Jedro

V obravnavanem primeru je bila pravica prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine ustanovljena z izročilno pogodbo, zato je sodišče prve stopnje dovoljenost predlaganega vpisa pravilno presojalo po pogojih, ki jih predpisuje SPZ. Ker lahko lastnik omeji svojo lastninsko pravico z absolutnim učinkom le v korist upravičencev, ki so našteti v četrtem odstavku 38. člena SPZ, je predlog za vknjižbo sporne prepovedi utemeljeno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dovoli se izbris zaznambe zavrnitve vpisa.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagateljev ugovor zoper sklep istega sodišča z dne 4.12.2008, s katerim je zemljiškoknjižna referentka med drugim zavrnila predlog za vknjižbo prepovedi odtujitve in obremenitve pri ½ nepremičnine pod vl. št. 335/21 k.o. NJ, ki je last BD, v korist RD.

Predlagatelj se je pravočasno pritožil brez opredeljene navedbe zakonskih pritožbenih razlogov. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in dovoli predlagani vpis prepovedi odsvojitve in obremenitve. Vztraja, da so zanj izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Prepoved razpolaganja in obremenitve je bila dogovorjena z izročilno pogodbo v korist tretje osebe – RD, zato njegov podpis na pogodbi ni bil potreben. Pogodba vsebuje tudi zemljiškoknjižno dovolilo novega lastnika nepremičnine – BD, prepoved pa je bila določena med starši in otroki. Nenazadnje je sodišče prekoračilo svoje pristojnosti, ko se je pri odločanju o predlaganem vpisu spuščalo v vsebino pravnega posla.

Odgovora na pritožbo ni bilo.

Pritožba ni utemeljena.

Pravica prepovedi odtujitve ali obremenitve nepremičnine je obligacijska pravica, ki se v skladu z drugim odstavkom 13. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1)(1) vpiše v zemljiško knjigo, če je nastala na podlagi pravnega posla lastnika in so izpolnjeni pogoji za vpis te prepovedi v zemljiško knjigo po Stvarnopravnem zakoniku (SPZ) (2) ali če je nastala na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

V obravnavanem primeru je bila sporna pravica ustanovljena z izročilno pogodbo, zato je sodišče prve stopnje dovoljenost predlaganega vpisa pravilno presojalo po pogojih, ki jih predpisuje SPZ. Ker lahko lastnik omeji svojo lastninsko pravico z absolutnim učinkom le v korist upravičencev, ki so našteti v četrtem odstavku 38. člena SPZ, je predlog za vknjižbo sporne prepovedi utemeljeno zavrnilo.

Izpodbijani sklep ne vsebuje izrecne ugotovitve, da s pogodbo v korist tretjega ni mogoče določiti prepovedi odsvojitve ali obremenitve nepremičnine, ki se vpisuje v zemljiško knjigo. Res pa takšno stališče sodišča prve stopnje posredno izhaja iz dejstva, da je med drugim kot odločilno štelo okoliščino, da RD ni bil pogodbena stranka izročilne pogodbe. Navedeno stališče po presoji pritožbenega sodišča nima opore v zakonu. V skladu s 126. členom Obligacijskega zakonika (OZ) (3) je s pogodbo mogoče ustanoviti pravico v korist nekoga tretjega, ki tako pridobi lastno in neposredno pravico nasproti dolžniku, če ni dogovorjeno ali če ne izhaja iz okoliščin posla kaj drugega. Sodelovanje tretjega za veljavnost pogodbe v korist tretjega ni potrebno, zato tudi ni bistveno, da RD ni podpisal izročilne pogodbe. Tretji pridobi pravico že s sklenitvijo pogodbe v njegovo korist; posebno soglasje ali izjava o sprejemu se za nastanek njegove pravice na zahteva. Pač pa je izvršitev pogodbe odvisna od tega, ali tretji korist sprejme. Če namreč tretji, ki ima izpolnitveni zahtevek, pravico odkloni, ta po 129. členu OZ preneha in pripade pogodbeniku, ki sme zahtevati izpolnitev v svojo korist. Ker je torej temeljno razmerje prav kritno razmerje (v obravnavanem primeru med izročevalcem in prevzemnikom), mora tudi to (in ne samo razmerje med prevzemnikom in tretjim) ustrezati predpisanim pogojem za vknjižbo s pogodbo določene prepovedi odsvojitve ali obremenitve nepremičnine, ki jih določa 38. člen SPZ. V obravnavanem primeru je prevzemnik predlagateljev vnuk, zato pogoji za vpis niso izpolnjeni. Prepoved se lahko vpiše v zemljiško knjigo samo, če je dogovorjena med zakoncema ali zunajzakonskima partnerjema, starši in otroki ter posvojenci in posvojitelji. To pomeni, da se je BD kot prevzemnik predlagatelju kot izročevalcu sicer lahko veljavno zavezal, da ne bo odtujil ali obremenil s pogodbo pridobljene nepremičnine v korist svojega očeta RD, vendar ima takšna pogodbena prepoved odsvojitve in obremenitve le obligacijskopravne učinke. Njene vknjižbe ni mogoče doseči, čeprav je bila prepoved določena med očetom in sinom. V razmerju med njima namreč manjka pravni naslov za takšno prepoved; samo dovoljenje za vknjižbo brez veljavnega pravnega temelja za vpis prepovedi ne zadošča. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru prekoračilo svojo pristojnost, ker se je spuščalo v vsebino pravnega posla. Zemljiškoknjižno sodišče je namreč na materialnopravno veljavnost vknjižbe dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Predlagatelj po navedenem drugačne oziroma ugodnejše odločitve o svojem ugovoru ne more doseči. Delno zmotna uporaba materialnega prava ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, medtem ko uradoma upoštevnih procesnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke tretjega odstavka 161. člena ZZK-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Obenem je dovolilo tudi izbris zaznambe zavrnitve vpisa.

(1) Ur. l. RS, št. 58/2003, 45/2008, 28/2009 in 25/2011

(2) Ur. l. RS, št. 87/2002

(3) Ur. l. RS, št. 97/2007-UPB1