11. 5. 2023

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus ustavne pritožbe in pobude Boštjana Koprivnikarja, Mirna, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Petek, d. o. o., Ljubljana, na seji 11. maja 2023

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 9477/2010 z dne 27. 10. 2017 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča št. I Kp 9477/2010 z dne 2. 6. 2016, s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. II Kp 9477/2010 z dne 21. 10. 2015 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II K 9477/2010 z dne 24. 3. 2015 se ne sprejme.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega in drugega odstavka 37. člena ter drugega odstavka 127. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 – popr. in 23/99) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II K 9477/2010 z dne 24. 3. 2015 obsojen za kaznivo dejanje umora po 1. točki drugega odstavka 127. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju - KZ), ki ga je izvršil v sostorilstvu. Za navedeno kaznivo dejanje je sodišče pritožniku določilo kazen tridesetih let zapora, nato pa mu je na podlagi prvega odstavka 48. člena v zvezi s prvim odstavkom in 1. točko drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen trideset let zapora, pri čemer je kot določeni upoštevalo tudi pravnomočno (enotno) kazen tridesetih let zapora ter pravnomočno kazen štirih mesecev zapora. S sodbo Višjega sodišča v Kopru št. II Kp 9477/2010 z dne 21. 10. 2015 in sodbo Vrhovnega sodišča št. I Kp 9477/2010 z dne 2. 6. 2016 sta bili zavrnjeni pritožbi pritožnikovega zagovornika na drugo in tretjo stopnjo, s čimer je postala prvostopenjska sodba pravnomočna. Zatem je Vrhovno sodišče s sodbo št. I Ips 9477/2010 z dne 27. 10. 2017 zavrnilo tudi zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi izpodbija navedene sodbe zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 14., 22., 28. in 29. člena Ustave ter 6. in 7. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Kršeno naj bi bilo načelo zakonitosti v kazenskem pravu, ker naj bi iz sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Koprivnikar proti Sloveniji z dne 24. 1. 2017 izhajalo, da je sodba, s katero je bila pritožniku izrečena enotna kazen tridesetih let zapora in ki jo je sodišče v obravnavani zadevi pri izrekanju enotne kazni upoštevalo kot določeno,[1] očitno obremenjena s kršitvami načela zakonitosti,[2] tako da bi moralo sodišče že v obravnavani zadevi ravnati, kot da bi bila pritožniku izrečena enotna kazen dvajsetih let zapora. Posledično naj bi moralo ob upoštevanju posameznih kazni tridesetih let zapora, dvajsetih let zapora ter štirih mesecev zapora, glede na obrazložitev navedene sodbe ESČP,[3] sodišče za izrek enotne kazni pritožniku namesto določb KZ, na podlagi katerih mu je izreklo novo enotno kazen tridesetih let zapora, uporabiti 2. točko drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/08 – v nadaljevanju KZ-1), ki naj bi višino enotne zaporne kazni omejevala na največ dvajset let zapora kot novi, milejši kazenski zakon ter pritožniku zato izreči enotno kazen največ dvajsetih let zapora. Ker tega ni storilo, naj bi prišlo do kršitve načela zakonitosti v kazenskem pravu in pravila o povratni veljavi novega, milejšega kazenskega zakona iz 28. člena Ustave in 7. člena EKČP.

3.Pritožnik se sklicuje tudi na kršitev pravic iz 22. in 29. člena Ustave, ker naj mu sodišče ne bi zagotovilo pravice do obrambe, konkretneje pravice do zaslišanja oziroma postavljanja vprašanj soobdolžencu, ki naj bi pritožnika med kazenskim postopkom s svojim zagovorom najprej obremenil (v zagovoru pred preiskovalnim sodnikom ter na prvi glavni obravnavi naj bi opisal izvršitev umora in vlogi obeh soobdolžencev), kasneje pa naj bi zagovor spremenil in začel zatrjevati, da je bil njegov prvotni zagovor izmišljen in pridobljen s pomočjo pritiskov s strani organov pregona, pa tudi, da naj kaznivo dejanje sploh ne bi bilo storjeno. Sodišče naj bi nato vsakič samo prebralo prejšnje izjave soobdolženca, ki naj bi se skliceval na privilegij odpovedi odgovarjanja na vprašanja. Navkljub spremembi naj bi zagovor predstavljal ključen obremenilen dokaz za obsodbo. Stališče Vrhovnega sodišča, da naj bi se soobdolženec izrecno odpovedal samo odgovarjanju na vprašanja sodišča, državnega tožilstva in zagovornika pritožnika, ne pa tudi na pritožnikova vprašanja, naj bi bilo napačno, saj naj bi pritožnik tudi v tem primeru utemeljeno sklepal, da ne bo odgovarjal na njegova vprašanja, tudi v tem primeru pa naj bi bila kršena njegova pravica, da se brani z zagovornikom.

4.Nazadnje pritožnik zatrjuje tudi, da naj bi sodišče soobdolženca obravnavalo neenako pri izrekanju kazni. Čeprav ugotovljenim obteževalnim okoliščinam na njegovi strani in olajševalnim okoliščinam na strani soobdolženca ne nasprotuje, naj prispevka soobdolžencev k storitvi kaznivega dejanja ne bi bila tako različna, da bi utemeljevala določitev dvakrat nižje kazni soobdolžencu, to je petnajst let zapora, predvsem ker naj bi sodišče prve stopnje izrecno obrazložilo, da naj bi bila glede na način izvršitve kaznivega dejanja primerna in pravična kazen le izrek najhujše zaporne kazni. Ob zatrjevanju kršitve načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave se pritožnik tako po vsebini sklicuje na kršitev načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

5.Pritožnik je hkrati z ustavno pritožbo vložil tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega in drugega odstavka 37. člena KZ, ki po vsebini zahteva tudi oceno ustavnosti drugega odstavka 127. člena KZ. Kazenski zakon naj bi za umor, izvršen na grozovit ali zahrbten način, omogočal izrek kazni v razponu med desetimi in petnajstimi leti zapora ter alternativno izrek kazni trideset let zapora (prvi in drugi odstavek 127. člena KZ), pri čemer zakonodajalec v splošnem delu ni predvidel kakšne druge možnosti, da bi za najhujša naklepna kazniva dejanja predpisal kazen tridesetih let zapora (drugi odstavek 37. člena KZ). Posledično naj kazenski zakon ne bi omogočal sodne individualizacije kazni v zelo širokem razponu med petnajstimi in tridesetimi leti zapora. Ureditev naj bi bila v neskladju z načelom enakosti (drugi odstavek 14. člena Ustave) in nesorazmerna (2. člen Ustave), saj naj bi morala zato sodišča storilcem najhujših kaznivih dejanj že ob ugotovitvi olajševalnih okoliščin namesto tridesetih let zapora izrekati kar dvakrat nižje kazni, tudi kadar olajševalne okoliščine same po sebi ne bi narekovale tako občutnega razlikovanja v izrečenih kaznih.

B.

6.Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) (1. točka izreka).

7.Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti lahko da, kdor izkaže pravni interes ob vložitvi pobude (prvi odstavek 24. člena ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.

8.Izpodbijani prvi in drugi odstavek 37. člena ter drugi odstavek 127. člena KZ ne učinkujejo neposredno. V takšnih primerih se lahko pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, ki je bil izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS. To stališče Ustavnega sodišča je podrobneje obrazloženo v sklepu št. U-I-251/07 z dne 10. 1. 2008 (Uradni list RS, št. 6/08, in OdlUS XVII, 2). Predpostavka za vložitev tako ustavne pritožbe kot pobude v takih primerih je vsebinsko izčrpanje pravnih sredstev. To pomeni, da bi moral pobudnik svoje trditve o domnevni protiustavnosti določb KZ, na podlagi katerih naj bi temeljila odločitev v njegovem primeru, uveljavljati že v postopku pred pristojnimi sodišči (sklep Ustavnega sodišča št. U-I-330/05, U-I-331/05, U-I-337/05 z dne 18. 10. 2007, Uradni list RS, št. 101/07, in OdlUS XVI, 79), v tukaj obravnavani zadevi pa pobudnik ni izkazal, da bi očitke o protiustavnosti določb KZ, na podlagi katerih mu je bila določena kazen tridesetih let zapora, ki jo je sodišče nato upoštevalo pri izreku enotne kazni, v pravnih sredstvih izčrpal po vsebini. Zato ne izkazuje pravnega interesa za presojo njihove ustavnosti in je Ustavno sodišče njegovo pobudo zavrglo (2. točka izreka).

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena in tretjega odstavka 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnice in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič in dr. Katja Šugman Stubbs. Sodnik Marko Šorli je bil pri odločanju v tej zadevi izločen. Ustavno sodišče je sklep sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Gre za sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 58203/2011 z dne 6. 12. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 58203/2011 z dne 29. 5. 2012 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II Ks 58203/2011 z dne 13. 1. 2012.

[2]Glej 52. do 59. točko obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Koprivnikar proti Sloveniji. Gre za sodbo ESČP, ki je bila izdana v drugi zadevi istega pritožnika.

[3]Prav tam.