Jedro

Pri preživnini razvezanemu zakoncu se zmožnosti zavezanca upoštevajo v večji meri, kot pri preživninah otrok.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se d e l n o u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu glede prisojene preživnine v presežku nad 25.000,00 SIT in glede pravdnih stroškov r a z v e l j a v i in zadeva v tem obsegu v r n e sodišču prve stopnje v novo odločanje, v preostalem še izpodbijanem delu pa se pritožba tožeče stranke z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke se z a v r n e kot neutemeljena in se sodba potrdi v nerazveljavljenem delu.

Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške, odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke pa se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožniku naložilo, da mora toženki od 1.3.1998 dalje plačevati mesečno preživnino v znesku 35.000,00 SIT in da ji mora povrniti pravdne stroške v znesku 103.980,00 SIT.

Zoper to sodbo sta se po svojih pooblaščenih pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

Tožena stranka sodbo izpodbija v zavrnilnem delu iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da drugostopno sodišče sodbo v napadenem delu spremeni tako, da dosojeno preživnino v mesečnem znesku v višini 35.000,00 SIT spremeni v znesek 45.000,00 SIT, podredno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče pri tožniku prezrlo dohodke, ki jih je in jih še vedno pridobiva iz naslova svoje popoldanske obrti, ki jo je zgolj formalno, da bi se izognil plačevanju preživnine, prenesel na svojo novo partnerko. Navaja pa tudi, da toženkini stroški bivanja znašajo povprečno mesečno 25.000,00 SIT.

Tožeča stranka izpodbija sodbo v prisodilnem delu in sicer iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvemu sodišču v ponovno odločanje. V pritožbi zatrjuje, da toženka sploh ne izpolnjuje pogojev za pridobitev preživnine. Izpodbija zaključek sodišča, da se toženka ne more zaposliti. Strinja se sicer, da je težko dobiti zaposlitev, a meni, da zaposlitve zagotovo ni mogoče dobiti, če se je ne išče. Tožnik ve, da toženka zaposlitve sploh ne išče. Po mnenju tožnika, bi morala toženka v dokaz svojih navedb, da ne dobi zaposlitve predložiti dokazila o brezuspešnem iskanju zaposlitve, torej o neuspešni aktivnosti in ne zgolj o dejstvu, da je prijavljena na zavodu za zaposlovanje. Nadalje tožnik navaja, da toženka tudi ne sprejme zaposlitve, saj ve, da se je dogovorila z g. Anico, ki skrbi za Planinski dom KB o začasnem delu v tem domu, pa z delom ni pričela, ker bi s tem izgubila pravico do preživnine in o čemer bi lahko kot priča izpovedala g. Anica. Sodišče nadalje tudi ni pravilno ugotovilo toženkinih sredstev za preživljanje, saj se ni opredelilo do njenih navedb v zvezi s pridobitvijo socialne pomoči. Iz potrdila Centra za socialno delo namreč izhaja, da je toženka upravičena do socialne pomoči, le te pa ne zahteva in zato tudi ne prejema. Poleg navedenega je toženka v najem oddajala tudi garažo in zanjo mesečno zaračunavala 15.000,00 SIT, o tem, kakor tudi o trajanju najema pa bi lahko izpovedal najemnik R. M. Za stroške bivanja pa prispeva 20.000,00 SIT od svoje preživnine tudi najmlajši sin, ki živo skupaj s toženko, in ki bi lahko o tem izpovedal. Nadalje tožnik v pritožbi izpodbija tudi zaključek sodišča o tem, da je bil on tisti, ki je povzročil nevzdržno zakonsko zvezo. Navaja, da razlog za njegov odhod iz skupnega prebivališča ni bila druga ženska, ampak odnosi med partnerjema, ki niso več temeljili na medsebojnem spoštovanju, zaupanju in medsebojni čustveni navezanosti, dejstvo, da se je tožnik pri tem umaknil iz stanovanja pa kvečjemu priča o njegovem korektnem odnosu do toženke.

V kolikor bi sodišče kljub zgoraj navedenemu odločilo, da je toženka upravičena do plačila preživnine, pa tožnik meni, da je le-ta previsoko odmerjena. V tej zvezi ponovno navaja dohodke, ki naj bi jih toženka imela, oziroma do katerih ima na centru za socialno delo pravico, pa jih prvostopno sodišče ni upoštevalo. Toženka ima tako na razpolago 40.000,00 SIT in bi ob prispevku tožnika v višini 35.000,00 SIT imela na razpolago več denarja za kritje svojih življenjskih stroškov, kot jih ima tožnik, pri čemer pa ima on zaradi svoje bolezni, kreditov in skrbi za dva mladoletna partnerkina otroka večje potrebe.

Tožnik je še navajal, da je sodišče v izreku sodbe spregledalo, da je tožnik toženki mesečno po začasni odredbi plačeval po 20.000,00 SIT, kar bi sodišče moralo upoštevati v izreku, saj ne more zavezati tožnika k plačilu preživnine, ki jo je že plačal. V odgovoru na pritožbo, je tožeča stranka prerekala pritožbene navedbe tožene stranke in navajala, da je tožnik moral prenesti svojo popoldansko obrt na novo partnerko, ker se je postaral in upokojil, prav tako pa ni zmogel več opravljati celodnevnega dela iz zdravstvenih razlogov. Ker je bila obrt utečena in ker je tožnik potreboval denar med drugim tudi za plačevanje svojih preživninskih obveznosti, je dejavnost prenesel na svojo novo partnerko, pri čemer pa je bila tudi ta zaradi svojega rednega dela in skrbi za dva šoloobvezna otroka prisiljena dejavnost opustiti.

Tožena stranka odgovora na pritožbo ni podala.

Pritožba tožene stranke je neutemeljena, pritožba tožeče stranke pa je le delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je materialnopravna podlaga za določitev preživnine razvezanemu zakoncu v breme drugega zakonca čl. 81 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in je tudi pravilno ugotavljalo dejansko stanje glede v tej določbi kumulativno določenih pogojev za pridobitev pravice. Tako je sodišče prve stopnje najprej ugotavljalo ali je izpolnjen pogoj nepriskrbljenosti oziroma odsotnosti sredstev za preživljanje.

Zaključilo je, da je toženka s tem, ko je tožnik zapustil njuno skupno prebivališče dejansko ostala brez vseh sredstev za preživljanje in se tako preživlja zgolj z 20.000,00 SIT, kolikor ji po začasni odredbi plačuje tožnik in pa z občasnimi sredstvi, katere ji prispeva najmlajši sin, ki pa se še šola. Utemeljene so v tej zvezi pritožbene navedbe tožnika, ki navaja, da se sodišče ni opredelilo do toženkinih navedb v zvezi s pridobitvijo socialne pomoči, do katere ima kot izhaja iz poročila centra za socialno delo pravico. Sodišče se je v sodbi oprlo na toženkino izpovedbo podano na glavni obravnavi dne 7. 5. 1999, ko je izpovedalo, da socialne pomoči ne sprejema. Nasprotno, iz poročila centra za socialno delo z dne 2. 4. 1999 izhaja, da ima toženka od 1. 2. 1999 do 31. 7. 1999 pravico do denarnega dodatka v mesečnem znesku 10.000,00 SIT, glede česar pa se prvostopno sodišče ni opredelilo. Dejansko stanje glede tega dejstva tako ni dovolj raziskano, saj ni ugotovljeno ali toženka ima pravico do socialne pomoči ali te pravice nima, oziroma ali se je tej pravici morda sama odpovedala, ali pa pomoči sploh ni zahtevala, saj tudi morebitna odpoved pravici do pomoči iz združenih sredstev ne more iti v breme razvezanega zakonca. Na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z ugotovljenimi sredstvi za življenje, ki so na razpolago toženki, kažejo tudi pritožbeno zatrjevana nova dejstva in ponujeni dokazi, ki se nanašajo na oddajanje garaže v najem, za kar naj bi toženka mesečno dobila 15.000,00 SIT. Kar zadeva stroškov bivanja, za katere naj bi toženki od svoje mesečne preživnine prispeval najmlajši sin pa je pritožba tožnika neutemeljena, saj se sin Janez še vedno šola in je iz tega naslova sam upravičen do preiživljanja s strani obeh njegovih roditeljev, zato navkljub dejstvu, da prejema od očeta preživnino v višini 40.000,00 SIT ne more in tudi ni dolžan prispevati za materino preživljanje.

Prvostopno sodišče pa je nadalje povsem utemeljeno zaključilo, da je toženka nezaposlena in da se tudi ne more zaposliti. Ugotovilo je namreč, da je toženka že v času trajanja zakonske zveze pustila službo in se posvetila družini. V času, ko je prišlo do razveze je bila stara že preko 50 let, njena izobrazba pa je zelo nizka, saj ima končano zgolj osnovno šolo. Pritožbene navedbe tožnika glede toženkine neaktivnosti pri iskanju zaposlitve so povsem neutemeljene saj je prijavljena na zavodu za zaposlovanje, ki glede njenih možnosti zaposlitve meni, da bo le-to navkljub aktivnemu iskanju zelo težko dobila. Pritožbeno sodišče meni, da je toženka že s tem ko je prijavljena na zavodu za zaposlovanje zadosti aktivna in skrbna glede iskanja zaposlitve, saj od nje glede na njeno starost, izobrazbo in delovne izkušnje, kaj več niti ni mogoče zahtevati. Pritožbenih navedb tožnika glede toženkine zavrnitve ponujenega začasnega dela v Planinskem domu KB, pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati, saj v podkrepitev navedb tožnik ni predlagal nobenega dokaza, ki bi ga sodišče lahko izvedlo. Prav tako je prvo sodišče pravilno zaključilo, da je bil tožnik tisti, ki je povzročil nevzdržnost zakonske zveze, saj ne gre prezreti dejstva, da je bil on tisti, ki je zapustil skupno prebivališče, na toženko ni bil več čustveno navezan, našel pa si je tudi drugo žensko, s katero si je nato zelo hitro uredil tudi skupno življenje.

Pritožba tožene stranke povsem neutemeljeno izpodbija ugotovitve prvega sodišča glede tožnikovih preživninskih zmožnosti, kakor tudi glede ocenjenih potreb same toženke, ko navaja, da je prvo sodišče prezrlo dohodke, ki jih tožnik še vedno pridobiva iz naslova popoldanske obrti ter da so toženkine potrebe večje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da mesečni prihodek tožnika predstavlja zgolj pokojnina v višini 124.000,00 SIT, saj tožnik ni več nosilec obrti in iz tega naslova nima nobenih prihodkov več, kakor tudi ne njegova sedanja partnerka. Pokojnina je tako njegov edini vir dohodka, ki ga je sodišče lahko ugotovilo in tudi upoštevalo. Ob upoštevanju preživnine, ki jo mora tožnik mesečno plačevati svojemu sinu, so bila pravilno in v celoti ugotovljena tožnikova sredstva za preživljanje v višini 84.000,00 SIT. Prvo sodišče je prav tako povsem pravilno ocenilo potrebe toženke na 65.000,00 SIT. Pri tem se je pravilno oprlo na njene navedbe, iz katerih izhaja, da so njene skupne mesečne potrebe 76.000,00 SIT, od tega 26.000,00 SIT za stroške bivanja in na podatke Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve iz katerih izhaja, da znašajo minimalni mesečni življenjski stroški za upokojenca, to je za osebo s primerljivim statusom kot stanje tožnice 64.607,00 SIT. Glede na ugotovljene tožnikove zmožnosti je prvo sodišče tako povsem utemeljeno zaključilo, da tožnik ne bo zmogel prispevati toženki za preživljanje več kot 35.000,00 SIT, pa še ob tako določeni višini preživnine mu bo pri njegovem preživljanju morala pomagati nova partnerka, saj so njegove potrebe identične toženkinim. Pritožbeno sodišče je tako v celoti zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in v izpodbijanem zavrnilnem delu, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na zgoraj navedeno pa je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v prisodilnem delu glede prisojene preživnine nad zneskom 25.000,00 SIT posledično pa tudi sklep o pravdnih stroških razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovni dokazni postopek. V ponovnem dokaznem postopku bo sodišče moralo natančneje ugotoviti okoliščine v zvezi s sredstvi za življenje, ki so na razpolago toženki, pri čemer bo moralo zlasti ugotoviti ali ima toženka pravico pridobitve socialne pomoči s strani centra za socialno delo in če ima, zakaj teh sredstev ne sprejema. O čemer bo potrebno opraviti podrobnejše poizvedbe pri centru za socialno delo in eventualno še ponovno zaslišati toženko. Zaslišati pa bo potrebno tudi R. Mirka, ki naj podrobneje izpove o zatrjevanem najemnem razmerju, zlasti o trajanju le-tega.

Prvostopno sodišče je v obrazložitvi sodbe tudi pravilno upoštevalo, da bo tožnik od določene in zapadle preživnine lahko odštel tisto, kar je prostovljno oziroma po začasni odredbi toženki že plačal. Ne glede na delno utemeljenost tožnikove pritožbe, pa je drugostopno sodišče prvo sodbo v pretežnem obsegu prisodilnega dela, to je glede določene preživnine v znesku 25.000,00 SIT potrdilo in v tem izpodbijanem delu zavrnilo pritožbo tožeče stranke. Pritožbeno sodišče meni, da je preživnina v višini 25.000,00 SIT ne glede nato, da toženkina sredstva za preživljanje niso v celoti ugotovljena povsem utemeljena. Namreč tudi v primeru, da se bodo ugotovila zatrjevana toženkina lastna sredstva za preživljanje, le-ta niso tako visoka, da bi skupaj z določeno preživnino v višini 25.000,00 SIT dosegla znesek mesečnih potreb toženke, ki jih je sodišče ocenilo na 65.000,00 SIT. Ob tem pa je tudi ob ugotovljenih zmožnostih toženika v višini 84.000,00 SIT gotovo, da bo ta lahko prispeval mesečno toženki za preživljanje preživnino v višini 25.000,00 SIT, pri čemer pa med strankami preživnina v višini 20.000,00 SIT sploh ni sporna, saj je tožnik toženki ves čas od dneva odselitve prostovoljno plačeval preživnino v takšnem znesku, zahtevek toženke pa je v tem delu tudi pripoznal. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah I. odst. 166. čl. ZPP v zvezi s I. odst. 154. čl. ZPP in na določbi III. odst. 166. čl. ZPP.