Jedro

Ob ugovoru tožene stranke, da sklenjena pogodba za zavarovanje odgovornosti škode, kot jo zatrjuje tožnik, ne pokriva, je na tožeči stranki dokazno breme o nasprotnem. Na njej je dokazno breme zato, ker je sklenjena pogodba s splošnimi pogoji podlaga njenega tožbenega zahtevka in je to dejstvo ena od predpostavk za odgovornost tožene stranke (212. člen ZPP). Zgolj trditev o obstoju in vsebini pogodbe ne zadostuje in je ni mogoče oceniti za resnično zgolj zato, ker tožena stranka ni dokazala, da sklenjena pogodba te škode ne pokriva.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku po tožbi z dne 30.5.2007 po temelju v celoti ugodilo.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka, in sicer zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava.

Navaja, da je tožena stranka kot zavarovalnica sklenila z delodajalcem tožnika pogodbo o zavarovanju odgovornosti, katere sestavni del so tudi splošni pogoji, ki na podlagi 120. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zavezujejo sopogodbenika enako kot pogodba sama. Glede na to, da je bila tožniku pogodba očitno znana, saj je na njeni podlagi vložil tožbo, so mu mogli in morali biti znani tudi splošni pogoji, ki so njen sestavni del in ki jih zavarovalnica ob sklenitvi pogodbe v pisni obliki izroči zavarovancem. Tožena stranka meni, da izročitev splošnih pogojev sodišču sploh ni potrebna ter jih mora sodišče v vsakem primeru upoštevati. Prvi člen splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti Z. T. določa, da zavarovalnica, to je tožena stranka, jamči za škodo zaradi civilnopravnih odškodninskih zahtevkov, ki jih tretje osebe uveljavljajo zaradi nenadnega in presenetljivega dogodka, ki izvira iz dejavnosti, lastnosti in pravnega razmerja navedenega v polici. V konkretnem primeru naj bi se tožnik poškodoval na poti na delo, kar pa po mnenju tožene stranke ni v povezavi z dejavnostjo oziroma pravnim razmerjem tožnika do tožene stranke, zato je zahtevek že iz tega razloga neutemeljen. Sodišče samo pa je v obrazložitvi navedlo, da je podana odgovornost tožene stranke ob upoštevanju sklenjene zavarovalne pogodbe, ki pa jo ob svoji odločitvi ni upoštevalo.

Sodišče je nadalje nepravilno uporabilo določila Zakona o delovnih razmerjih, saj tožena stranka ni delodajalec tožnika. Gre za pogodbeno pravno razmerje med tožnikovim delodajalcem in toženo stranko kot zavarovalnico, zato tožena stranka tožniku ne more odgovarjati po določilih ZDR. Ob tem, ko sodišče ugotavlja, da peron ni bil dovolj vzdrževan, ne navede temelja in okvirov oziroma dolžne skrbnosti, ki bi zavarovanca tožene stranke obvezovala vzdrževati peron. Odgovornost tožene stranke oziroma njenega zavarovanca ni objektivna, krivde pa tožeča stranka ni dokazala. Po oceni tožene stranke priče niso verodostojno izpovedale o obstoju madeža, niti ni nobena od njih videla, da bi tožniku zdrsnilo. Sodišče se v sodbi tudi ni opredelilo do odgovora S.Ž. glede vrste vlaka, s katerim se je na dan domnevne nezgode pripeljal tožnik, čeprav je po mnenju tožene stranke bistveno, s kakšne višine je tožnik stopil. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov (1. odstavek 350. člena ZPP) in po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) ugotovilo, da je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, posledično pa je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Kot izhaja iz tožbenih navedb, tožnik od tožene stranke zahteva plačilo škode, ki mu je nastala na poti na delo, pri tem pa se sklicuje na sklenjeno zavarovanje odgovornosti svojega delodajalca pri toženi stranki. Tožbi ni priložil zavarovalne pogodbe in splošnih pogojev, niti ni predlagal, da ju sodišče vpogleda.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo in na prvi glavni obravnavi sicer ni ugovarjala, da je bila zavarovalna pogodba sklenjena, je pa ugovarjala temu, da bi to zavarovanje krilo tudi škodo, ki je tožniku nastala na poti na delo, saj ta škoda ni povezana z dejavnostjo zavarovanca tožene stranke in je zato izključena iz zavarovalnega kritja po splošnih pogojih za zavarovanje odgovornosti.

Ker tožena stranka, ki se je na splošne pogoje sklicevala, le-teh ni predložila na prvem naroku (naknadne predložitve ji sodišče ni dovolilo), je sodišče štelo, da ni dokazala, da je iz zavarovanja izključena odgovornost za škodo, ki nastane na poti na delo in da zato obveznost tožene stranke po pogodbi zato obstaja.

Pritožbeno sodišče ne more slediti takšnemu stališču izpodbijane sodbe, to je, da bi tožena stranka morala dokazovati, da sklenjena pogodba za zavarovanje odgovornosti, katere sestavni del so tudi splošni pogoji, ne pokriva škode, ki je tožniku nastala na poti na delo. Ob ugovoru tožene stranke, da sklenjena pogodba za zavarovanje odgovornosti škode kot jo zatrjuje tožnik, ne pokriva, je na tožeči stranki dokazno breme o nasprotnem. Na njej je dokazno breme zato, ker je sklenjena pogodba s splošnimi pogoji podlaga njenega tožbenega zahtevka in je to dejstvo ena od predpostavk za odgovornost tožene stranke (212. člen ZPP). Zgolj trditev o obstoju in vsebini pogodbe ne zadostuje in je ni mogoče oceniti za resnično zgolj zato, ker tožena stranka ni dokazala, da sklenjena pogodba te škode ne pokriva. Pritožbeno sodišče opozarja tudi na to, da se je v zvezi z dokazovanjem negativnih dejstev v sodni praksi ustalilo stališče, da je dokazno breme na tistem, ki zatrjuje obstoj in ne tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva, razen izjemoma (kadar je neobstoj dejstva odvisen od obstoja nekega drugega dejstva, ki izključuje možnost istočasnega obstoja prerekanega dejstva).

Ker tožnik na prvi glavni obravnavi, po tem, ko je tožena stranka tožbenemu zahtevku ugovarjala tudi v zgoraj navedeni smeri, ni predlagal, da se v dokaznem postopku vpogleda tudi sklenjena pogodba o zavarovanju odgovornosti in pripadajoči splošni pogoji, bi moralo sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava, ki porazdeljuje dokazno breme in posledično pravilni ugotovitvi dejanskega stanja, tožbeni zahtevek tožnika zavrniti.

Glede na to, da je bilo potrebno pritožbi ugoditi že iz zgoraj navedenih razlogov, se sodišče z ostalimi trditvami v pritožbi ni ukvarjalo.

Ker je sodišče vmesno sodbo v tej zadevi izdalo še pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/08), je pritožbeno sodišče pri odločitvi upoštevalo do takrat veljavne predpise in na podlagi 1. odstavka 355. člena ZPP vmesno sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču v novo sojenje.

V ponovljenem postopku naj sodišče upošteva porazdelitev dokaznega bremena, kot je bilo obrazloženo, ter dejstvo, da je tožeča stranka v smislu 286. člena ZPP glede dokazov za svoje trditve prekludirana in naj o zadevi ponovno odloči. Odločitev o stroških je posledica razveljavitve sodbe in ima podlago v 3. odstavku 165. člena ZPP.