Jedro

V pritožbi obrazložena volja ob oblikovanju zahtevka kaže, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik v vlogi z dne 20. 7. 2020 prepovedni zahtevek postavil na novo. Dodatno uveljavljanje takšnega zahtevka pa vsekakor pomeni spremembo tožbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh povrniti prvemu tožencu 373,32 EUR stroškov odgovora na pritožbo, če zamudi s plačilom, od šestnajstega dne dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izpodbijanega sklepa zavrglo tožbo v delu, kjer je tožnik zahteval: »Prvotoženi stranki se prepoveduje, da v bodoče svoje vozilo v garažnem delu večstanovanjske stavbe v L., na naslovu V. 1, parkira tako, kot je vozilo napačno parkiral med 30. 10. 2019 in 3. 11. 2019 in v času od 31. 1. 2020 do 5. 2. 2020, ko je v prvem primeru vozilo reg. št. ... parkiral tako, da se je z desnimi kolesi že delno nahajalo na tožnikovem garažnem mestu št. 85, ID znak 000-85, ID 007, s štrlečimi deli pa že preko nove samovoljno zarisane mejne linije na tožnikovem garažnem mestu, v drugem primeru pa je prvi toženec nepravilno parkiral vozilo tako, da so desna kolesa toženčevega vozila bila tik ob mejni liniji tožnikovega garažnega mesta št. 85, štrleči deli vozila pa že na sami mejni liniji.

Prvemu tožencu se nalaga, da v bodoče, ko parkira na sosednjem parkirnem mestu št. 84, ID znak 000-84, parkira približno na sredino navedenega svojega garažnega mesta št. 84, tako da ne bo motil tožnika pri odpiranju vrat in vstopu in izstopu iz tožnikovega parkiranega vozila, tožencu pa se v prihodnje prepovedujejo takšna in podobna motilna dejanja – pod izvršbo.«

2. V II. točki izpodbijanega sklepa je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala: »Toženi stranki sta dolžni takoj, najkasneje pa v 8 dneh vzpostaviti prejšnje posestno stanje, to je odstraniti oz. izbrisati na novo zarisano mejno črto na garažnem prostoru tožnika 85, ID znak 000-85, ID 007, v garažnem delu večstanovanjske stavbe v L., na naslovu V. 1, in s tem vzpostaviti prejšnje posestno stanje ter omogočiti nemoteno uporabo parkirnega prostora št. 85, ID znak 000-85, ID 007. Toženima strankama se prepoveduje v bodoče s takšnimi in podobnimi ravnanji samovoljno posegati v tožnikovo nepremičnino, to je parkirni prostor št. 85, ID znak 000-85, ID 007, v garažnem delu večstanovanjske stavbe v L., na naslovu V. 1, pod izvršbo.

Prvemu tožencu se nalaga, da v bodoče svoje vozilo, ko parkira na sosednjem parkirnem mestu št. 84, ID znak 000-84, ID 006, vozilo parkira približno na sredino navedenega svojega garažnega mesta št. 84, tako da ne bo motilo tožnika pri parkiranju vozila na tožnikovem sosednjem garažnem mestu, št. 85, ID znak 000-85, ID 007«

3. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik, ki predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, kjer naj zadevo obravnava drug sodnik. Tožnik najprej opozarja, da izpodbijani sklep vse do 14. strani obrazložitve dobesedno povzema navedbe strank, na zadnjih treh straneh pa dejansko obrazloži odločitev.

4. Tožnik meni, da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo določbo 184. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP) o spremembi tožbe. Opozarja, da ni spremenil tožbe, ker pa je šlo za več motilnih ravnanj tožencev, je zaradi preglednosti ponovil in izpisal celotni tožbeni zahtevek, da bi s tem sodišču olajšal odločanje. Ne gre namreč za spremembo tožbe, če tožeča stranka spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe (tretji odstavek 184. člena ZPP). Zahtevek tožnika z dne 11. 2. 2020 se v ničemer ne razlikuje od zahtevka, ki ga je dokončno postavil 20. 7. 2020, razen v eni objektivni normalni okoliščini, ki pa po mnenju tožnika ne predstavlja spremembe tožbe, čeprav je sodišče prve stopnje s sklepom dovolilo spremembo tožbe. V času dopolnitve tožbe 11. 2. 2020 je imel prvotoženec osebno vozilo, ki ga je ponovno parkiral in izvršil motilno dejanje, še vedno parkirano, zato je po mnenju tožnika razumljivo, da je takrat zahteval odstranitev vozila. V času pisanja zadnje vloge 20. 7. 2020 je bilo prvotoženčevo vozilo, ki je bilo prej v času korona krize parkirano na istem mestu, že umaknjeno, zaradi česar je tožnik tožbo dopolnil (ne spremenil!) tako, da se prvotožencu v bodoče prepoveduje, da vozilo parkira tako, kot je to storil v novembru 2019 in februarju 2020. 5. Tožnik meni, da je sodišče prve stopnje tudi napačno štelo, da je tožbeni zahtevek razširil na zatrjevanje soposesti 25 oz. 30 cm na tožnikovem parkirnem mestu št. 84, saj tega v zahtevku ni nikoli zapisal. Soposest in centimetre je navajal samo v tekstu svoje vloge, ko je komentiral navedbe prvotoženca, kako se v podobnih primerih pravilno parkira. Sodišče prve stopnje je to spremembo dovolilo, čeprav sploh ni bila zapisana v zahtevku, zato tožnik meni, da gre za kršitev določb ZPP. Glede vprašanja prepovednega zahtevka tožnik v pritožbi ponavlja že zapisano, da je bilo v času vložitve vloge z dne 11. 2. 2020 vozilo prvotoženca še vedno parkirano in da je zato normalno, da je tožnik zahteval, da ga prvotoženec umakne.

6. Tožnik opozarja na nelogičnost odločitve: meni, da ni jasno zakaj je sodišče prve stopnje pod I. točko izreka v 3. odstavku zahtevek proti protožencu zavrže, nato pa ga v II. točki še enkrat zavrne.

7. Nadalje se tožnik ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da risanje črt po garažnem prostoru tožnika ne predstavlja motenja posesti. Z risanjem talne črte se je po prepričanju tožnika vsekakor spremenilo posestno stanje, ravnanje prvotoženca pa je bilo usmerjeno v odvzem in omejitev tožnikove posesti na nepremičnino. Pri tem se tožnik sklicuje na odločbo VS RS II Ips 568/2008, iz katere izhaja, da je posest motena tudi, če je dotedanji posestnik vznemirjen, če je njegova dejanska oblast v določenem pogledu ali v določenem delu omejena z dejansko oblastjo tretjega, ni pa povsem izključena. Tožnik opozarja, da noben pravni red ne dovoli samovolje – zarisovanje nove mejne linije med garažnimi mesti pa vsekakor pomeni samovoljo. Tožnik meni, da je povsem nepomembno ali lahko kljub novo zarisani črti še vedno parkira na svojem garažnem mestu in se sprašuje, kaj bi potem bilo, če ne bi imel avtomobila. Izpostavlja, da sama hoja in vožnja po tuji nepremičnini pomeni motenje posesti.

8. Zaradi poteka in vodenja postopka s strani razpravljajoče sodnice je tožnik izgubil zaupanje v njeno delo. Še posebej zato, ker je že na prvem naroku jasno izrazila stališče, da risanje talne označbe ne predstavlja motilnega dejanja. Za primer, če bo pritožbi ugodeno in bo zadeva razveljavljena ter vrnjena v sojenje sodišču prve stopnje, zato tožnik predlaga, da se zadeva vrne v odločanje drugemu sodniku. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

9. Prvotoženec v odgovoru na pritožbo pritrjuje izpodbijani odločitvi in predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo. Opozarja, da posest tožnika ni bila motena, če pa je želel zavarovati lastninsko pravico na parkirišču 85, pa je uporabil neustrezno pravno sredstvo, saj bi za ta namen moral vložiti petitorno tožbo na temelju lastninske pravice. Prvotoženec poudarja, da tožnik do 20. 7. 2020 ni nikoli zatrjeval soposesti na vmesnem pasu med parkiriščema 84 in 85. Prav tako do tega dne ni uveljavljal prepovedi parkiranja na način, da bo lahko tožnik odpiral, vstopal in izstopal iz svojega vozila, saj je v tožbenem zahtevku z dne 11. 2. 2020 uveljavljal le zahtevo po nemotenem parkiranju na svojem parkirišču. Po mnenju prvotoženca je tožnik nedvomno spremenil tožbo: enkrat zahteva nekaj, drugič pa ob drugačnih izhodiščih tožbene naracije nekaj drugega. Pri tem se sklicuje na pravno teorijo, da gre za spremembo tožbe tudi takrat, ko tožnik zahteva drugo stvar ali opravo drugega dejanja.2 Prvotoženec soglaša s sodiščem prve stopnje, da na novo zarisana talna črta ne vpliva na posest. V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na odločbo VS RS pa prvotoženec meni, da za primer zarisane talne črte ni uporabna, saj zaradi novo zarisane črte tožnikova oblast nad stvarjo ni bila niti najmanj omejena ali izključena.

10. Drugotožena stranka tudi v odgovoru na pritožbo ponavlja svoje prejšnje navedbe, da ni podana njena pasivna legitimacija, saj spornih črt ni zarisala. V Sloveniji je veliko gospodarskih družb, ki se ukvarjajo z risanjem talnih označb, tožnik pa ni ponudil nobenih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je črte narisala ona. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

11. Pritožba ni utemeljena.

12. Res je sicer, kar uvodoma navaja pritožnik, da izpodbijani sklep vse do 14. strani obrazložitve dobesedno povzema navedbe strank, zadnje tri strani pa vsebujejo obrazložitev. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da bi bila izpodbijana odločba ob ustreznem (krajšem) povzemanju (bistvenih) navedb strank bolj pregledna in berljiva, pa vendarle gre pri tem zgolj za stil pisanja odločbe, ki ne predstavlja in ni povzročil kršitve določb pravdnega postopka. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je ne glede na to sodišče prve stopnje svojo odločitev ustrezno in prepričljivo obrazložilo.

13. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zaris nove mejne črte med parkiriščema 84 in 85 samo po sebi še ne pomeni posega v posest tožnika na parkirnem prostoru 85. Nove talne črte kot take zagotovo ne preprečujejo, da bi tožnik parkirišče uporabljal na povsem enak način, kot ga je do njihovega zarisa. Sodišče prve stopnje je to prepričljivo obrazložilo v 22. točki obrazložitve, ko je pravilno pojasnilo tudi, da zarisa talne črte ni mogoče enačiti s postavitvijo ograje, ki že sama po sebi predstavlja fizično oviro, kar pa za belo talno črto ni mogoče trditi. Seveda se ob tem med pravdnima strankama lahko postavljajo druga stvarnopravna vprašanja3, ki pa niso (in ne morejo biti) predmet tega pravdnega postopka. Bistvo postopka zaradi motenja posesti je namreč v njegovi provizoričnosti, postopek je namenjen zavarovanju dejanskega spornega stanja med strankama, brez upoštevanja stvarnih pravic, ki jih imata pravdni stranki na sporni stvari.4 Ker zaradi novo zarisane črte tožnikova dejanska oblast nad stvarjo (parkiriščem 84) ni bila niti omejena niti izključena, pritožbeno sklicevanje na zadevo, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče RS pod opr. št. II Ips 568/2008, ni na mestu.5 V obsegu, kolikor tožnik zoper oba toženca zahteva varstvo posesti zaradi začrtanja novih talnih oznak (prvi in drugi odstavek II. točke izreka), je zato sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek povsem pravilno zavrnilo.

14. Druga vprašanja, ki se postavljajo v pritožbenem postopku, pa so, kakšen tožbeni zahtevek je postavil tožnik, ali ga je skozi postopek na prvi stopnji spreminjal in kako morebitna sprememba tožbenega zahtevka vpliva na izid postopka.

15. Teorija in sodna praksa sta enotni, da ugotovitveni zahtevek v tožbi zaradi motenja posesti ni potreben in ne ustreza bistvu sodnega varstva v posesornih sporih, zadošča že samo dajatveni zahtevek.6 Dajatveni del zahtevka predstavlja tako vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja (restitucijski zahtevek), kot tudi prepoved bodočih motilnih dejanj (prepovedni zahtevek). Tožnik lahko uveljavlja restitucijski in prepovedni zahtevek hkrati ali samo enega od njiju. V nasprotju z načelom dispozitivnosti pa bi bilo, da bi se od tožnika zahtevalo, da poleg restitucijskega zahtevka vedno uveljavlja tudi prepoved bodočih motilnih dejanj.7

16. V obravnavani zadevi je tožnik v tožbi najprej zahteval ugotovitev, da sta »toženi stranki v času med 30. 10. 2019 in 3. 11. 2019 na navedeno tožnikovo nepremičnino na novo zarisali mejno črto« in »ker je nato prvotoženec na novo zarisano linijo parkiral osebno vozilo LJ ... in to celo tako, da se delno nahaja preko nove zarisane linije na nepremičnini tožnika«. Ob takšnem ugotovitvenem zahtevku je uveljavljal tudi dajatveni zahtevek - vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja in prepoved bodočih ravnanj. Ker sta bila zahtevek zaradi vrnitve v prejšnje stanje in prepovedni zahtevek po oceni sodišča prve stopnje nedoločno opredeljena, je tožnik na prvem naroku za glavno obravnavo ustrezno dopolnil oz. oba zahtevka pojasnil. Upoštevaje novo nastalo situacijo8 je tožnik na novo oblikoval tožbeni zahtevek v vlogi z dne 11. 2. 2020. V novo oblikovanem zahtevku, ni bilo prepovednega zahtevka glede prvotoženčevega parkiranja. V pritožbi je tožnik pojasnil, da prepovednega zahtevka glede parkiranja ni bilo zato, ker je bilo ob vložitvi vloge z dne 11. 2. 2020 prvotoženčevo vozilo še parkirano na parkirnem prostoru 84, zato je pač zahteval, da prvotoženec vozilo umakne, ni pa zahteval prepovedi bodočih ravnanj. Prepovedni zahtevek je postavil v vlogi z dne 20. 7. 2020, po tem, ko je prvotoženec vozilo umaknil. Tožnik meni, da s tem tožbe ni spremenil, ampak dopolnil. 17. Po drugem odstavku 184. člena ZPP je sprememba tožbe sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. Tretji odstavek istega člena določa, da tožba ni spremenjena, če tožeča stranka spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka, če zmanjša tožbeni zahtevek ali če spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe, tako da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen.

18. V delu, ko je tožnik uveljavljal posestno varstvo še za zatrjevano motenje v času od 31. 1. 2020 do 5. 2. 2020, gre vsekakor za spremembo tožbe. Tožnik je namreč poleg obstoječega tožbenega zahtevka zaradi motenja posesti, do katerega naj bi prišlo v času od 30. 10. 2019 do 3. 11. 2019, postavil še en tožbeni zahtevek iz naslova motenja posesti, zaradi kasnejšega motenja.

19. Iz pritožbenih navedb je razvidno, da neuveljavljanje prepovednega zahtevka v vlogi z dne 11. 2. 2020, ne pomeni pomote, ko bi tožnik preprosto pozabil prepisati prepovedni zahtevek iz prvotne tožbe, ampak se je za tako oblikovan tožbeni zahtevek očitno odločil premišljeno in je zato tako oblikovan zahtevek izraz njegove volje.

20. V pritožbi obrazložena volja ob oblikovanju zahtevka kaže, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik v vlogi z dne 20. 7. 2020 prepovedni zahtevek postavil na novo. Dodatno uveljavljanje takšnega zahtevka pa vsekakor pomeni spremembo tožbe. Ko govorimo o restitucijskem in prepovednem zahtevku, ne gre za en sam zahtevek, ampak za dva različna zahtevka. Tožeča stranka lahko v tožbi zaradi motenja posesti v okviru dajatvenega zahtevka uveljavlja tudi samo restitucijski zahtevek, kot je bila tudi volja tožnika ob vložitvi vloge z dne 11. 2. 2020. Naknadno uveljavljanje prepovednega zahtevka v takšnem primeru pomeni spremembo tožbe – tožeča stranka namreč v takem primeru uveljavlja dodaten zahtevek, uveljavitev katerega pa je vezana na rok iz 32. člena Stvarnopravnega zakonika9 (v nadaljevanju: SPZ). Odločitev o zavrženju naknadno, v vlogi z dne 20. 7. 2020, postavljenega prepovednega dela tožbe10 je zato materialno pravno pravilna. Ta del tožbe je bil namreč uveljavljen po tridesetih dneh od dne, ko je tožnik zvedel za motenje in storilca.

21. Pravilna je tudi odločitev o zavrženju v vlogi z dne 20. 7. 2020 razširjene tožbe glede zahtevka, da je dolžan prvotoženec parkirati tako, da s tem ne bo motil tožnika pri odpiranju vrat ter vstopu in izstopu iz njegovega parkiranega vozila ter prepoved takšnega parkiranja v bodoče. Ne drži, kar trdi v pritožbi tožnik, da zahtevka glede tega ni razširil. V četrtem odstavku tožbenega zahtevka, kot je zapisan v vlogi z dne 20. 7. 2020, je namreč jasno zapisano, da naj se prvotožencu naloži, da bo vozilo parkiral tako, da ne bo motilo tožnika pri parkiranju vozila ter pri odpiranju vrat in vstopu in izstopu iz tožnikovega parkiranega vozila ter da se prvotožniku prepovejo takšna in podobna motilna dejanja. V vlogah, ki so bile vložene pred tem, tožnik ni zahteval posestnega varstva zaradi motenja posesti glede odpiranja in zapiranja vrat ter vstopa in izstopa iz parkiranega vozila, prav tako pred tem ni zatrjeval, da bi imel v soposesti s prvotožencem 25 oz. 30 cm njegovega parkirnega prostora št. 84. Pri tem ni pomembno, da je prvotoženec v vlogi z dne 17. 1. 2020 pisal o tem, kako se parkira na takšnih parkirnih mestih in da je vmesni, 60 centimetrski, pas med parkirnimi prostori v soposesti uporabnikov sosednjih parkirnih prostorov. Bistveno je namreč, da takšnega zahtevka, kot ga je tožnik uveljavil v vlogi z dne 20. 7. 2020, ni uveljavljal v 30-dnevnem roku od takrat, ko je zvedel za motenje11 in storilca. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je v drugem odstavku I. točke izreka izpodbijanega sklepa zavrglo tožbo, kolikor se nanaša na motenje tožnika pri odpiranju vrat ter vstopu in izstopu iz njegovega parkiranega vozila ter prepoved takšnega parkiranja v bodoče, se tako izkaže kot pravilna.

22. V tretjem odstavku II. točke izpodbijanega sklepa je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, da se prvotožencu nalaga, da v bodoče, ko parkira na sosednjem parkirnem mestu št. 84, ID znak 000-84, ID 006, parkira približno na sredino svojega garažnega mesta št. 84, tako da ne bo motilo tožnika pri parkiranju vozila na tožnikovem sosednjem garažnem mestu, št. 85, ID znak 000-85, ID 007. Tudi v tem delu je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Če je namreč motilno ravnanje mogoče odpraviti na več načinov, tožnik ne more toženca zavezovati k določenem ravnanju, ki je po njegovi presoji primerno, ampak je v takem primeru potrebno prepustiti izbiro ustreznega ukrepa tožencu. Povsem določen zahtevek je možen le tedaj, kadar je po naravi stvari mogoče motilno dejanje odpraviti na en sam način12, vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za takšno situacijo.

23. Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov, ki bi bili potrebni za pravično in pravilno odločitev. Tudi po presoji pritožbenega sodišča so namreč izvedeni dokazi zadoščali za odločitev. Zaslišanje strank ob upoštevanju tožbenih trditev, na katere je sodišče vezano, gotovo ne bi spremenilo pogleda na to ali zarisanje črt pomeni poseg v posest, prav tako ne bi spremenilo dejstva, da v primeru, kadar je mogoče motenje odpraviti na več različnih načinov, tožnik ne more toženca zavezovati k določenem ravnanju. Tudi za odgovor na vprašanje, ki se tiče zavrženja tožbe, zaslišanje strank ni bilo potrebno, saj gre pri tem za pravno vprašanje.

24. Ob koncu je potrebno še pojasniti, da tožnik v pritožbi tudi napačno opozarja, da je sodišče prve stopnje dvakrat odločilo o isti stvari. Ni res, da bi o tistem, kar je zavrglo v drugem odstavku I. točke izreka, potem meritorno odločilo v tretjem odstavku II. točke izreka še enkrat. V prvem primeru je namreč zavrglo tisti del tožbe, v kateri je tožnik zahteval posestno varstvo zaradi motenja posesti v zvezi z odpiranjem in zapiranjem vrat tožnikovega parkiranega avtomobila ter vstopanjem in izstopanjem iz njega. V drugem primeru pa je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ko je tožnik zahteval posestno varstvo zaradi samega prvotoženčevega parkiranja.13 Besedili v drugem odstavku I. točke izreka zavrženega dela tožbe in v tretjem odstavku II. točke zavrnjenega dela tožbenega zahtevka se torej ne ujemata in ne gre za dvakratno odločanje o isti stvari.

25. Tožnik ni uspel s pritožbo, zato sam trpi svoje pritožbene stroške, drugotožena stranka z odgovorom na tožbo ni prispevala k odločitvi o pritožbi, stroški sestave odgovora na tožbo prvotožene stranke pa so bili utemeljeni in jih je zato dolžan povrniti tožnik. Znašajo 300 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV. Odločitev o stroških temelji na določbah 154., 155. in 165. člena ZPP.

1 Uradni list RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami. 2 D. Wedam Lukić, v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Uradni list, 2006, str. 201. 3 Npr. spornost meje med parkirnima prostoroma, vznemirjanje lastninske pravice, ... 4 N. Betteto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Uradni list, 2009, str. 657. 5 V navedeni zadevi je šlo za povsem drugačno dejansko stanje, ki nikakor ni primerljivo z obravnavano zadevo: toženka, razvezana žena tožnika, je vstopila v dnevno sobo stanovanjske hiše, v kateri sta sedela tožnik in njegov oče, pričela kričati na tožnikovega očeta, pristopila do mize, vzela v roke steklenico vina in z njim polila mizo, kruh ter narezek, nato pa vse to odnesla v kuhinjo ter stresla oziroma zlila v pomivalno korito. Tožbeni zahtevek zaradi motenja posesti je bil zavrnjen. 6 N. Betteto, isto delo, str. 663. 7 N. Betteto, isto delo, str. 664. 8 V vmesnem času je prvotoženec vozilo že umaknil in ga nato med 31. 1. 2020 in 5. 2. 2020 ponovno parkiral. 9 Uradni list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami. 10 Prvi odstavek I. točke izreka izpodbijanega sklepa. 11 V tem primeru bi šlo za motenje vstopanja in izstopanja iz tožnikovega parkiranega avtomobila. 12 Npr. VSL II Cp 750/2020 z dne 6. 5. 2020, VSL II Cp 930/2014 in ostale. 13 Da naj prvotoženec, ko parkira na sosednjem parkirnem mestu št. 84, ID znak 000-84, ID 006, vozilo parkira približno na sredino navedenega svojega garažnega mesta št. 84, tako da ne bo motilo tožnika pri parkiranju vozila na tožnikovem sosednjem garažnem mestu, št. 85, ID znak 000-85, ID 007