Jedro

Po 3. odstavku 73. člena ZPP mora stranka predlagati izločitev sodnika pritožbenega sodišča, če to odloča na seji senata, v pritožbi.

Ker sta sodišči ugotovili, da je prodajna pogodba obsegala tudi sporni del, imata tožnika veljaven pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na tem delu kupljenega zemljišča. S pravnomočnostjo odločitve sodišča o nasprotnem tožbenem zahtevku, s katerim je nasprotni tožnik uveljavljal povrnitev investicij v sporni del zemljišča, je glede tega zahtevka prenehala litispendenca. Izročitev spornega dela parc.št. 419/3 (37. člen ZTLR) in s tem odločitev o tožbenem zahtevku iz tožbe pa v konkretnem primeru ne more biti odvisna od morebitnega obogatitvenega zahtevka toženca zaradi zatrjevanih vlaganj. Te trditve namreč v razmerju do tožnikovega zahtevka v konkretnem primeru ne morejo imeti pomena izključevalnega ugovora.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naložilo izročitev dela parc.št. 419/3, ki je razviden iz skice izvedenca, ki je sestavni del sodbe. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, ali pa izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne. V reviziji poudarja, da je sporni del zemljišča nastal z izgradnjo ceste. Deloma je sestavljen tudi iz parc.št. 400/1, ki pa nikoli ni bila v lasti tožnika oz. njegovega pravnega prednika. Zato sta v spornem delu zemljišča zajeta dva različna pravna problema. Sicer pa je sporni del zemljišča tožencu izročil v last in posest pravni prednik prodajalca. Slednji zato tožniku ni mogel prenesti več pravic, kot jih je sam še imel. Tako ne more biti pomembno, kaj je imel prodajalec v mislih in kaj bi storil, če bi vedel, da sporni del zemljišča ni prepisan na toženca. Toženec je imel sporni del zemljišča v posesti več kot deset let, na njem je napravil nov vinogradniški nasad in ga nemoteno koristil. Vlaganja v vinogradniški nasad presegajo vrednost prvotnega zemljišča, t.j.travnika. Povrnitev vrednosti vlaganj je toženec uveljavljal s podrejenim nasprotnim tožbenim zahtevkom. O tem in o primarnem nasprotnem tožbenem zahtevku, s katerim je tožnik uveljavljal izstavitev zemljiškoknjižne listine, s katero se bo sam vknjižil kot lastnik spornega dela zemljišča, pa sodišče sploh ni odločilo. Čeprav o nasprotnih tožbenih zahtevkih ni odločeno v izreku sodbe, ju je potrebno upoštevati v revizijskem postopku. Nadalje očita sodišču, da spora ni obravnavalo z upoštevanjem "močnejše pravice". To bi moralo storiti glede na sklep višjega sodišča. Pojasnjuje, da je do spora prišlo zaradi nestrokovne odmere nove ceste, česar stranke niso opazile. Zemljišča pa so stranke uporabljale po "pravih mejah". Pojasnjuje še, da sta tožnika začela sporni del zemljišča samovoljno obdelovati. Pri tem poudarja, da je sodba proti tožencu neizvršljiva, ker spornega zemljišča nima več v posesti, saj ga je z izročilno pogodbo predal sinu. Na koncu revident izraža dvom v nepristranost sodnika višjega sodišča, ker je njegova žena honorarno zaposlena pri odvetniku tožnikov.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP). Revizijskemu sodišču predlaga, da revizijo zavrže ali pa zavrne kot neutemeljeno.

Revizija je dovoljena, ni pa utemeljena.

V tožbi označena vrednost spornega predmeta v znesku takratnih 6.000.000,00 din (sedaj 600,00 SIT) je ob vložitvi tožbe 16.2.1989 zadostovala za dovoljenost revizije (novela ZPP, Uradni list SFRJ, št. 74/87).

Uvodoma je revidentu potrebno pojasniti, da v reviziji ni moč več zahtevati izločitve sodnika pritožbenega sodišča. Po 3. odstavku 73. člena ZPP mora stranka predlagati izločitev sodnika pritožbenega sodišča, če to odloča na seji senata, v pritožbi. Zato revizijsko sodišče ni presojalo v reviziji izraženega dvoma v nepristranost sodnika pritožbenega sodišča. Iz dejanskih ugotovitev drugostopenjskega sodišča sledi, da se je odmera ceste vršila po sporazumu prizadetih lastnikov - uporabnikov parcel in da zoper odločbo o spremembi parcel ni bilo pritožb, tudi toženčeve ne. Iz nadaljnjih dejanskih ugotovitev sledi še, da toženec zoper odmero ni imel pripomb. Iz teh ugotovitev izhaja, da je toženec na opisani način razpolagal s spornim delom parc.št. 400/1, ki je sedaj zajet v parc.št. 419/3. Zato se v tem postopku ne more sklicevati, češ da je do zmanjšanja parc.št. 400/1 prišlo brez pravne podlage zaradi geometerske pomote.

Tudi vztrajanje pri trditvah, da je sporni del parc.št. 419/3 pravni prednik stranskega intervenienta prenesel v last in posest toženca ne more vplivati na drugačno odločitev. Revidenta je s tem v zvezi potrebno opozoriti, da je bil primarni nasprotni tožbeni zahtevek, s katerim je nasprotni tožnik uveljavljal odmero spornega dela parc.št. 419/3 in izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine za vknjižbo njegove lastninske pravice, v tem postopku pravnomočno zavrnjen in sicer s tretjo sodbo sodišča prve stopnje, ki je bila v tem delu potrjena s sodbo sodišča druge stopnje. Nasprotni tožnik je s tem zahtevkom propadel, ker ni dokazal, da njegova zatrjevana deset letna posest spornega dela parc.št. 419/3 temelji na veljavnem pravnem naslovu. V nadaljevanju postopka sta zato sodišči ravnali prav, ko nista več presojali nasprotnih toženčevih navedb, češ da mu je pravni prednik stranskega intervenienta - prodajalca prepustil sporni del zemljišča v last in posest. Trditev, češ da gre v konkretnem primeru za primer dvojnega razpolaganja z istim delom nepremičnine, zato nima nobene opore. Iz povedanega pa sledi, da je za odločitev o tožbenem zahtevku iz tožbe edino odločilno vprašanje obsega prodajne pogodbe, na podlagi katere sta se tožnika vknjižila kot lastnika parc.št. 419/3. Ker sta sodišči ugotovili, da je prodajna pogodba obsegala tudi sporni del, imata tožnika veljaven pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na tem delu kupljenega zemljišča. Odločitvi sodišč sta zato materialnopravno pravilni (37. člen ZTLR). S tem pa je odgovorjeno tudi na revidentovo vztrajanje pri odločanju po "močnejši pravici".

Nasprotni tožnik - toženec je v tem postopku postavil še podrejeni nasprotni tožbeni zahtevek, s katerim je uveljavljal povrnitev investicij v sporni del zemljišča, za primer, če bi sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku iz tožbe. Tudi ta njegov zahtevek je sodišče prve stopnje z že omenjeno tretjo sodbo zavrnilo. Takšno odločitev je obrazložilo, da je nasprotni toženec podrejeni zahtevek postavil le za primer, če tožeča stranka uspe s svojim tožbenim zahtevkom, ta zahtevek pa je sodišče prve stopnje s to sodbo zavrnilo. Proti takšni sodbi se toženec ni pritožil. Zato sta sodišči ravnali prav, ko se z njim v nadaljevanju sojenja nista več ukvarjali. S pravnomočnostjo odločitve sodišča je namreč glede tega zahtevka prenehala litispendenca. Izročitev spornega dela parc.št. 419/3 (37. člen ZTLR) in s tem odločitev o tožbenem zahtevku iz tožbe pa v konkretnem primeru ne more biti odvisna od morebitnega obogatitvenega zahtevka toženca zaradi zatrjevanih vlaganj. Te trditve namreč v razmerju do tožnikovega zahtevka v konkretnem primeru ne morejo imeti pomena izključevalnega ugovora.

Končno je revidentu potrebno pojasniti še, da odtujitev stvari, o kateri teče pravda ni ovira, da se pravda med istimi strankami ne dokonča (1. odstavek 195. člena ZPP).

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393. člen ZPP).