Jedro

Bistveno v tej zadevi namreč je, da tožničina pogodba o zaposlitvi, ki je veljala v vtoževanem obdobju, napotuje (predvsem v njenem 19. členu) na uporabo določil toženkine kolektivne pogodbe. Ta pa določa, da delavcem pripada (tudi) dodatek za stalnost, ki ga tožnica vtožuje. Ni utemeljeno pritožbeno stališče, da dodatek za stalnost ni zakonsko predpisan in da zato ne gre za kršitev kogentnih določb. Skladno s prvim odstavkom 9. člena ZDR-1 je namreč delodajalec v času trajanja delovnega razmerja dolžan upoštevati (tudi) določbe kolektivnih pogodb.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 559,98 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna tožnici plačati premalo izplačane plače v skupnem znesku 24.836,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov premalo izplačanih plač v obdobju od avgusta 2016 do junija 2019, kot izhajajo iz izreka sodbe; za 5.389,80 EUR višji zahtevek z obrestmi v tem obdobju pa je zavrnilo (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek v znesku 13.799,07 EUR iz naslova premalo izplačanih plač za obdobje od marca 2015 do julija 2016 z obrestmi (II. točka izreka). S sklepom (ki ni pod pritožbo) je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na obračun in odvod davkov in prispevkov od neizplačanih bruto zneskov plač (III. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožnici plačati stroške postopka v znesku 169,74 EUR (IV. točka izreka) in da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse v višini 56 % (V. točka izreka).

2.Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka (odločitev v I., IV. in V. točki izreka sodbe). Uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da tožnica ni bila vodilna delavka. Priča A. A. je namreč izpovedal, da je bila vodilna delavka, da je vodila ekipo kadrovske službe in da je imela samostojna pooblastila, po njegovem pooblastilu je podpisovala vse pogodbe o zaposlitvi, skupaj z njim je vodila kadrovsko politiko, ni se ji bilo treba evidentirati, imela je določene ugodnosti, prejemala je nagrade, dajala je priporočila glede zaposlitev, odločala je o razporeditvah zaposlenih, sprejemala je samostojne odločitve in sooblikovala kadrovsko politiko. Da je tožnica pokrivala organizacijsko enoto in podpisovala pogodbe o zaposlitvi za delavce, je potrdila tudi priča B. B. Meni, da je sodišče prve stopnje odločitev, da tožnica ni bila vodilna delavka, tudi premalo obrazložilo, zato se je ne da preizkusiti. Nadalje navaja, da je priča C. C. glede dodatka za stalnost izpovedala, da tega v X. tarifnem razredu ni bilo, saj je bil že vključen v plače, ki so bile s tem višje. Slednja je še izpovedala, da so bili v X. tarifni razred uvrščeni le vodilni delavci. Sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo tožničino izpoved, da je dogovor, da ji dodatek za stalnost ne pripada, ker je bila uvrščena v X. tarifni razred, sprejela in spoštovala. S sprejemom tega dogovora je tožnica spremenila določbo pogodbe o zaposlitvi in se tako strinjala, da se ji ta dodatek ne izplačuje posebej, ampak je že vključen v višji plači. Tožnica tekom zaposlitve ni nikoli trdila, da ji ta dodatek ne bi bil plačan. Tudi priča D. D. je izpovedal, da so vsi, ki so bili uvrščeni v X. tarifni razred, vedeli, da je dodatek za stalnost že vračunan v njihovo plačo. Plača tožnice je bila dogovorjena ugodneje kot po določbah kolektivne pogodbe, do česar se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Sklepanja sodišča prve stopnje, da dodatek za stalnost ni bil vključen v mesečno bruto plačo tožnice, so zato napačna.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Izpodbijana sodba je ustrezno in jasno obrazložena. Ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Smiselno uveljavljana postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tako ni podana.

6.Sodišče prve stopnje je presojalo tožničin zahtevek za plačilo dodatka za stalnost. Pravilno je ugotovilo, da tožnica ni bila vodilna delavka, četudi to, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, v tem sporu niti ni odločilno. Že iz določil pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo sklenili pravdni stranki dne 11. 2. 2015 in je veljala v vtoževanem obdobju, ne izhaja, da bi jo tožnica sklenila kot vodilna delavka. Stranki sta sklenili povsem običajno pogodbo o zaposlitvi, za delovno mesto pomočnik izvršnega direktorja. Skladno s prvim odstavkom 74. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) je vodilni delavec delavec, ki vodi poslovno področje ali organizacijsko enoto pri delodajalcu in ima pooblastila za sklepanje pravnih poslov ali za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve. Da bi tožnica vodila poslovno področje ali organizacijsko enoto pri toženki in imela pooblastila za sklepanje pravnih poslov ali za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve, ne izhaja iz določil pogodbe o zaposlitvi kot tudi ne iz ostalih izvedenih dokazov.

7.Sodišče prve stopnje ni spregledalo izpovedb prič A. A. in B. B., ki ju izpostavlja pritožba, in sicer, da je tožnica vodila ekipo kadrovske službe in po pooblastilu A. A. podpisovala pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe priče A. A. (in upoštevaje ostale izvedene dokaze) pravilno ugotovilo, da tožnica ni imela splošnega pooblastila poslovodstva toženke za sklepanje pogodb ali za samostojne odločitve, pač pa zgolj pooblastilo, ki ji ga je dala priča A. A. kot izvršni direktor, ki je kot tak tudi vodil kadrovsko službo in je imel več pomočnikov (in ne le tožnice). Kot navaja že pritožba, je priča A. A. tudi izpovedal, da sta s tožnico skupaj vodila kadrovsko politiko, kar pomeni, da tožnica ni samostojno sprejemala odločitev. Tudi če je tožnica določene zadeve uredila samostojno, pa to samo po sebi še ne pomeni, da je bila vodilna delavka. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da tožnica ni bila navadna delavka, ker je imela določene ugodnosti, saj se ji ni bilo treba evidentirati, prejemala pa naj bi tudi določene nagrade, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so kriteriji za določitev vodilnega delavca jasno določeni v prvem odstavku 74. člena ZDR-1, med njimi pa ni teh, ki jih izpostavlja pritožba. Ne glede na to, pa je prav priča A. A., katere izpoved poudarja pritožba, izpovedal, da so bili do celotnega paketa bonitet upravičeni zgolj direktorji, ne pa tudi njihovi namestniki. Da tožnica z izjemo službenega telefona ni bila upravičena do bonitet, pa sta izpovedala tudi tožnica sama in priča E. E.

8.Kot že rečeno, pa vprašanje, ali je bila tožnica vodilna delavka, za odločitev v tej zadevi niti ni odločilno. Toženka je zatrjevala, da vodilni delavci, ki so bili razvrščeni v X. tarifni razred, v katerega je bila razvrščena tudi tožnica, do dodatka za stalnost niso bili upravičeni (ker naj bi bil ta že vključen v njihove plače). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v X. tarifni razred niso bili uvrščeni zgolj vodilni delavci (o tem je jasno izpovedala že priča B. B.) in da tudi sicer ni posebne podlage za stališče toženke, da delavcem v X. tarifnem razredu dodatek za stalnost ne pripada, ker naj bi bil že vključen v njihovo bruto plačo; šlo je le za splošno prakso toženke. Nenazadnje pa je toženka tožnici od meseca julija 2019 dalje ponovno plačevala dodatek za stalnost (in ga prikazovala na plačilnih listah), čeprav je bila tožnica tudi v tem obdobju uvrščena v X. tarifni razred.

9.Bistveno v tej zadevi namreč je, da tožničina pogodba o zaposlitvi, ki je veljala v vtoževanem obdobju, napotuje (predvsem v njenem 19. členu) na uporabo določil toženkine kolektivne pogodbe. Ta pa določa, da delavcem pripada (tudi) dodatek za stalnost, ki ga tožnica vtožuje. Ni utemeljeno pritožbeno stališče, da dodatek za stalnost ni zakonsko predpisan in da zato ne gre za kršitev kogentnih določb. Skladno s prvim odstavkom 9. člena ZDR-1 je namreč delodajalec v času trajanja delovnega razmerja dolžan upoštevati (tudi) določbe kolektivnih pogodb.

10.Toženka ni dokazala drugačnega dogovora s tožnico, da bi se torej z njo dogovorila, da bo dodatek za stalnost že vključen v mesečno plačo in da zato na plačilni listi ne bo posebej prikazan. Ustnega dogovora s tožnico (še manj pa pisnega) ni potrdila nobena priča. Tožnica je bila s tem stališčem oziroma prakso toženke zgolj seznanjena, kar pa še ne pomeni dogovora. Tudi v pritožbi izpostavljena izpoved tožnice, da je to stališče toženke v vtoževanem obdobju spoštovala in da mu ni ugovarjala, še ne pomeni, da se je s tem strinjala oziroma da je celo pristala na spremembo pogodbe o zaposlitvi, kot poizkuša prikazati pritožba.

11.Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo toženkinim trditvam, da je bil dodatek za stalnost že vključen v tožničino fiksno dogovorjeno bruto plačo, ker da je bila ta bistveno višja od plače, ki jo je tožnica prejemala na prejšnjem delovnem mestu. Tožnica je imela s pogodbo o zaposlitvi z dne 11. 2. 2015, ki je veljala v vtoževanem obdobju, dogovorjeno osnovno plačo v višini 3.610,00 EUR. Dodatek (za stalnost) pa ne more biti del osnovne plače. Plača je namreč sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov (drugi odstavek 126. člena ZDR-1). Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje ob primerjavi plačilnih list tožnice pred vtoževanim obdobjem, ko je še prejemala dodatek za stalnost (in bila uvrščena v IX. tarifni razred), in v vtoževanem obdobju (ko je bila uvrščena v X. tarifni razred) ugotovilo, da se je tožnici plača le minimalno povišala. Tako znaša razlika med prejetima plačama za mesec februar in marec 2015 zgolj 117,72 EUR, kar ob nespornem dejstvu, da je pri tožnici dodatek za stalnost po višini enak dodatku za delovno dobo, ta pa je v marcu 2015 znašal 807,08 EUR, kaže na to, da dodatek za stalnost v mesecu marcu 2015 (in tudi v kasnejših mesecih) ni bil del plače.

12.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ravnalo arbitrarno, ker naj bi samo določalo osnove plač za obračun dodatka za stalnost. Tožničina osnovna plača izhaja iz pogodbe o zaposlitvi in iz plačilnih list v spisu. Kot že rečeno, pa med strankama ni bilo sporno, da je pri tožnici dodatek za stalnost po višini enak dodatku za delovno dobo, zato je sodišče prve stopnje pri odločanju o višini zahtevka pravilno sledilo zneskom, ki jih je toženka tožnici v vtoževanem obdobju obračunavala za dodatek za delovno dobo.

13.V zvezi s pritožbeno navedbo, da je toženka prejela izpodbijano sodbo še preden se je iztekel rok za pripombe na prepis zvočnega posnetka glavne obravnave, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka ni pojasnila, kako naj bi zatrjevana kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Nekonkretiziran pa je tudi pritožbeni očitek kršitve ustavnih pravic iz 22. in 23. člena Ustave RS.

14.Glede na navedeno je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo dodatka za stalnost. Posledično je neutemeljena tudi pritožba zoper odločitev o stroških postopka in določitvi zavezanca za plačilo sodne takse.

15.Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16.Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžna tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici skladno z določili Odvetniške tarife za sestavo odgovora na pritožbo priznalo 750 točk, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) skupaj znaša 559,98 EUR, ki ji jih je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila. Pritožbeno sodišče pa tožnici ni priznalo stroškov za pregled listin in sestanek s stranko, saj so stroški za ti storitvi že zajeti v stroških za sestavo odgovora na pritožbo.

Zveza:

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 9, 9/1, 74, 74/1, 126, 126/2 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22, 23

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.