Jedro

Obligacijski zakonik v členu 1060 določa, da se določbe tega zakonika ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakonika. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo, ko je ob takšni zakonski določbi, celotno razmerje (vključno z obrestnim zahtevkom) presojalo po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku 5.231.937,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.3.1998 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške v znesku 481.165,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.5.2003 dalje do plačila vse v 15 dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Proti sodbi je vložila pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge, zatrjuje pa, da se pritožuje predvsem na dosojeni obračun obresti v delu, ki presega znesek 12.148.708,00 SIT, kar ni v skladu z določbo 376. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Pravno razmerje je sicer nastalo pred uveljavitvijo OZ, vendar po mnenju tožene stranke glede obresti, ki imajo značaj samostojne terjatve in so na glavnico vezane le glede zastaranja, je treba po 1.1.2002 uporabiti določila OZ. OZ pa prepoveduje tek obresti, ko dosežejo glavnico. Po 1.1.2002 torej te obresti ne morejo več teči. V konkretnem primeru predstavljajo natečene zakonite zamudne obresti na glavnico 5.231.937,10 SIT na dan 31.12.2001 6.916.771,02 SIT in so s svojo višino presegle glavnico, zato se skladno z določbo 376. čl. OZ ustavijo.

Tožnik je po prejemu pritožbe tožene stranke poslal sodišču vlogo, v kateri je sicer polemiziral s pritožbenimi navedbami, je pa v uvodu povedal, da naj se ta vloga šteje za odgovor na pritožbo, da odgovora ne podaja, da ne bi povzročal nadaljnjih stroškov. Na koncu vloge pa je zapisal tudi, da naj sodišče, če bo štelo to vlogo za odgovor na pritožbo, upošteva stroške vloge kot pritožbene stroške. Iz odredbe sodišča prve stopnje na tej vlogi je razvidno, da je vlogo kot odgovor na pritožbo in terjalo zato plačilo sodne takse.

Pritožba ni utemeljena.

Po uveljavitvi OZ je strokovna literatura objavila stališča avtorjev, ki so bila različna glede razlage prehodnih določb OZ v primerih, ko je obligacijsko razmerje nastalo pred uveljavitvijo OZ in so do njegove uveljavitve, torej do 1.1.2002 obresti že presegle glavnico, ker je OZ zopet uvedel omejitev teka obresti kot jo je poznal Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) do leta 1989. OZ v čl. 1060 določa, da se določbe tega zakonika ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakonika. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo, ko je glede ob takšni zakonski določbi, celotno razmerje (vključno z obrestnim zahtevkom) presojalo po določbah ZOR, ki vse od leta 1989 ne pozna omejitve teka obresti, zato je tožniku utemeljeno priznalo zakonske zamudne obresti od zamude do plačila. Ob takšni razlagi prehodnih določb ni pomembno, ali so zamudne obresti že presegle višino glavnice. Omejitev, na katero opozarja pritožba in je uvedena šele po 1.1.2002, ne pride v poštev za pravno razmerje, ki je v konkretni zadevi nastalo pred tem datumom. Drugačno stališče pritožbe po mnenju pritožbenega sodišča ni pravilno. Ker je pritožba v ostalem delu kolikor jo je razumeti, da izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti, neobrazložena in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu sodbe glede odločitve o glavni stvari ni ugotovilo kakšne absolutne bistvene kršitve postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, na ugotovljeno dejansko stanje pa je v celoti pravilno uporabljeno tudi materialno pravo, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 Zakona o pravdnem postopku).

Tožena stranka ni uspela s pritožbo, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče pa pritožbenih stroškov tudi ni priznalo tožniku, saj ne gre za vlogo, ki bi kakorkoli prispevala k boljši pojasnitvi zadeve in so stroški nastali z njo bili nepotrebni (člen 155 ZPP).