Jedro

I. Med pravdnima strankama so v zapuščinskem postopku postala sporna dejstva, od katerih je odvisen odgovor na vprašanje, ali ima tožena stranka po pok. S.Z. dedno pravico. Tak spor pa je premoženjskopravni spor, v katerem je dovoljenost revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi (3. odstavek 382. člena ZPP).

II. Navedba vrednosti spornega predmeta v točkah (verjetno po analogiji taksne ali odvetniške tarife) v določbah ZPP ni predvidena, zaradi različnih vrednostnih kriterijev (npr. različna vrednost točke v taksni in odvetniški tarifi) pa tudi ni zanesljiva. Tožeča stranka si zato s tem, ko je v tožbi navedla vrednost spornega predmeta v točkah, pravice do revizije kot izrednega pravnega sredstva proti sodbi, ki je postala pravnomočna, ni zagotovila.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke s katerim je zahtevala, naj sodišče ugotovi, da tožena stranka M.K., ni živela v življenjski skupnosti s S.Z. v času od druge polovice meseca junija leta 1987 pa do njegove smrti. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 27.910 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ob vložitvi tožbe je bila vrednost spora označena s 1.500 točkami, kar je bilo na dan 18.9.1992 9.000 SIT. Zato je revizija dovoljena. Sicer pa sta obe sodišči na podlagi izvedenih dokazov naredili napačno dokazno oceno, kar je imelo za posledico zmotno uporabo določbe 12. člena ZZZDR. Zlasti je napačno ocenjena izpovedba priče K.P. V resnici je morala toženka pokojnemu S.Z. dajati dnevni obračun stroškov, njeno gospodinjsko delo pa je bilo plačano, kar izhaja tudi iz listinskih dokazov. Partnerja sta se v medsebojnem komuniciranju vikala, skupnega prebivališča pa nista imela. Iz izpovedbe toženke izhaja, da je bil glede medsebojnega vikanja sklenjen med njo in zapustnikom celo vnaprejšen dogovor. Taki vnaprejšnji dogovori pa niso mogoči in zavajajo okolje, zato jim sodišče ne bi smelo dajati pravnega varstva. Reviziji naj se ugodi, sodba sodišča druge stopnje pa tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi. Podrejeno naj se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen ZPP).

Revizija ni dovoljena.

V zapuščinskem postopku, ki je v teku je postalo sporno, ali ima M.K. dedno pravico po pok. S.Z., s katerim naj bi živela v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti. Zato je sodišče R.Z. (v nadaljevanju tožeča stranka) napotilo na pravdo proti M.K. (v nadaljevanju tožena stranka). V pravdi pa naj bi se ugotovilo, da življenjska skupnost ni obstajala. Med pravdnima strankama so tako v zapuščinskem postopku postala sporna dejstva, od katerih je odvisen odgovor na vprašanje, ali ima tožena stranka po pok. S.Z. dedno pravico. Tak spor pa je premoženjskopravni spor, v katerem je dovoljenost revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi (3. odstavek 382. člena ZPP).

Tožnik mora v primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, predmet tožbenega zahtevka pa ni denarni znesek, navesti vrednost spornega predmeta že v tožbi (2. odstavek 186. člena ZPP), saj je navedba te vrednosti potrebna prav zaradi uporabe določbe 382. člena ZPP in predstavlja v okviru zagotovitve strankine pravice do revizije obvezno sestavino tožbe.

Tožeča stranka je v tožbi vrednost spornega predmeta opredelila s točkami. Navedla je, da vrednost spornega predmeta znaša 1.500 točk, kar naj bi po izračunu, ki ga je naredila tožeča stranka v vloženi reviziji, ob vložitvi tožbe znašalo 9.000 SIT. Ta znesek presega v 382. členu ZPP določeno vrednost. Zato je revizija dovoljena. Tako stališče tožeče stranke pa ni sprejemljivo. Navedba vrednosti spornega predmeta mora biti namreč v tožbi jasno in nedvoumno izražena. Le tako je namreč mogoče pravilno razlagati določbe 40., 186. in 382. člena ZPP. Zakonsko besedilo "vrednost spornega predmeta" terja namreč razlago, da je vrednost spornega predmeta mogoče izraziti le v denarni enoti, saj kakršnokoli nedenarno vrednostno primerjanje ali analogno vrednotenje spornega predmeta ne more pripeljati do rezultata, ki bi omogočil zanesljivo ugotovitev vrednosti, ki je za zagotovitev pravice do izrednega pavnega sredstva odločilna. Navedba vrednosti spornega predmeta v točkah (verjetno po analogiji taksne ali odvetniške tarife) v določbah ZPP ni predvidena, zaradi različnih vrednostnih kriterijev (npr. različna vrednost točke v taksni in odvetniški tarifi) pa tudi ni zanesljiva. Tožeča stranka si zato s tem, ko je v tožbi navedla vrednost spornega predmeta v točkah, pravice do revizije kot izrednega pravnega sredstva proti sodbi, ki je postala pravnomočna, ni zagotovila. Revizija zato ni dovoljena, zaradi česar jo je revizijsko sodišče zavrglo (392. člen ZPP).