožnici s strani sodišča prve stopnje.

Op. št. (4): Glej Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih.

Op. št. (5): Ne pa tudi v zvezi s IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, saj je bilo v tej točki odločeno o stroških prevoza na delo – gre torej za odločitev, glede katere revizija ni bila dovoljena.

Op. št. (6): Neutemeljene so sicer revizijske navedbe o previsoki odškodnini po prvem odstavku 118. člena ZDR, saj ne bi bilo sprejemljivo, da bi pri odmeri te odškodnine upoštevali dejstvo, da je bila tožnica v treh letih zaposlitve pri toženi stranki dvakrat na porodniškem dopustu in da je dejansko delala le 10 mesecev. Prav takšno razlogovanje bi pomenilo diskriminatorno obravnavanje delavk, ki so v času delovnega razmerja rodile otroka in v zvezi s tem uveljavljale pravice do starševskega dopusta, nadomestila, itd. Ker pa je revizijsko sodišče zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, je s tem seveda odpadla tudi podlaga za odločitev o sodni razvezi in določitvi odškodnine po 118. členu ZDR.