Jedro

Tožnik v relevantnem obdobju, to pa je obdobje treh koledarskih mesecev pred vložitvijo vloge, ni prejemal dohodkov oziroma ni prejel lastnega dohodka, zato v obravnavanem primeru tudi ne pride v poštev uporaba drugega odstavka 21. člena ZSVarPre. Tožena stranka ne more razlogov za zavrnitev tožnikove vloge utemeljevati s pogodbo o zaposlitvi, ob tem pa prezre dejstvo, da tožnik navedenih zneskov (še) ni prejel ter da se pri ugotavljanju lastnega odhodka vsi dohodki in prejemki upoštevajo v višini, ki jih prosilec oziroma njegova družina dejansko prejme. Tožnik je šele v času reševanja svoje vloge sklenil pogodbo o zaposlitvi, zato se navedena okoliščina pri sami odločitvi o BPP ne more upoštevati kot relevanten podatek.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 1225/2012 z dne 12. 6. 2012 se odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bila zavrnjena prošnja vložena 17. 4. 2012 tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju bpp) kot oprostitev plačila predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. Tožena stranka se sklicuje na 13. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki ga citira, 23. člen ZBPP, po katerem tožnika šteje za samsko osebo, ter na 21. člen Zakona o socialno-varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) ter prvi odstavek 4. člena Zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 (v nadaljevanju ZDIU12). Tožena stranka ugotavlja, da se je tožnik 23. 5. 2012 zaposlil pri delodajalcu A. d.o.o. na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas do 23. 5. 2013 ter upošteval, da je tožnik plačo šele začel prejemati in kot višino njegovega dohodka upošteval višino njegovega zadnjega mesečnega dohodka (21. člen ZSVarPre). Ugotavlja, da znaša lastni dohodek tožnika v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje, to je od januarja 2012, v skupni višini 1.599,00 EUR, ki obsega neto plačo tožnika, kar je tožena stranka skladno z določili ZSVarPre štela kot dohodek tožnika. Pojasnjuje, da je bil tožnik v času oddaje prošnje za dodelitev bpp prejemnik denarno-socialne pomoči, kar pa v času odločanja ni več, ter da mora na podlagi 41. člena ZBPP upravičenec pogoje za odobritev bpp izpolnjevati ves čas, za katerega mu je ta odobren. Tako ugotavlja, da znaša povprečni mesečni odhodek na družinskega člana v tem trimesečnem obdobju 533,00 EUR in presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki znaša 260,00 EUR, dvakratnik torej 520,00 EUR. Ker tožnik že z višino dohodka družine presega limit za odobritev bpp, se tožena stranka ni spuščala v presojo višine drugega premoženja ter je skladno z 2. točko drugega odstavka 37. člena ZBPP prošnjo zavrnila.

2. Tožnik je vložil tožbo, v kateri navaja, da je vložil vlogo 17. 4. 2012, zato je relevantno trimesečno obdobje od 1. 1. do 31. 3. 2012. V tem obdobju je bila tožeča stranka brezposelna in je prejemala denarno socialno pomoč. Tudi ob vložitvi vloge je tožeča stranka to pomoč še prejemala in zato izpolnjevala pogoj iz drugega odstavka 12. člena ZBPP, po katerem se finančni položaj prosilca v postopku dodelitve bpp ne ugotavlja, če je prosilec prejemnik denarne socialne pomoči. Tožena stranka v nasprotju z zakonskimi določili ugotavlja finančni položaj tožnika. V obrazložitvi zapiše neresnično trditev, da znaša lastni dohodek tožnika v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje v skupni višini 1.599,00 EUR, kateri obsega neto plačo tožnika, kar je tožena stranka v skladu z določili ZSVarPre štela kot dohodek tožnika. Napačno so upoštevani bodoči prejemki tožnika kot lastni dohodki. Tožnik je po vložitvi vloge za bpp sklenil 23. 5. 2012 pogodbo o zaposlitvi. Toženi stranki očita napačno uporabo materialnega prava, saj je s sklicevanjem na 21. člen ZSVarPre napačno upoštevala bodočo plačo tožnika kot osnovo za izračun povprečnih prihodkov za preteklo trimesečno koledarsko obdobje. Jezikovna razlaga norme nedvomno opredeljuje kot upoštevne zgolj prejete in ne bodoče dohodke. V času odločanja o dodelitvi bpp tožeča stranka iz naslova nove zaposlitve še ni prejela nobenih plačil. Posledično je izpeljan napačen sklep tudi glede pravnega pravila drugega odstavka 21. člena ZSVarPre, saj se periodični dohodek upošteva zgolj, kolikor se je ta pojavil v trimesečnem roku pred vložitvijo vloge za bpp. A contrario so zato vsi prihodki zunaj tega obdobja neupoštevni. Sklicevanje na določbo 41. člena ZBPP je nepravilno, saj tožniku bpp še ni bila odobrena ter bi tožena stranka po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) morala o vlogi odločati na podlagi v postopku ugotovljenih dejstev (prvi odstavek 207. člena ZUP). Pri odločanju o upravičenosti do bpp so upoštevni zgolj dejanski in ne pogodbeno dogovorjeni prilivi. Tožnik je za mesec maj prejel zgolj delno plačo za osem dni dela (223,07 EUR), na dan vložitve tožbe pa plače za mesec junij še ni prejel, ter je še vedno upravičen do bpp, saj za to izpolnjuje pogoje, tudi pogoj iz drugega odstavka 21. člena ZSVarPre. S tem je kršena tožnikova ustavna pravica do sodnega varstva, ki vsebuje tudi pravico do učinkovitega sodnega varstva pri pravicah dostopa do sodišča. Tožeča stranka želi sprožiti postopek osebnega stečaja, vendar zaradi zavrnitve bpp tega ne more storiti, ker nima potrebnih sredstev za predujem. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi odločbo tožene stranke ter meritorno odloči o tožnikovi vlogi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

3. Tožena stranka je predložila upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

4. Tožba je utemeljena.

5. V obravnavni zadevi je med strankama sporno, ali tožnik izpolnjuje finančni pogoj za dodelitev bpp. Po 13. členu ZBPP je do bpp upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja bpp. Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine), ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno-varstvene storitve. Prav ima tožena stranka, da se za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca in njegove družine smiselno uporabljajo določbe ZSVarPre oziroma pred tem Zakona o socialnem varstvu, nima pa prav, da drugi odstavek 12. člena ZBPP pomeni, da se v obravnavanem primeru finančni položaj tožnika ne ugotavlja. Po navedeni določbi se namreč finančni položaj prosilca v postopku dodelitve bpp ne ugotavlja, če prosilec na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialno-varstvene dajatve. Po ustavljeni sodni praksi namreč drugi odstavek 12. člena ZBPP nima absolutnega učinka, saj je namen bpp po ZBPP uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode z svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (1. točka prvega člena ZBPP), po 20. členu ZBPP pa se premoženjsko stanje prosilca in njegove družinskih članov ugotavlja na podlagi pisne izjave prosilca o premoženjskem stanju prosilca in njegovih družinskih članov, ki jo poda pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo ter pristojni organ za bpp po udarni dolžnosti pridobi potrebne podatke iz uradnih evidenc. Zato se po mnenju sodišča tožnikovi očitki, da je tožnik kot prejemnik denarne socialne pomoči upravičen do bpp brez ugotavljanja finančnega položaja tožnika, nepravilno, saj se po mnenju sodišča dohodki lahko tudi v tem obdobju ugotavljajo, četudi prejema prosilec socialno pomoč.

6. Vendar v obravnavnem primeru ne gre za to situacijo. V konkretnem primeru iz dejanskega stanja izhaja, kar v zadevi ni sporno, da tožnik v relevantnem obdobju, to pa je obdobje treh koledarskih mesecev pred vložitvijo vloge, ni prejemal dohodkov oziroma ni prejel lastnega dohodka, zato v obravnavanem primeru tudi ne pride v poštev uporaba drugega odstavka 21. člena ZSVarPre, po katerem se kot višina lastnega dohodka upošteva višina zadnjega prejetja mesečnega dohodka, če je upravičenec v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge periodični dohodek šele začel prejemati, kot napačno razlaga tožena stranka. Iz pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik predložil v postopku, izhaja, da je tožnik sklenil delovno razmerje za določen čas od 23. 5. 2012 do 23. 5. 2013 z dvomesečnim poskusnim rokom z osnovno plačo bruto 750,00 EUR; navedenega zneska plače kot periodičnega dohodka v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge tožnik torej dejansko ni prejel, kar v zadevi ni sporno. Zato tožena stranka ne more razloge za zavrnitev tožnikove vloge utemeljevati s pogodbo o zaposlitvi, ob tem pa prezre dejstvo, da tožnik navedenih zneskov (še) ni prejel ter da se pri ugotavljanju lastnega odhodka vsi dohodki in prejemki upoštevajo v višini, ki jih prosilec oziroma njegova družina dejansko prejme (drugi odstavek 15. člena ZBPP; enako izhaja tudi iz drugega odstavka 21. člena ZSVarPre v povezavi z 20. členom istega zakona). Tožnik je torej šele v času reševanja svoje vloge sklenil pogodbo o zaposlitvi, kot tudi pravilno navaja tožena stranka, vendar se navedena okoliščina pri sami odločitvi o bpp ne more upoštevati kot relevanten podatek, saj je relevantno obdobje, tako kot tožnik tudi zatrjuje, trimesečno obdobje pred vložitvijo vloge. Navedena okoliščina bi bila upoštevna le v primeru, če bi tožnik dohodke prejel v relevantnem obdobju, to pa je obdobje, ki ga določa ZBBPP oz. ZSVarPre treh mesecev pred vložitvijo vloge.

7. Da je temu tako, izhaja tudi iz 41. člena ZBPP, ki govori o spremembi okoliščin, na katerega se sicer tožena stranka sklicuje, vendar v nepravilnem smislu. Res je, da mora upravičenec pogoje za odobritev bpp izpolnjevati ves čas, za katerega mu je ta odobrena, kar pomeni, da mora v skladu z drugim odstavkom navedenega člena ZBPP pristojno strokovno službo za bpp v času po odobritvi bpp do dneva dokončnega obračuna stroškov obveščati o vseh dejstvih in okoliščinah oziroma o vseh spremembah, ki vplivajo ali bi vplivale na pravico do bpp ter na obliko, obseg in obdobje prejemanja, v roku 8 dni od dneva, ko je zanje izvedel. Prav tako lahko začne Strokovna služba za bpp postopek ugotavljanja upravičenosti do bpp tudi po uradni dolžnosti (42. člen ZBPP). Torej obstajajo vzvodi, s katerimi se preizkuša ali upravičenec izpolnjuje pogoje za odobritev bpp ves čas, za katerega je bpp odobrena. Navedena določba ZBPP pa ne more biti podlaga za neodobritev bpp, tako kot v obravnavanem primeru.

8. Ker je po povedanem izpodbijana odločba nezakonita in nepravilna, jo je treba odpraviti, zato je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in vrnilo toženi stranki ob upoštevanju četrtega in petega odstavka istega člena v ponoven postopek.

9. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, zato tudi ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, ker za to niso izpolnjeni pogoji po 65. členu ZUS-1. 10. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem se tožniku v primeru, če sodišče tožbi ugodi, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik), ki v drugem odstavku 3. člena določa, da se tožniku priznajo stroški v višini 350,00 EUR če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik. Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR, povečane za 20% DDV, kar znaša skupaj 420,00 EUR.