Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo
I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu in odločitvi o stroških delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati še nadaljnjih 2.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2015 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 2.722,81 EUR (namesto v znesku 2.435,73 EUR).
II. Nadaljnja pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem nespremenjenem delu potrdi.
III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 150,37 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka roka za izpolnitev dalje do plačila.
1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 7. 9. 2017 razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju: tožniku) plačati 7.874,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 13.338,44 EUR od 26. 3. 2015 do 19. 6. 2015, od zneska 7.874,44 EUR od 26. 3. 2015 dalje in od zneska 337,44 EUR od 26. 3. 2015 dalje (točka 1 izreka). Presežni tožbeni zahtevek za plačilo še nadaljnjih 13.863,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2015 dalje in za zakonske zamudne obresti od zneska 337,44 EUR od 25. 1. 2015 do 25. 3. 2015 je zavrnilo (točka 2 izreka). Toženki je tudi naložilo, da tožniku v 15 dneh povrne pravdne stroške v znesku 2.435,73 EUR, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje (točka 3 izreka).
2. Tožnik je s pritožbo izpodbijal zavrnilni del sodbe in izrek o stroških (torej odločitev pod točko 2 in 3 izreka sodbe) ter uveljavljal vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlagal je, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožniku prisodi še nadaljnja odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 13.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, toženki pa naloži v plačilo celotne stroške tožnika, podredno, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi je zatrjeval, da se pritožuje zoper samo višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj je ta prenizka. Sodišče prve stopnje pa je tudi materialnopravno napačno odločilo glede zakonskih zamudnih obresti od premoženjske škode in o stroških postopka. Pritožnik zatrjuje, da je sodišče prve stopnje, ko tožniku iz naslova nepremoženjske škode ni prisodilo vse zahtevane odškodnine, zmotno uporabilo materialno pravo. Glede na ugotovljene poškodbe, ki jih je utrpel tožnik, intenzivnost in trajanje utrpelih in bodočih telesnih bolečin ter obseg neugodnosti, intenzivnost in trajanje duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in intenzivnosti in trajanje duševnih bolečin zaradi skaženosti, bi sodišče iz teh naslovov moralo tožniku prisoditi celotne zahtevane odškodnine. Sodišče prve stopnje ob odločanju o odškodnini iz naslova strahu ni upoštevalo izvedenčevih ugotovitev, da je tožnik ob samem škodnem dogodku utrpel od trenutka, ko je zaznal nevarnost, do trčenja z drugim vozilom, kratkotrajen primaren strah. Zato pa je neutemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za primarni strah. Sicer pa toženka do konca prvega naroka sploh ni prerekala primarnega strahu, ampak je tega celo priznala. Zato je sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotavljalo dejansko stanje v nasprotju s priznanimi dejstvi in nato zahtevek iz tega naslova celo zavrnilo, storilo bistveno kršitev določbe 214. člena ZPP v zvezi z 2. in 7. členom ZPP. V kolikor bi sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, bi moralo tožnikovemu zahtevku iz naslova strahu v celoti ugoditi. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožnikovim zahtevkom za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti glede tožnikovih težav z mravljinčenjem desne roke zmotno uporabilo materialno pravo. Toženka ni eksplicitino zatrjevala, da tožnikove težave z roko niso posledica škodnega dogodka, torej je vzročno zvezo priznavala. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je upoštevalo izvedenčeve ugotovitve in zaključilo, da tožnikove težave z desno roko oziroma mravljinčenjem niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, preseglo trditve toženke in storilo bistveno kršitev določil 2. in 7. člena ZPP. Posledično je dejansko stanje ugotovilo napačno, napačno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Ker je izvedenec ugotovil, da tožnik pred škodnim dogodkom ni imel poškodb vratne hrbtenice ali glave, je v skladu s teorijo adekvatne vzročnosti potrebno škodni dogodek šteti za izključni vzrok celotne tožniku nastale nepremoženjske škode. Sicer pa bi primerljivost odškodnin, kot jih sodna praksa prisoja za nepremoženjsko škodo v podobnih primerih, kot so zadeve II Ips 387/96, II Ips 80/97, II Ips 723/2008 in II Ips 431/2002 (pri slednji je šlo sicer za manjši obseg nepremoženjske škode) in iz katerih je razvidno, da sodišča prisojajo za primerljivo škodo približno 36,25 povprečnih mesečnih neto plač, sodišču narekovala, da tožniku prisodi vso zahtevano odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 34.000,00 EUR in ne zgolj 20.200,00 EUR. Sicer pa je sodišče prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti od premoženjske škode zmotno tožniku prisodilo zakonske zamudne obresti. Pri premoženjski škodi gre za čisto denarno terjatev, zato pa zakonske zamudne obresti od te tečejo že z dnem njene zapadlosti in opomin za njeno zapadlost ni potreben. Sodišče prve stopnje bi tako moralo tožniku priznati zakonske zamudne obresti od premoženjske škode od 25. 1. 2015 dalje, to je od dneva izdelave izjave o stroških prevoza. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o stroških zmotno ugotovilo uspeh tožnika, ko tega ni ugotavljalo kot povprečen uspeh po temelju (100 %) in po višini (60,8 %), kar pomeni, da bi ta znašal 80,4 %.
3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.
4. Pritožba je delno utemeljena.
5. Toženka je v pripravljalni vlogi z dne 17. 3. 2017 (listna št. 37 in 38 spisa), vloženi pred prvim narokom za glavno obravnavo (ta je bil 30. 3. 2017), v zvezi s tožnikovim zahtevkom za odškodnino iz naslova strahu izrecno zatrjevala, da je tožnik ob škodnem dogodku utrpel zgolj nekaj sekundni primarni strah (in kar je krajši čas, kot je to v tožbi zatrjeval tožnik), vendar pa bo tožnik moral dokazati, da je takšen dovolj dolgotrajen in intenziven, da bi lahko bil pravno priznan. Že v odgovoru na tožbo pa si je toženka izrecno pridržala pravico, da se o posameznih oblikah nepremoženjske škode izreče po prejemu izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke. Zato pa so neutemeljene pritožbene trditve, da toženka trditvam tožnika o utrpelem primarnem strahu v trenutku nezgode ni nasprotovala oziroma jih prerekala ter da je zato sodišče prve stopnje z ugotavljanjem dejstev o njegovi intenzivnosti in trajanju kršilo določila 214., 2. in 7. člena ZPP.
6. Listine v spisu (pripravljalni vlogi toženke z dne 17. 3. 2017 in 1. 8. 2017) potrjujejo ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s trditvami toženke, da tožnikove težave z desno roko niso posledica škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje pa je v zvezi s takšnimi v točki 7 obrazložitve sodbe tudi pravilno pojasnilo, zakaj toženkine trditve v navedenih vlogah pomenijo pravočasno in upoštevno zatrjevanje o nepodanosti vzročne zveze med ugotovljenim tožnikovim mravljinčenjem v desni roki in obravnavanim škodnim dogodkom. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki o podanosti kršitve 2. in 7. člena ZPP, ker bi naj sodišče glede teh odločalo preko trditev toženke.
7. V zvezi z mravljinčenjem desne roke tožnika je sodišče prve stopnje na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca travmatološke stroke dr. K. prepričljivo ugotovilo, da to ni posledica v škodnem dogodku utrpelega zloma drugega vratnega vretenca oziroma ostalih utrpelih poškodb, ampak zgolj posledica degenerativnih sprememb vratne hrbtenice, ki se je pri tožniku pojavila po šestih mesecih po škodnem dogodku. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki o zmotni uporabi materialnega prava, ker sodišče ob tem ni upoštevalo teorije adekvatne vzročnosti. Slednja namreč kot pravno upošteven vzrok upošteva tiste z nastankom škode povezane okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do določene škodne posledice in če so (so)vzrok škode tudi osebne lastnosti in stanja oškodovanca, povzročitelj škodnega dogodka ne odgovarja za celotno oškodovančevo škodo. Pritožbeno sklicevanje na navedeno teorijo bi torej pomenilo uveljavljanje razbremenitve povzročitelja škodnega dogodka odgovornosti za celotno tožnikovo škodo. Po tako imenovani teoriji jajčne lupine pa mora odgovorna oseba oškodovancu plačati odškodnino tudi za tisto večjo ali drugačno škodo, ki je v škodnem dogodku ne bi utrpela, če ne bi imel osebnih lastnosti, ki so jo omogočile. Glede na prepričljive ugotovitve sodišča prve stopnje, da mravljinčenje desne roke sploh ni vzročno povezano z v škodnem dogodku nastalimi poškodbami, pa tudi uporaba takšne teorije v konkretnih okoliščinah ne pride v poštev.
8. Sodišče prve stopnje je v točki 9 obrazložitve navedlo pravilno pravno podlago in podalo pravilno pravno razlogovanje o tem, kaj narekujeta pri odmeri višine denarne odškodnine načeli individualizacije in objektivne pogojenosti. Pritožbeno sodišče se takšnemu razlogovanju kot pravilnemu v celoti pridružuje. Dodaja le, da načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine terja vrednotenja ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določenih odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Pri tem pa je pri presoji pravične denarne odškodnine pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode posameznemu oškodovancu, saj je takšna nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Na takšen način je mogoče preizkusiti pravilnost uporabe načela objektivne pogojenosti odškodnin in opraviti razmejitev med običajnimi, težjimi in katastrofalnimi škodami.1
9. Delno utemeljeni so pritožbeni očitki tožnika o materialnopravni zmotnosti odmerjenih višin denarnih odškodnin tožniku iz naslova utrpelih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem in iz naslova strahu. Niso pa utemeljeni pritožbeni očitki o materialnopravni zmotnosti odmerjenih denarnih odškodnin tožniku iz naslovov duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in duševnih bolečin zaradi skaženosti.
10. Sodišče prve stopnje je (na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca travmatološke stroke dr. K.) ugotovilo, da je tožnik (ki je bil v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje star 40 let) utrpel dve rani skupne dolžine 4 cm z raztrganjem in udarnino na desni strani čela, odrgnine čelnega dela glave z globljo odrgnino v srednjem delu čela, zlom zoba II vratnega vretenca in udarnino čelnega dela glave. Zaradi navedenih je utrpel in bo trpel tudi v bodoče telesne bolečine in neugodnosti, kot jih je sodišče prve stopnje ugotovilo v točkah 12, 13 in 14 obrazložitve in strah v intenzivnosti in trajanju, kot je tega ugotovilo v točki 17 obrazložitve sodbe. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem od zahtevanih 15.000,00 EUR prisodilo 8.500,00 EUR in iz naslova strahu od zahtevanih 2.000,00 EUR 1.100,00 EUR. Utemeljene so pritožbene trditve, da intenzivnost ugotovljenih telesnih bolečin (ko so hude telesne bolečine trajale 16 dni) in sam obseg neugodnosti v zvezi z zdravljenjem (ko je zdravljenje trajalo kar sedem mesecev, tožnik pa je ovratnice nosil skupaj več kot enajst tednov), ob siceršnji ugotovitvi intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin, narekuje višjo denarno odškodnino, kot je to odmerilo sodišče prve stopnje. Po presoji pritožbenega sodišča bi glede na izpostavljene kriterije bila ustrezna odškodnina iz tega naslova odškodnina v znesku 10.000,00 EUR.
11. Sodišče prve stopnje je kot pravno upoštevno za odmero odškodnine iz naslova strahu upoštevalo zgolj ugotovljeno intenzivnost in trajanje tako imenovanega sekundarnega strahu, to je strahu, ki ga je tožnik utrpel v procesu zdravljenja posledic škodnega dogodka. Ni pa sodišče prve stopnje (na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca) ugotovljenega kratkotrajnega in srednje intenzivnega t.i. primarnega strahu, ki ga je doživljal tožnik od trenutka, ko je zaznal nevarnost, do trčenja z vozilom zavarovanca toženke, štelo kot tako intenzivnega in trajajočega, da bi tudi ta predstavljal podlago za prisojo denarne odškodnine. Sodna praksa je sicer izoblikovala opredelitev strahu, ki daje podlago za presojo odškodnine iz naslova strahu, kot primarni strah in kot sekundarni strah. Vendar pa predstavlja podlago za presojo pravno upoštevnega strahu kot podlage za prisojo odškodnine, strah kot celota (torej primarni in sekundarni strah skupaj). Presojanje materialnopravne upravičenosti tožnika do odškodnine iz naslova strahu po sodišču prve stopnje, ko je to presojalo ločeno glede primarnega strahu in ločeno glede sekundarnega strahu, je tako pravno zmotno. Na podlagi ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik utrpel kratkotrajen srednje intenziven primaren strah ter hud stalen sekundaren strah, ki je trajal dva do tri dni, hud občasen sekundaren strah, ki je trajal en teden, občasen srednje hud sekundaren strah v trajanju štirinajst tednov in občasen lažji sekundaren strah, ki je trajal od šest do sedem mesecev, pa so utemeljene pritožbene trditve tožnika, da takšna intenzivnost in trajanje strahu utemeljuje odmero denarne odškodnine iz naslova strahu v celotno zahtevani višini 2.000,00 EUR, in ne le v višini 1.100,00 EUR, kot je to prisodilo sodišče prve stopnje.
12. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o materialnopravni zmotnosti odmerjenih denarnih odškodnin tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ugotovljena intenzivnost in trajanje duševnih bolečin tožnika zaradi večih brazgotin na čelu ne utemeljuje prisoje višje denarne odškodnine od zneska 800,00 EUR, kot je to odmerilo sodišče prve stopnje. Pravično denarno odškodnino tožniku pa predstavlja, glede na ugotovljeno intenzivnost in trajanje duševnih bolečin, tudi po sodišču prve stopnje prisojena denarna odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 9.800,00 EUR. Tožniku so kot trajne posledice utrpelih poškodb ostale bolečine v vratu v skrajnih položajih glave in pri dolgotrajnejši prisilni drži glave oziroma vratu. Zaradi razvoja bolečin pri dolgotrajnejši prisilni drži vratu je tožnik omejen pri opravljanju svojega poklicnega dela avtomehanika, pri rekreativnih športnih aktivnostih ob igranju odbojke in badmintona ter pri delu na kmetiji, kjer živi s starši. Pri slednjem je omejen tudi ob dvigovanju in prenašanju težjih bremen, pri čemer pa omejenost ne pomeni nemožnosti opravljanja teh del, ampak večje vlaganje tožnikovih naporov v njihovo opravo. Zato pa takšnim omejitvam in glede na tožnikovo starost njihovemu pričakovanemu trajanju, po sodišču prve stopnje odmerjena denarna odškodnina predstavlja ustrezno zadoščenje. Po delnem zvišanju odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti (za znesek 1.500,00 EUR) in iz naslova strahu (za znesek 900,00 EUR) tako odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v celoti znaša 22.600,00 EUR, kar upoštevajoč razmere v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, predstavlja približno 22 povprečnih neto plač. Takšna odmerjena odškodnina pa je primerljiva z odškodninami, ki jih sodna praksa prisoja za primerljivo škodo2, v ustreznem razmerju pa je tudi z odškodninami v zadevah, ki jih pritožbeno izpostavlja tožnik in ki dejansko predstavljajo odškodnine za škode oškodovancem, ki so utrpeli hujše poškodbe in škodo kot tožnik.3
13. Kot je poudarilo tudi sodišče prve stopnje, listine v spisu pa takšne poudarke sodišča prve stopnje potrjujejo (navedbe tožnika pod točko VII tožbe - listna št. 3 ter navedbe tožnika pod točko X v pripravljalni vlogi z dne 28. 10. 2016 - listna št. 31), je tožnik svoj obrestni zahtevek v zvezi z iztoževano odškodnino utemeljeval zgolj s trditvami o toženkini zamudi, ki je nastopila 26. 3. 2015, ko je pretekel po tožniku s predpravdnim zahtevkom določen rok za izpolnitev. Zato pa je sodišče prve stopnje pravilno glede prisoje zakonskih zamudnih obresti od premoženjske škode tožniku prisodilo te od 26. 3. 2015 dalje (drugi odstavek 299. člen OZ). Pritožbeni očitki o pravni zmotnosti takšne odločitve o obrestnem zahtevku se tako izkažejo kot neutemeljeni. Tudi sicer pa so utemeljevani z nedopustno pritožbeno zatrjevanimi novimi dejstvi (prvi odstavek 337. člena ZPP), da bi naj datum zapadlosti predstavljal dan podaje izjave o stroških. Takšne trditve je tožnik prvič navedel namreč šele v pritožbi.
14. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve tožnika o zmotno ugotovljenem uspehu tožnika v zvezi z odločitvijo o stroških postopka, ker tega sodišče ni ugotavljalo kot aritmetične sredine med tožnikovim uspehom po temelju in višini. Temelj tožnikovega zahtevka v predmetnem postopku sploh ni bil sporen. Zato pa za takšen način ugotavljanja uspeha v določbi prvega odstavka 154. člena ZPP ni pravne podlage.
15. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu delno spremenilo tako, da je toženki naložilo v plačilo še nadaljnjih 2.400,00 EUR (kolikor znaša seštevek zvišanja odškodnine za fizične bolečine in neugodnosti - 1.500,00 EUR in zvišanja odškodnine za strah - 900,00 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot jih je prisodilo tudi sodišče prve stopnje (te pritožbeno niso bile izpodbijane), nadaljnjo pritožbo zoper odločitev o glavni stvari pa je zavrnilo in sodbo v tem še izpodbijanem delu potrdilo (člen 353 ZPP).
16. Spremenjena odločitev sodišča prve stopnje o glavnem zahtevku je pritožbenemu sodišču (glede na določbo drugega odstavka 165. člena ZPP) nalagalo ponovno odločitev o obsegu povrnitve pravdnih stroškov pravdnih strank v postopku pred sodiščem prve stopnje. Glede na spremenjeno odločitev sodišče prve stopnje in način ugotavljanja tožnikovega uspeha, kot ga je pravilno uporabilo tudi sodišče prve stopnje, nov uspeh tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje znaša 67 % in uspeh toženke 33 %. Glede na po sodišču prve stopnje odmerjene potrebne pravdne stroške pravdnih strank in ugotovljen nov uspeh je tako tožnik upravičen do povrnitve 2.731,06 EUR (kolikor znaša 67 % od 4.076,21 EUR) in toženka do povrnitve 8,25 EUR (kolikor znaša 33 % od 25,00 EUR). Po medsebojnem delnem pobotanju je tako toženka dolžna tožniku povrniti 2.722,81 EUR, namesto 2.435,73 EUR, kolikor je prisodilo sodišče prve stopnje.
17. Sodišču prve stopnje se sicer niso pripetile nobene od absolutnih bistvenih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).
18. Tožnik je s pritožbo uspel v višini 17 %. Zato je v sorazmerju s takšnim uspehom upravičen tudi do povrnitve potrebnih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeni stroški tožnika znašajo 884,54 EUR in jih predstavlja nagrada za pritožbo po tar. št. 21/1 OT 625 točk, poročilo tožniku o uspehu pritožbe po tar. št. 39/4 OT 20 točk, pavšalni izdatki za stranko po členu 11/3 OT v znesku 5,92 EUR, 22 % DDV od skupnega zneska 301,98 EUR v znesku 66,43 EUR, sodna taksa za pritožbo 513,00 EUR in provizija za plačilo sodne takse 3,13 EUR. Glede na pritožbeni uspeh je tako tožnik upravičen do povrnitve 150,37 EUR.
1 Tako tudi Vrhovno sodišče RS v odločbah II Ips 131/2013, II Ips 636/2008, II Ips 156/2011 in drugih. 2 Primerjaj zadevo VS RS II Ips 89/2000. 3 V zadevi II Ips 431/2002 je oškodovanec ob zlomu II. vratnega vretenca utrpel tudi pretres možganov, v zvezi s katerim so mu ostale posledice, ki omejujejo njegovo življenjsko aktivnost; v zadevi II Ips 80/97 je oškodovanec ob zlomu II. vratnega vretenca utrpel še pretres možganov, prečni zlom desne stegnenice; hujše poškodbe in večjo škodo pa je utrpel tudi oškodovanec v zadevi II Ips 723/2008, ko je ob zlomu II. vratnega vretenca utrpel še izpah kolka, pretres možganov s postkomocijskim sindromom, odbite konice petih zob; v zadevi II Ips 387/96 je oškodovanec utrpel večjo škodo zaradi daljšega zdravljenja in hujših omejitev življenjskih aktivnosti.