Jedro

84. člen ZTPDR določa, da ima oseba, ki meni, da je bil po objavi oz. razpisu izbran kandidat, ki ne izpolnjuje objavljenih pogojev, ali da je bil drugače prekršen postopek za izbiro prijavljenih kandidatov, pravico do ugovora v 15 dneh od sprejetja sklepa o izbiri kandidata. V primeru, če delodajalec ne izbere nobenega kandidata, glede na navedeno določbo sodno varstvo ni zagotovljeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in tožba zavrže. Stranki trpita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek ki se je glasil: "1. Toženec X. d.o.o., je dolžan skleniti s tožnico A.A. delovno razmerje za čas od 1.7.1995 dalje, za delovno mesto prodajalke za nedoločen čas.

2. Toženec je dolžan tožnici vpisati v delovno knjžico obdobje od 1.7.1995 dalje ter ji za čas od 1.7.1995 dalje obračunati in izplačati pripadajočo plačo ob upoštevanju izhodiščne plače za IV. tarifni razred po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo in dodatkom za delovno dobo v višini 0,5 % za vsako leto dela, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih plač do plačila ter ji za isto obdobje plačti prispevke iz naslova pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja v 8. dneh, da ne bo izvršbe.

3. Toženec je dolžan tožnici povrniti stroške postopka, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila v 8. dneh, da ne bo izvršbe".

Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 31.365,00 SIT, ki jih je le-ta imela z zastopanjem po pooblaščencu in 505,00 SIT sodnih taks.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko ni upoštevalo dejstva, da je delavka M. B. opravljala popolnoma enaka dela kot tožnica. Tožena stranka se je skušala z razpisom, s katerim je za opravljanje dela komercialista zahtevala drugačne pogoje oz. višjo stopnjo strokovne izobrazbe kot jo je imela tožnica izogniti določilu o prednostni sklenitvi delovnega razmerja s tožnico, ki je bila pri tožencu določena za trajni presežek. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da je direktor tožene stranke v dopisu z dne 4.8.1995 tožnici pojasnjeval, da podjetje v tem času ni zaposlilo nobenega delavca, iz podatka, ki ga je v teku sodnega postopka predložila tožena stranka pa izhaja, da je bilo s 1.7.1995 sklenjeno delovno razmerje z B. M.. V posledici nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je po mnenju tožeče stranke sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. podredno, da zahtevku tožnice ugodi v celoti in naloži tožencu povrnitev stroškov predhodnega in v celoti pritožbenega postopka.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo v katerem prereka vse pritožbene navedbe in navaja, da so navedbe tožeče stranke v zvezi z zaposlitvijo M. B. dobesedno izmišljene. Poleg tega pa tožeča stranka za te svoje trditve, ki jih uveljavlja kot "ius novorum" tudi ni predložila nobenega dokaza. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in tožeči stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega odgovora.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter na absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 2. odst. 354. čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90). Na podlagi navedenega preizkusa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo odločilna dejstva, da pa je zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar tudi ni pravilno uporabilo postopkovnih določb. Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljala prednostno pravico do sklenitve delovnega razmerja na podlagi objave prostega delovnega mesta prodajalke v dnevniku X. z dne 10.6.1995. Gre za postopek o izbiri kandidata na prosto delovno mesto, v katerem je tožnica uveljavljala prednostno pravico do zaposlitve na podlagi 36. f čl. zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90 - 38/94) ker ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo kot trajno presežni delavki dne 24.5.1995 ter istočasno za spor o izbiri kandidata po 84. čl. zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90). Le v okviru presoje zakonitosti izbire kandidata, lahko namreč sodišče presoja tudi pravilno uporabo 36.f čl. ZDR, kadar gre za delavca, ki ima prednostno pravico za sklenitev delovnega razmerja. Tako je treba najprej presoditi, ali tožnica izpolnjuje pogoje po 84. čl. ZTPDR. Ta člen določa, da ima oseba, ki meni, da je bil po objavi oz. razpisu izbran kandidat, ki ne izpolnjuje objavljenih pogojev, ali da je bil kako drugače prekršen postopek za izbiro prijavljenih kandidatov (v tem okviru pride v poštev presoja po 36.f čl. ZDR), pravico do ugovora v 15 dneh od sprejetja sklepa o izbiri kandidata. Iz navedenega člena torej izhaja, da ima neizbrani kandidat sodno varstvo le v primeru, da delodajalec izbere drugega kandidata. V primeru, če delodajalec po razpisu ne izbere nobenega kandidata, sodno varstvo ni zagotovljeno. V takem primeru namreč neizbrani kandidat ne izkazuje pravovarstvenega interesa. V tem individualnem delovnem sporu pa je bilo ugotovljeno, kar navaja tudi tožnica v tožbi, da je tožena stranka objavo prostega delovnega mesta preklicala in sploh ni izvedla postopka izbire kandidatov. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, pa tožnica ne izpolnjuje pogojev za sodno varstvo v smislu 84. čl. ZTPDR.

Prednostno pravico do zaposlitve po 36.f čl. ZDR se lahko realizira le v primeru, če delodajalec zaposluje nove delavce in se na konkretno razpisano delovno mesto prijavi kandidat, ki ima prednostno pravico po 36.f čl. ZDR. V konkretnem primeru tožena stranka ni izbrala nikogar in je tudi razpis prostega delovenga mesta preklicala, zato tožnica sploh ni imela pravnega interesa za vložitev tožbe.

Ker tožnica ni izpolnjevala pogojev za sodno varstvo sodišče ne bi smelo odločati o njenem zahtevku po vsebini. Zaradi navedenega je sodišče pritožbi tožnice ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo na podlagi določbe 2. odst. 369. čl. ZPP/77. V navedenem členu sicer ni izrecno določeno, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in tožbo zavrže, če ni izkazan pravni interes za vložitev tožbe, temveč se izrecno sklicuje le na 3. in 11. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, vendar je potrebno to določbo razlagati tako, da se nanaša na vse procesne predpostavke, na katere mora sodišče paziti v času postopka po uradni dolžnosti. Procesne predpostavke so okoliščine, lastnosti in stanja od katerih je odvisna dopustnost meritorne sodbe. Če meritorna sodba ni dopustna, nista dopustni ne obravnava in ne tožba. Sodišče mora vedno po uradni dolžnosti ugotoviti, ali so podane vse predpisane predpostavke. Če procesne predpostavke manjkajo, je to ovira za nadaljnji postopek, ki se nanaša na utemeljenost zahtevka. Ker bi tožbo moralo zavreči že sodišče prve stopnje zaradi pomanjkanja pravnega interesa, kot to določa 2. odst. 277. čl. ZPP/77 in tega ni storilo, mora to storiti sodišče druge stopnje (glej tudi prof. Juhart Pravdni postopek, ČGP Delo 1974, str. 432). Da ima pritožbeno sodišče pooblastilo za razveljavitev sodbe in zavrženje tožbe zaradi neobstoja pravnega interesa je presodilo tudi Vrhovno sodišče R Slovenije v zadevi III Ips 72/97, kjer je zavzelo stališče, da je neobstoj pravnega interesa procesne narave, ki zahteva tudi procesno odločitev.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da vsaka stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožeča stranka iz razloga, ker v postopku ni uspela oz. sploh ne izpolnjuje pogojev za sodno varstvo, tožena stranka pa iz razloga, ker z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k razrešitvi sporne zadeve.

Določbe ZPP/777 in ZTPDR je pritožbeno sodišče uporabilo v skladu s 4. čl. ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/1/94).